Jedro

Tožnik je bil upravičen uveljavljati domnevno nepristnost sporne oporoke v rokih iz 141. člena ZD. Ti roki so zastaralni in ne prekluzivni, zato je sodišče ravnalo prav, ko je tožbeni zahtevek s sodbo zavrnilo.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Pravdni stranki krijeta sami svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožnikov zahtevek, naj se ugotovi, da je oporoka zapustnika J. A. z dne 21. 10. 2008 neobstoječ pravni posel in zato neveljavna ter pravno neučinkovita. Tožniku pa je naložilo, da mora prvi toženki povrniti 2.024,25 EUR njenih pravdnih stroškov z obrestmi za primer zamude s plačilom.

2. Tožnik se v pritožbi sklicuje na vse zakonske pritožbene razloge. Predlaga spremembo, podrejeno razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da sodišče ni vpogledalo mnenja izvedenca B. P. in zaslišalo pravdnih strank, s čimer je zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka. Če je oporoka ponarejena, je mogoče zahtevati zapuščino po 141. členu Zakona o dedovanju (ZD). Zahtevke zoper nepoštenega dediča je mogoče uveljavljati v roku 20 let od razglasitve oporoke. Sicer pa lahko osebe, ki bi dedovale, če ne bi bilo ponarejene oporoke, vložijo tožbo za ugotovitev pristnosti oziroma nepristnosti oporoke ves čas trajanja zapuščinskega postopka. Ker tožnik v zapuščinskem postopku ni priznal pristnosti oporoke, je bilo zastaranje pretrgano. Zapuščinski postopek je še vedno prekinjen, zato tožba ni bila prepozna. Tožnik se namreč zahtevku ni odpovedal, ampak je tožbo le umaknil. Če že, bi moralo sodišče tožbo zavreči. Ni jasno, zakaj je sodišče toženca štelo za poštena dediča, če pa je izvedenec B. P. ugotovil, da je zapustnikov podpis na oporoki ponarejen. Oporoko je sestavila in napisala prva toženka. Pri njej je bila oporoka tudi v hrambi, v spis pa jo je vložila šele po izdaji delnega sklepa o dedovanju. Toženca sta vedela, da je zapustnikov podpis na oporoki ponarejen. Sicer pa nista predlagala ustreznih dokazov, da bi ovrgla mnenje izvedenca B. P. 3. Prva toženka v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev. Pritrjuje razlogom izpodbijane sodbe in obrazloženo nasprotuje pritožbenim trditvam. Drugi toženec na pritožbo ni odgovoril. 4. Pritožba ni utemeljena.

5. Bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP), na katere mora sodišče druge stopnje paziti po uradni dolžnosti, v postopku na prvi stopnji ni bilo. To velja tudi za kršitev, ki jo smiselno uveljavlja tožnik v pritožbi. Sodišče prve stopnje je v dokaznem postopku prebralo vse predložene listine, med drugim tudi mnenje izvedenca B. P. Ker ga je že pred pravdo priskrbel sam tožnik, niti ne gre za dokaz, ampak zgolj za del tožnikovega trditvenega gradiva. Sicer pa zavrnitev dokaznega predloga ne pomeni procesne kršitve, če sodišče takšno svojo odločitev ustrezno obrazloži. Sodišče prve stopnje je to storilo, saj je v sodbi pojasnilo, da je neizvedene dokaze štelo za nepotrebne. Ker je bila tožba prepozna, zaslišanje pravdnih strank tudi po presoji pritožbenega sodišča ne bi bilo smotrno, saj ne bi moglo ničesar prispevati k pravilnosti in popolnosti dejanskega stanja, ki tvori podlago izpodbijane sodbe.

6. Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo materialno pravo. Pri odločanju ni prezrlo niti judikata, na katerega se sklicuje pritožba. Nobenega dvoma ni, da je bil tožnik upravičen uveljavljati domnevno nepristnost sporne oporoke v rokih iz 141. člena Zakona o dedovanju (ZD). Ker so ti roki zastaralni in ne prekluzivni, je napačno pritožbeno stališče, da bi moralo sodišče tožbo pravzaprav zavreči. Ker gre pri zastaranju za materialnopravni ugovor, je sodišče prve stopnje ravnalo prav, ko je tožbeni zahtevek s sodbo zavrnilo.

