Jedro

Zmotno je pritožbeno stališče, da tožeča stranka zaradi dogovorjenega plačila s kompenzacijo ne more zahtevati plačila v denarju, še manj pa to pomeni, da je zapadlost toženkine obveznosti odložena za nedoločen čas. Ne glede na dogovor o kompenzaciji to ne pomeni, da nasprotna stranka svoje obveznosti sploh ni dolžna izpolniti ali da lahko z izpolnitvijo odlaša v nedogled, če se terjatve niso kompenzirale. Dogovor o plačilu s kompenzacijo je le dogovor o načinu izpolnitve denarne terjatve (brez denarnega toka), ki ni iztožljiv, zatrjevani neuspeh njene izvedbe pa sodi v sfero tožene stranke. Edini učinek neizvršene kompenzacije je v tem, da denarna obveznost tožene stranke ni prenehala.

Izrek

I. Pritožba zoper I. točko izreka se zavrne in se izpodbijana sodba v tem delu potrdi.

II. Pritožba zoper II. točko izreka se zavrže. III. Tožena stranka sama nosi pritožbene stroške, dolžna pa je tožeči stranki povrniti stroške pritožbenega postopka v znesku 306,00 EUR, v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku petnajstdnevnega roka dalje do izpolnitve obveznosti.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugodilo tožbenemu zahtevku za plačilo zneska 6.486,95 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi (I. točka izreka) zavrnilo pa tožbeni zahtevek v delu, ki se nanaša na plačilo zakonskih zamudnih obresti od v II. točki izreka izpodbijane sodbe navedenih zneskov. Odločilo je, da stroške postopka nosi toženka.

2. Zoper celotno sodbo se je pritožila tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov. Predlagala je spremembo, podrejeno razveljavitev izpodbijane sodbe ter priglasila pritožbene stroške.

3. Tožeča stranka je navedbam v pritožbi nasprotovala ter predlagala potrditev sodbe. Priglasila je tudi stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba zoper I. točko izreka ni utemeljena, zoper II. točko pa ni dovoljena.

5. pritožba tožeče stranke zoper II. točko izreka izpodbijane sodbe ni dopustna, saj je sodišče prve stopnje v tem delu tožbeni zahtevek zavrnilo. To pomeni, da tožena stranka nima pravnega interesa za pritožbo v tem delu (četrti odstavek 343. člena ZPP), zaradi česar jo je višje sodišče zavrglo (prvi odstavek 343. člena ZPP).

6. V tej zadevi ni sporno, da sta pravdni stranki poslovno sodelovali in da je tožeča stranka za toženo stranko opravljala lektoriranje, prav tako ne, da sta se glede plačil dogovorili, da bo tožeča stranka del storitev plačala v denarju, del pa tako, da bo tožena stranka zanjo opravila storitve, terjatve pa bosta nato medsebojno kompenzirali. Tožena stranka je plačala le tiste dele računov, ki niso bili predvideni za kompenzacijo, z izjemo zadnjih treh, ki jih ni plačala niti delno. Med strankama je sporna podrobnejša vsebina dogovora, saj je tožeča stranka zatrjevala, da je tožena stranka dolžna v celoti plačati zneske iz računov, pri čemer bi lahko na kompenzacijo odpadli del računov pobotala z nasprotno (denarno) terjatvijo za plačilo storitev tožene stranke. Tožena stranka je zatrjevala, da je šlo za dogovor o nasprotni izpolnitvi, torej, da dela računov ne bo plačala, temveč bo za tožečo stranko opravila nasprotno storitev, ki bo kompenzirana s terjatvijo tožeče stranke. Sporno je bilo tudi, ali sta se pravdni stranki dogovorili za konkretne storitve, ki naj bi jih tožena stranka opravila, ali jih je tožeča stranka naročila ter ali je tožena stranka takšno delo opravila.

7. Po izvedenem dokaznem postopku je sodišče prve stopnje ugotovilo, da tožena stranka ni dokazala, da bi prišlo do pričakovanega dogovora o njenih storitvah, saj se pravdni stranki o tem nikoli nista konkretno pogovarjali. Kot logično in življenjsko je ocenilo pojasnilo tožeče stranke, da se je pred odločitvijo o naročilu želela natančno informirati o vsebinah, cenah in terminih toženkine storitve, da bi lahko sploh ugotovila, kaj točno se ponuja ter presodila, ali ji to ustreza. Pritožba ne izpodbija ugotovitve sodišča prve stopnje, da je tožeča stranka večkrat predlagala sestanek oziroma srečanje, do katerega pa ni prišlo kljub obljubam toženke, ki ji informacij ni posredovala niti po elektronski poti. Prav tako je ostal neizpodbit zaključek, da tožena stranka z ničemer ni pojasnila, zakaj bi tožeča stranka sploh pristala na zanjo tako neugoden dogovor, po katerem bi v zameno za svoje delo dobila le delno plačilo, za preostali del pa bi bila prepuščena precejšnji negotovosti glede izpolnitve tedaj povsem splošno in nedoločno označenih nasprotnih storitev toženke, ki tudi kasneje niso bile vsebinsko opredeljene niti v smislu lastnosti njihovega končnega rezultata. Zaključek o tem, da je ostalo le pri splošni in nedoločni opredelitvi toženkinih storitev, je sodišče prve stopnje (med drugim) oprlo (tudi) na izpovedbo njenega direktorja, da so sprva govorili o oglasu v reviji, leta 2019 pa so se začeli pogovarjati o izdelavi spletne strani, vendar do srečanja ni prišlo.

