Jedro

Na podlagi splošnih navedb tožnice, za utemeljitev katerih ni predložila nobene medicinske dokumentacije ali kakšne druge listine, da je bila ob smrti moža (zavarovanca) popolnoma nezmožna za delo, ni mogoče šteti, da tožnica izpolnjuje ta zakonski pogoj (popolna nezmožnost za delo) za pridobitev pravice do vdovske pokojnine.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožnice, da se odpravita odločbi toženke z dne 10. 3. 2010 in z dne 23. 4. 2010 ter da je toženka dolžna priznati tožnici pravico do vdovske pokojnine.

Zoper zavrnilno sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje tožnica po svojem pooblaščencu in pritožbenemu sodišču predlaga, da se izpodbijana sodba v celoti razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje, podrejeno, da se izpodbijana sodba spremeni tako, da se tožbenemu zahtevku tožnice ugodi. Meni, da je sodba nepravilna in nezakonita in da je bila izdana na podlagi bistvenih kršitev pravil postopka in zmotne uporabe materialnega prava, kakor tudi na podlagi zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, saj je tožnica upravičena do vdovske pokojnine, ker je ponovno neporočena, je brezposelna in nima denarnih sredstev za lastno preživljanje ter je nezmožna za delo in bi jo sodišče moralo zaslišati, da bi lahko pojasnila vse pomembne okoliščine konkretnega primera.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo sodbo sodišča prve stopnje v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točke 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami) in na pravilno uporabo materialnega prava. Po navedenem preizkusu pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje popolnoma ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo. V postopku tudi ni prišlo do bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti tudi ne tistih, ki jih uveljavlja pritožnica v pritožbi.

Predmetni socialni spor se nanaša na presojo pravilnosti in zakonitosti dokončne odločbe toženke z dne 23. 4. 2010, s katero je bila zavrnjena pritožba tožnice zoper odločbo Območne enote … z dne 10. 3. 2010, s katero je bila zavrnjena kot neutemeljena zahteva tožnice za priznanje pravice do vdovske pokojnine.

Tožnica v pritožbi uveljavlja pritožbeni razlog iz 8. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, češ da ji ni bila omogočena obravnava pred sodiščem in da je sodišče ni zaslišalo. Kršitev postopka iz 8. točke 2. odstavka 339. člena ZPP je podana tudi takrat, ko je stranki odvzeta možnost sodelovanja v postopku z nekim nezakonitim postopanjem, torej s kršitvijo določb ZPP. Iz spisa izhaja, da je sodišče tožnico vabilo na glavno obravnavo in da je ta vabilo pravočasno sprejela, vendar se obravnave ni udeležila, saj je pristopil le njen pooblaščenec, tako, da sodišče predlaganega dokaza z njenim zaslišanjem sploh ni moglo izvesti. Sodišče je tudi odločilo, da njeno zaslišanje ni potrebno, kar je v skladu 213. členom ZPP, saj dokazovanje obsega vsa dejstva, ki so pomembna za odločbo in o tem, kateri dokazi naj se izvedejo, za ugotovitev odločilnih dejstev, odloča sodišče. Sodišče prve stopnje je v dokaznem postopku na podlagi listin v upravnem in sodnem spisu ugotovilo naslednje dejansko stanje. Mož tožnice je umrl dne 6. 9. 1985, ko je bila tožnica, roj. 15. 3. 1961, stara 24 let, 5 mesecev in 22 dni. Toženka ji je priznala pravico do družinske pokojnine tako njej kot otroku R, roj. 1982. Zadnje navedeni je zaključil šolanje 12. 6. 2000. Takrat je bila tožnica stara 39 let, 2 meseca in 22 dni. O tem, da tožnici ne pripada več pravica do vdovske pokojnine, je bila izdana odločba toženke z dne 28. 3. 2003, ki je pravnomočna. Tožnica je 4. 3. 2010 ponovno vložila zahtevo za pravico do vdovske pokojnine, kar ji je bilo z izpodbijanimi odločbami toženca zavrnjeno.

Sodišče prve stopnje je uporabilo pravilno materialno podlago pri odločanju o tožbenem zahtevku, to je Zakonu o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1; Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami), kjer so v 110. členu opredeljeni pogoji za pridobitev pravice do vdovske pokojnine. Pritožbeno sodišče se v celoti strinja z obrazložitvijo sodišča prve stopnje v točki 8 obrazložitve izpodbijane sodbe in jih v izogib ponavljanju ponovno ne navaja.

Tožnica zatrjuje v tožbi, da ji pripada pravica do vdovske pokojnine tudi na podlagi 2. alinee 1. odstavka 110. člena ZPIZ-1. Navedena alinea določa, da lahko vdovsko pokojnino uveljavi vdova oziroma vdovec umrlega zavarovanca, če je bila do zavarovančeve smrti popolnoma nezmožna za delo, ali je to postala v enem letu po zavarovančevi smrti. Navedenega dejstva tožnica z ničemer ne konkretizira, temveč obstaja le na ravni splošne navedbe. Ne predloži v zvezi s tem nobene medicinske dokumentacije ali druge listine, iz katere bi bilo razvidno, da navedeni pogoj izpolnjuje, niti ne navede zaradi česa je popolnoma nezmožna za delo, zato takšne nesubstancirane tožbene in tudi pritožbene navedbe sploh ni mogoče preizkusiti. Pritožbeno sodišče v zvezi s tem le navaja, da je toženka preko invalidske komisije II. stopnje tožnico tudi osebno pregledala dne 11. 4. 2011 ter pri tem ugotovila, da ni pomembnih odstopanj v zdravstvenem stanju, ki bi narekovala invalidnost katerekoli stopnje, najmanj pa, da bi bila pri tožnici podana I. kategorije invalidnosti (popolna nezmožnost za delo) na dan 6. 9. 1985 do 5. 9. 1986. Na podlagi splošnih trditev, ne da bi bile te substancirane, pritožbeno sodišče šteje, da pritožnica ni uspela dokazati, da bi bila podana okoliščina iz 2. alinee 1. odstavka 110. člena.

Na podlagi navedenega je pritožbeno sodišče, ob upoštevanju 353. člena ZPP, pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, saj niso podani razlogi, iz katerih se sodba lahko izpodbija in ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti.