Jedro

O razglasitvi totalke se zavarovalnice odločajo na podlagi razmerja med trenutno tržno vrednostjo primerljivega nepoškodovanega vozila in višino škode, ki je na vozilu nastala. Do nje pride, kadar cena popravila presega ceno primerljivega nepoškodovanega vozila in zato popravilo ni ekonomično. V takšnih primerih zavarovalnice ne plačajo popravila avtomobila, temveč izplačajo zgolj njegovo ocenjeno vrednost. Ta je vedno nižja od vrednosti popravila. Prav v tem je bistvo konstrukta ekonomske totalke.

Na pomanjkljivost svojih trditev je bila tožeča stranka večkrat opozorjena s strani tožene stranke. Tako ni utemeljen pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje opustilo obveznost po materialnem procesnem vodstvu. Materialno procesno vodstvo je določeno v tesni povezanosti z dolžno skrbnostjo strank pri navajanju in dokazovanju. Kršitev materialno procesnega vodstva je mogoče ugotoviti zgolj v primerih, ko stranki ni mogoče očitati, da bi lahko, če bi bila dovolj skrbna, pravočasno navedla vsa pravno relevantna dejstva in zanje ponudila dokaze.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Pritožnik sam krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke za plačilo zneska 6.975,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi (1. točka izreka) in odločilo, da vsaka stranka nosi svoje stroške postopka (2. točka izreka).

2. Zoper takšno odločitev se iz vseh pritožbenih razlogov pravočasno pritožuje tožeča stranka. Višjemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni in v celoti ugodi tožbenemu zahtevku, podredno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Zahteva tudi povrnitev prvostopenjskih in pritožbenih pravdnih stroškov.

3. Tožena stranka na pravilno vročeno pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Višje sodišče pritrjuje zaključku prvostopenjskega, da je tožnik s pripoznavo (in plačilom) dolga L., d. d. nase prevzel tveganje dokazovanja višine škode. Tega ne more omajati niti okoliščina, da je zavarovalnica o škodi bila obveščena, pa se na obvestilo ni odzvala. Splošni pogoji za zavarovanje odgovornosti (v nadaljevanju Splošni pogoji, priloga B2) v 1. odstavku 20. člena res zavezujejo zavarovalnico, da odškodninske zahtevke, ki so ji posredovani s strani zavarovancev, prouči po temelju in po višini ter ugodi upravičenim zahtevkom in poskrbi za obrambo zavarovanca pred neutemeljenimi ali pretiranimi zahtevki. Dejstvo je, da zavarovalnica v obravnavanem primeru ni ravnala na opisan način. Vendar zgolj iz tega razloga še ni izgubila vsakršne možnosti ugovarjanja višini škode. Splošni pogoji zavarovanja namreč postavljajo dolžnosti tudi zavarovancu. Slednji mora najprej obvestiti zavarovalnico, da je prišlo do zavarovalnega primera (kar je v obravnavanem primeru bilo storjeno), nato pa obravnavanje odškodninskih zahtevkov prepustiti zavarovalnici, zaradi česar jih ne sme zavrniti niti pripoznati (5. odstavek 19. člena). Kršitev te dolžnosti sicer ne pripelje do izgube pravice do zavarovalnine, ima pa za zavarovanca določene posledice. Ena teh je, da zavarovanec nase prevzame riziko dokazovanja višine škode (kar je pravilno ugotovilo že prvostopenjsko sodišče). Takšna posledica ni pretirana. Tožeča stranka bi se ji tudi zlahka izognila, s pozivom L. K. d. d., naj svoj zahtevek uperi direktno proti zavarovalnici (kar omogoča določba 1. odstavka 965. člena Obligacijskega zakonika, v nadaljevanju OZ).

6. Pritožbene navedbe, da natančnejše specifikacije škode tožeča stranka ni mogla podati, ker s podatki o tem ni razpolagala, niso utemeljene. Dejstvo je, da bi tožeča stranka takšne podatke od L. d. d. lahko pridobila, oziroma bi jih, v kolikor bi ravnala z ustrezno skrbnostjo, tudi morala pridobiti. Zgolj navedba, da je bil avto popolnoma uničen in da je zato nastala škoda v vtoževani višini, ne zadošča. Tožeča stranka v pritožbi pojasnjuje, da je takšna navedba pomenila, da je šlo za tako imenovano ekonomsko „totalko“.

