Jedro

Tožbeni zahtevek na izselitev iz stanovanja ni utemeljen, ker je toženka od 14.8.1989 do uveljavitve SZ več kot dve leti nemoteno bivala v stanovanju in si s tem pridobila status uporabnika stanovanja, ki je v bistvu izenačen z imetnikom stanovanjske pravice po prej veljavnem ZSR. Tožnica pa s toženko ni bila pripravljena skleniti najemne pogodbe za določen čas za neprofitno najemnino.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka je dolžna povrniti toženi stranki stroške pritožbenega postopka v znesku 21.850,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 1.3.2000 dalje do plačila, vse v 15 dneh, da ne bo izvršbe.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna v roku 90 dni izprazniti triinpolsobno stanovanje, veliko 105,60 m2 v 3. nadstropju hiše in ga praznega oseb in stvari izročiti pooblaščencu tožeče stranke S. S. Tožeči stranki je naložilo, da mora toženi stranki povrniti njene pravdne stroške v višini 152.558,10 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 18.11.1999 dalje do plačila.

Proti navedeni sodbi se je pravočasno pritožila tožeča stranka zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava ter predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo v celoti spremeni tako, da tožbenemu zahtevku tožeče stranke v celoti ugodi, podredno pa, da izpodbijano sodbo v celoti razveljavi in vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V obrazložitvi svoje pritožbe tožeča stranka navaja, da je prvostopno sodišče utemeljilo svojo odločitev s tem, da je toženka pridobila status uporabnice po 5. členu Zakona o stanovanjskih razmerjih (v nadaljevanju ZSR). Na podlagi 29. člena ZDen pravice in obveznosti med upravičenci kot najemodajalci nepremičnin in najemniki teh nepremičnin ureja Stanovanjski zakon, ki v 147. členu nalaga lastnikom, da sklenejo najemno pogodbo z občani, ki imajo stanovanjsko pravico, najkasneje v šestih mesecih po uveljavitvi zakona, ki je pričel veljati 19.10.1991. Po pravnomočni upravni odločbi je tožnica postala lastnica 95/100 nepremičnine, v kateri se med drugim nahaja tudi triinpolsobno stanovanje, ki ga zaseda toženka. Odločba je postala pravnomočna 6.11.1993 in bi zato prvostopno sodišče vsekakor moralo opraviti poizvedbe pri dotedanjem stanodajalcu, Občini Center, zakaj toženi stranki ni bil priznan status imetnika stanovanjske pravice oziroma zakaj že z dotedanjim stanodajalcem ni sklenila najemne pogodbe, kot je bilo to v ostalih primerih. Ker na podlagi določbe 58. člena Stanovanjskega zakona (v nadaljevanju SZ) oseba, ki uporablja stanovanje, pa z lastnikom ni sklenila najemne pogodbe, stanovanje uporablja nezakonito, je odločitev sodišča prve stopnje nezakonita oziroma vsaj preuranjena. Po določbi 5. člena ZSR morata biti kumulativno izpolnjena dva pogoja in sicer stalno skupno bivanje z imetnikom stanovanjske pravice in obstoj ekonomske skupnosti z njim. Nedvomno je, da je imetnica stanovanjske pravice I. K. od 16.3.1982, ko je bila sprejeta v Dom starejših občanov, pa do svoje smrti v letu 1989, prebivala v Domu, kar nedvomno izhaja iz poizvedb, ki jih je opravilo sodišče. Prav sedemletno bivanje v Domu starejših občanov, med katerim naj bi zamenjala stanovanje, saj naj bi se iz stanovanja na K. 10 preselila v stanovanje na P. 13, kaže, da ni podan temeljni element skupnega prebivanja s toženo stranko. Poleg tega pa tudi ni izpolnjen drugi pogoj, to je obstoj ekonomske skupnosti med Ivanko Kavalar in toženko. Splošno znano je, da domska oskrba poleg nega in nadzora nudi tudi prehrano in prenočitev, za katero je prispeval sin I. K. in ne sama toženka, saj je bila ves čas nezaposlena in brez lastnih sredstev za preživljanje.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je izpodbijano sodbo najprej preizkusilo v skladu z določbo 2. odstavka 365. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) in pri tem ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo nobene absolutne procesne kršitve iz 2. odstavka 354. člena ZPP, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti.

Nadaljnji pritožbeni preizkus je pokazal, da je sodišče prve stopnje ugotovilo vsa odločilna dejstva na podlagi skrbne in pravilne ocene dokazov, opravljene v skladu z določbo 8. člena ZPP. Na ta način je popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje in na tej podlagi tudi pravilno uporabilo materialno pravo.

Pritožbeno sodišče soglaša z zaključkom sodišča prve stopnje, da je toženka dolga leta živela s svojo staro materjo I. K., ki je zanjo skrbela kot mati. Tako je bilo tudi od 8.9.1976 dalje, ko je toženka postala polnoletna. Šele od takrat dalje je možno, da se po dveletni dobi šteje, da je izpolnjen pogoj iz takrat veljavnega 1. odstavka 5. člena ZSR, da se namreč za uporabnika stanovanja šteje tudi tisti, ki najmanj dve leti živi z imetnikom stanovanjske pravice v ekonomski skupnosti. To določbo je potrebno uporabiti v povezavi z določbo 2. odstavka 19. člena tega zakona, po kateri se navedeni rok dveh let ne nanaša na mladoletne uporabnike stanovanja. Nedvomno je od 8.9.1976 toženka živela s svojo staro materjo v ekonomski skupnosti vsaj naslednji dve leti, kot pravilno, na podlagi številnih dokazov, ugotavlja sodišče prve stopnje. Iz tega razloga je potrebno toženki priznati status uporabnika stanovanja, po določbi 2. odstavka 18. člena takrat veljavnega ZSR pa so uporabniki stanovanja imeli pravico neovirano osebno uporabljati stanovanje tudi po smrti imetnika stanovanjske pravice. Vsa pritožbena izvajanja, da toženka in mogla pridobiti statusa uporabnika stanovanja, so zato brez podlage, za take pritožbene trditve pa pritožnica tudi ne predlaga nobenih novih dokazov, ki bi lahko omajali zaključke sodišča prve stopnje, s katerimi pritožbeno sodišče v celoti soglaša. Vse to pa niti ni bistveno ob dejstvu, da je imetnica stanovanjske pravice I. K. umrla dne 14.8.1989 in takrat je nedvomno toženka bivala v spornem stanovanju na P. 13. Od tega datuma pa do uveljavitve Stanovanjskega zakona, to je do 19.10.1991, pa sta pretekli več kot dve leti, kar pomeni, da bi toženka celo v primeru, da bi se po smrti svoje stare matere nasilno vselila v njeno stanovanje, pridobila status uporabnika stanovanja, ki je glede pravnih posledic v bistvu povsem izenačen s statusom imetnika stanovanjske pravice. Ob uveljavitvi SZ je torej toženka nedvomno imela status, ki je bil izenačen s statusom imetnika stanovanjske pravice, zato ji po določbah SZ tožnica ni mogla veljavno odpovedati stanovanjske pravice oziroma zahtevati njene izselitve iz stanovanja, če ji v roku šestih mesecev po uveljavitvi SZ ni ponudila sklenitve najemne pogodbe za nedoločen čas za neprofitno najemnino v skladu z določbo 147. člena SZ. Le odklonitev ponudbe tožnice za sklenitev najemne pogodbe za nedoločne čas za neprofitno najemnino bi imela v konkretnem primeru zato lahko za posledico utemeljenost izpraznitvega zahtevka po 58. členu SZ (sklep Vrhovnega sodišča RS opr. št. II Ips 764/93). Nedvomno pa je, da tožnica toženki sklenitve najemne pogodbe za nedoločen čas za neprofitno najemnino ni nikoli ponudila, zato tudi njen tožbeni zahtevek, kot ga je postavila v tej pravdi, ni utemeljen. Sodišče prve stopnje je ravnalo pravilno in zakonito, ko je tak tožbeni zahtevek kot neutemeljen zavrnilo.

Pritožbeno sodišče je glede na obrazloženo in v skladu z določbo 368. člena ZPP neutemeljeno pritožbo tožeče stranke zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo, ker se je prepričalo, da je povsem pravilna in zakonita. V pritožbi uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani, sodišče prve stopnje pa tudi ni storilo nobene kršitve, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti.

Tožeča stranka je zahtevala povrnitev pritožbenih stroškov, vendar do tega po načelu uspeha v pravdi, ki velja tudi v pritožbenem postopku (1. odstavek 154. člena ZPP) nima pravice, saj s pritožbo ni uspela.

Pač pa je pritožbeno sodišče štelo, da so bili stroški tožene stranke za odgovor na pritožbo potrebni stroški za pravdo v smislu določbe 1. odstavka 155. člena ZPP, zato je zahtevku tožene stranke za povrnitev teh stroškov ugodilo in jih naložilo v plačilo tožeči stranki. Te stroške je odmerilo v skladu z Odvetniško tarifo na 250 odvetniških točk, kar ob vrednosti ene točke 87,40 SIT znese 21.850,00 SIT. Ker je tožena stranka v odgovoru na pritožbo utemeljeno zahtevala tudi zakonite zamudne obresti od dneva izdaje odločbe o stroških do plačila, je pritožbeno sodišče tudi temu zahtevku ugodilo.