7. Po neprerekani ugotovitvi izpodbijane sodbe je tožnik za oporoko izvedel ob njeni razglasitvi decembra 2009, veljavnosti oporoke je prvič ugovarjal februarja 2010 in nato aprila 2010 po napotilu zapuščinskega sodišča vložil tožbo z vsebinsko enakim (primarnim) zahtevkom kot v tej pravdi. Res je, da se po 365. členu Obligacijskega zakonika (OZ) zastaranje pretrga z vložitvijo tožbe. Ker pa je tožnik prejšnjo tožbo (v zvezi z zahtevkom za ugotovitev neveljavnosti oporoke) umaknil, se na pretrganje zastaranja po prvem odstavku 366. člena OZ ne more več sklicevati.

8. Brez pomena je pritožbeno vztrajanje, da je mogoče tožbo za ugotovitev nepristnosti oporoke vložiti ves čas trajanja zapuščinskega postopka. Tožnik je namreč to svojo pravico že izkoristil. Ker se tožbenemu zahtevku ni odpovedal, bi sicer tožbo v skladu s četrtim odstavkom 188. člena ZPP lahko vložil znova, vendar le do izteka zastaralnega roka. Enoletni subjektivni zastaralni rok iz prvega odstavka 141. člena ZD je po navedenem začel teči najpozneje februarja 2010 in je iztekel februarja 2011. Obravnavana tožba, ki jo je tožnik vložil novembra 2014, je bila torej očitno prepozna. Na presojo njene pravočasnosti ne more imeti nobenega vpliva dejstvo, da je zapuščinski postopek še vedno prekinjen.

9. Upoštevaje trditveno gradivo, ki ga je tožnik ponudil v postopku na prvi stopnji, je sodišče (oba) toženca upravičeno štelo za poštena. Na okoliščine, ki naj bi po tožnikovem mnenju kazale na njuno nepoštenost, se je namreč tožnik začel sklicevati šele v pritožbi, torej prepozno. Zakaj tega brez svoje krivde ni mogel storiti že prej, niti ne poskuša pojasniti. Pritožbene trditve, da sta toženca vedela, da je zapustnikov podpis na oporoki ponarejen, zato sodišče druge stopnje pri odločanju o pritožbi glede na prvi odstavek 337. člena ZPP ne sme upoštevati. Neutemeljeno pa je tudi pritožbeno sklicevanje na predloženo mnenje strokovnjaka za preiskavo pisanj, da zapustnikov podpis na oporoki ni pristen. Takšna ugotovitev, tudi če bi jo dokazni postopek potrdil, sama še ni bi zadoščala za sklepanje, da sta oporoko ponaredila toženca ali da sta vsaj vedela, da oporoka ni pristna. Sicer pa gre pri tem za tožnikovo dokazno breme in tožnik ga ne more prevaliti na toženca, čeprav po njegovi oceni doslej nista ponudila dovolj prepričljivih nasprotnih dokazov. Potemtakem se tožnik neupravičeno zavzema za daljši, dvajsetletni objektivni zastaralni rok, ki je v drugem odstavku 141. člena ZD predpisan za zastaranje pravice zahtevati zapuščino nasproti nepoštenemu posestniku.

10. Pritožbeni razlogi torej niso podani, zato je sodišče druge stopnje tožnikovo pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in na podlagi 353. člena ZPP potrdilo izpodbijano sodbo.

11. Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na določilu prvega odstavka 165. člena v zvezi s 155. členom ZPP. Tožnik je s pritožbo propadel, zato do povračila svojih pritožbenih stroškov ni upravičen. Ker je bila pritožba očitno neutemeljena, vsebinski odgovor nanjo ni bil potreben, kar pomeni, da stroški zanj niso bili smotrni. Toženka jih mora zato kriti sama.