O razglasitvi totalke se zavarovalnice odločajo na podlagi razmerja med trenutno tržno vrednostjo primerljivega nepoškodovanega vozila in višino škode, ki je na vozilu nastala. Do nje pride, kadar cena popravila presega ceno primerljivega nepoškodovanega vozila in zato popravilo ni ekonomično. V takšnih primerih zavarovalnice ne plačajo popravila avtomobila, temveč izplačajo zgolj njegovo ocenjeno vrednost. Ta je vedno nižja od vrednosti popravila. Prav v tem je bistvo konstrukta ekonomske totalke.

Kljub drugačnemu pritožbenemu zatrjevanju, iz trditev tožeče stranke ne izhaja, da bi zahtevala plačilo vrednosti uničenega („totalno poškodovanega“) vozila. Evidentno je, da želi povračilo škode, ki je nastala s popravilom. Enako izhaja iz računa, ki ga je predložila v dokazne namene (nanaša se na popravilo vozila - priloga A9).

7. Trditve tožnice tudi po oceni višjega sodišča ne omogočajo ocene vrednosti avtomobila in škode, ki je na njem nastala. Da bi bilo to mogoče, bi morala podati najmanj trditve o tem, katerega leta je bilo vozilo izdelano, koliko je imelo prevoženih kilometrov, kako je bila opravljena ocena škode in kakšne poškodbe so na avtomobilu nastale. Šele na podlagi takšnih navedb bi bilo mogoče oceniti, ali je vozilo res bilo popolnoma uničeno (in je zato potrebno izplačati njegovo vrednost po sistemu ekonomske totalke) ali pa bi ga še bilo ekonomično popraviti (in bi zavarovalnica morala plačati popravilo). Na podlagi te odločitve, bi se v nadaljevanju ugotavljala višina zavarovalnine, do katere bi bila upravičena tožeča stranka.

8. Na pomanjkljivost svojih trditev je bila tožeča stranka večkrat opozorjena s strani tožene stranke. Tako ni utemeljen pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje opustilo obveznost po materialnem procesnem vodstvu, ki mu ga nalaga 285. člen Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Materialno procesno vodstvo je določeno v tesni povezanosti z dolžno skrbnostjo strank pri navajanju in dokazovanju. Kršitev materialno procesnega vodstva je mogoče ugotoviti zgolj v primerih, ko stranki ni mogoče očitati, da bi lahko, če bi bila dovolj skrbna, pravočasno navedla vsa pravno relevantna dejstva in zanje ponudila dokaze. Obveznost sodišča namreč ni neomejena. Določena je v sorazmerju z vlogo vseh subjektov v postopku in z upoštevanjem temeljnih pravic strank do enakega obravnavanja pred sodiščem (22. in 23. člen Ustave RS). Ugovori tožene stranke so tako na tožečo stranko prevalil breme ustrezne specifikacije vtoževanega zneska, ki ga slednja ni izpolnila. Tako bi morala računati s tem, da bo sodišče prve stopnje sprejelo argumente tožene stranke.(1)

9. Pomanjkljivih trditev v zvezi z višino škode ni mogoče nadomestiti z izvajanjem dokazov. Skladno z razpravnim načelom (7. in 212. člen ZPP) mora stranka navesti vsa dejstva in predlagati dokaze, s katerimi utemeljuje svoj zahtevek. Trditveno in dokazno breme sta ločena, stranka pa mora zadostiti obema. Dokaz v nobenem primeru ne more nadomestiti ustreznih trditev. Tako ni dovolj, da bi nastanek in višino škode lahko pojasnile priče ali bi le-to potrdil zapisnik policije. O tem bi tožeča stranka morala najprej podati ustrezne trditve. Ker tega ni storila, je sodišče prve stopnje izvajanje dokazov v tej smeri pravilno zavrnilo.

10. Odškodninska obveznost nastane, če so kumulativno izpolnjene štiri predpostavke odškodninske obveznosti. Ker tožeča stranka škode oziroma višine le-te ni izkazala, se prvostopenjskemu sodišču z ostalimi predpostavkami odškodninske odgovornosti ni bilo potrebno ukvarjati. Očitana bistvena kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP zato ni podana.

11. V pritožbi očitane kršitve tako niso podane, višje sodišče pa ni našlo niti kršitev na katere, skladno z 2. odstavkom 350. člena ZPP, pazi po uradni dolžnosti. Pritožbo je zato zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

12. Pritožnica s pritožbo ni uspela, zato mora sama kriti svoje stroške pritožbenega postopka (1. odstavek 154. člena v zvezi s 1. odstavkom 165. člena ZPP).

(1) Tako tudi sodna praksa, npr. VSL v sklepu II Cp 3494/2010