8. Višje sodišče v celoti pritrjuje logičnim in analitičnim zaključkom sodišča prve stopnje, ki se jim v izogib ponavljanju v celoti pridružuje. Pravilnih zaključkov ne morejo omajati pritožbene navedbe, da ne drži, da dogovor o nasprotni izpolnitvi ni bil dovolj določen, saj izhaja iz zaslišanja strank. Dokaz z zaslišanjem ni namenjen temu, da se navedejo nova dejstva, pač pa temu, da se ugotovi resničnost dejstev, ki sta jih stranki že zatrjevali. Tožena stranka v obravnavanem primeru ni zadostila trditvenemu bremenu, saj ni navedla nobenih dejstev, na podlagi katerih bi bilo mogoče zaključiti, kakšen konkreten dogovor je bil dosežen glede njene nasprotne izpolnitve, prav tako pa ni navedla nobenih okoliščin, na podlagi katerih bi bilo mogoče ugotoviti, kdo, kdaj in s kom je tak dogovor dosegel. Iz istega razloga ni mogoče slediti niti pritožbenim navedbam, da je tožena stranka vse storitve, ki bi jih opravila kot nasprotno storitev za tožečo stranko, opravljala tudi za druge stranke po svojih internih cenikih, zato je bila vrednost nasprotne storitve povsem določljiva.

9. Tožena stranka tudi ne more biti prosta svoje pogodbene obveznosti zgolj s čakanjem na poziv tožeče stranke za nasprotno izpolnitev, prav tako pa tožeča stranka ni prevzela nobenega rizika nemožnosti nasprotne izpolnitve. Zmotno je zato pritožbeno stališče, da tožeča stranka zaradi dogovorjenega plačila s kompenzacijo ne more zahtevati plačila v denarju, še manj pa to pomeni, da je zapadlost toženkine obveznosti odložena za nedoločen čas. Ne glede na dogovor o kompenzaciji to ne pomeni, da nasprotna stranka svoje obveznosti sploh ni dolžna izpolniti ali da lahko z izpolnitvijo odlaša v nedogled, če se terjatve niso kompenzirale. Predmet izpolnitve je v izvršitvi tistega, kar je vsebina obveznosti; niti je dolžnik ne more izpolniti s čim drugim niti ne more upnik zahtevati kaj drugega (prvi odstavek 282. člena OZ).1 Pravdni stranki sta poslovno sodelovali, tožeča stranka je svojo storitev za toženo stranko opravila, nesporno pa je bilo dogovorjeno tudi plačilo za opravljeno storitev. Gre za denarno izpolnitev, ki zaradi dogovora o plačilu s kompenzacijo ni izgubila svoje denarne narave. Dogovor o plačilu s kompenzacijo je le dogovor o načinu izpolnitve denarne terjatve (brez denarnega toka), ki ni iztožljiv, zatrjevani neuspeh njene izvedbe pa sodi v sfero tožene stranke. Edini učinek neizvršene kompenzacije je v tem, da denarna obveznost tožene stranke ni prenehala. In nenazadnje: ker je bila tožena stranka dolžna plačati nesporno opravljeno storitev, bi morala biti ona tista, ki bi bodisi predlagala nasprotno izpolnitev, bodisi račune plačala. Takšno stališče, kot ga v tem postopku zastopa tožena stranka, po zaključku višjega sodišča pomeni zlorabo obligacijskih pravic, kar je v nasprotju s 5. in 7. členom OZ, zaradi česar mu ni mogoče nuditi pravnega varstva.

10. Ne da bi presojalo ostale pritožbene navedbe, ki za odločitev niso odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP), je višje sodišče pritožbo zoper I. točko izreka zavrnilo in sodbo v tem delu potrdilo (353. člena ZPP). Ta je namreč pravilna. Konkretno uveljavljeni pritožbeni razlogi niso utemeljeni, niso pa podani niti razlogi, na katere višje sodišče pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP).

11. Izrek o pritožbenih stroških temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP. Ker tožena stranka s pritožbo ni uspela, sama nosi pritožbene stroške, dolžna pa je tožeči stranki povrniti stroške odgovora na pritožbo. Le-ti so odmerjeni po specificiranem stroškovniku in v skladu z odvetniško tarifo.

1 Prim. VSL sodba I Cpg 554/2013 z dne 17. 9. 2014.