Jedro

Pritožnik s svojimi premalo konkretnimi navedbami ne uspe vzbuditi nobenega dvoma v ustreznost odškodnine, ki je bila tožniku prisojena iz naslova telesnih bolečin oziroma nevšečnosti v času zdravljenja. Ker ne navede od katere konkretne „sodne prakse“ (pravilneje sodnih odločb, ki so obravnavale v bistvenem primerljiv obseg škode) naj bi iz tega naslova prisojena odškodnina (močno) odstopala, takšnemu zatrjevanju ni moč slediti.

Ker sodišče prve stopnje s sodbo ni odločilo o celotnem stroškovnem zahtevku tožnika oziroma o vseh z njegove strani priglašenih stroških, je na njegov predlog o njih upravičeno odločilo s posebnim oziroma dopolnilnim sklepom. Tudi za tak primer (in torej ne samo za primere, ko ne odloči v celoti o zahtevku oziroma vseh zahtevkih po glavni stvari) je uporaba določbe 325. člena ZPP pravilna.

Zakon ne predvideva, da bi bi bilo potrebno predlog za dopolnitev nasprotni stranki pošiljati v izjavo. To je glede na njegovo vsebino (saj gre „zgolj“ za poziv stranke sodišču, da v celoti odloči o vseh zahtevkih, ki jih je v postopku (že) postavila, in ne za uveljavljanje česarkoli novega) tudi razumljivo.

Izrek

I. Pritožbi se zavrneta in se sodba in sklep sodišča prve stopnje potrdita.

II. Pravdni stranki sami krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sodbo z dne 19.8.2014 odločilo: - da je dolžan toženec tožniku plačati 9.429,72 z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 20.7.2010 dalje do plačila; v preostalem delu, to je za razliko do 21523,12 (12093,40), pa je tožbeni zahtevek zavrnilo (1. točka izreka), - da je dolžan toženec tožniku povrniti pravdne stroške v višini 516,69 EUR (2. točka izreka).

2. Z dopolnilnim sklepom z dne 29.8.2014 je tožencu naložilo plačilo dodatnih pravdnih stroškov v višini 468,00 EUR (1. točka izreka), v višjem delu pa zahtevek zavrnilo (2. točka izreka).

3. Zoper obe odločbi se je pritožil toženec.

4. Zoper sodbo se pritožuje iz vseh pritožbenih razlogov in pritožbenemu sodišču predlaga, da jo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, podrejeno pa, da jo spremeni (vse s stroškovno posledico). Ne strinja se z višino prisojene odškodnine za nepremoženjsko škodo. Odškodnina, ki jo je sodišče tožniku prisodilo iz naslova telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem (6.000,00 EUR), naj bi bila glede na trajanje in stopnjo telesnih bolečin ter nevšečnosti med zdravljenjem pretirana in naj bi močno odstopala od sodne prakse. Navaja, kaj naj bi v zvezi s telesnimi bolečinami (njihovo intenziteto ter trajanjem) sodišče prve stopnje ugotovilo. Zmotno naj bi bilo uporabljeno materialno pravo. Primerna odškodnina naj bi v konkretnem primeru znašala 4.000,00 EUR. Tudi odškodnina prisojena za strah v višini 2.000,00 EUR naj bi bila pretirana in odstopala od sodne prakse. Zaradi odsotnosti odločilnih dejstvih te višine ni mogoče preizkusiti. Sodišče prve stopnje naj bi se sklicevalo zgolj na izvedensko mnenje in dodalo, da upoštevaje tožnikovo pojasnilo verjame, da je utrpel slednji hud primarni in dalj časa trajajoč sekundarni strah. Da bi bilo moč odločitev po tej postavki preveriti, bi moralo navesti, koliko časa je strah trajal. Glede na izvedensko mnenje, da je tožnik v času poškodovanja utrpel intenziven primarni strah ter nato sekundarni strah, ki je skupaj trajal dva tedna, ni moč govoriti o tem, da je bil strah dalj časa trajajoč. Primerna odškodnina naj bi iz tega naslova znašala zgolj 800,00 EUR. Pritožuje se tudi glede višine s strani sodišča prve stopnje priznane odškodnine za tožnikove potne stroške nastale s prevozi k zdravniku in nazaj. Ti naj bi (upoštevaje Uredbo o višini povračila stroškov v zvezi z delom in drugih prihodkov, ki se ne vštevajo v davčno osnovo iz leta 2004) znašali 67,2 EUR in ne 129,60 EUR, kot izhaja iz sodbe. Zaradi nepravilne odločitve o glavni stvari naj bi bila nepravilna tudi odločitev o stroških.

5. Zoper dopolnilni sklep se toženec pritožuje zaradi kršitve procesnih določb in pritožbenemu sodišču predlaga, da ga razveljavi. Sodišče prve stopnje naj bi z izdajo izpodbijanega sklepa prekršilo določilo 325. in 332. člena ZPP. V sodbi je namreč o priglašenih stroških odločilo. Poleg tega toženec tožnikove vloge z dne 28.8.2014 ni prejel, zaradi česar je sodišče prve stopnje zagrešilo kršitev 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

6. Tožnik je v svojih odgovorih predlagal zavrnitev obeh pritožb. 7. Pritožbi nista utemeljeni.

V zvezi s pritožbo zoper sodbo:

8. Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi ugotovilo in upoštevalo vse pravno relevantne okoliščine, na podlagi teh ugotovitev pa (upoštevajoč določbo 179. člena OZ(1) in v skladu z obstoječo sodno prakso) ustrezno ocenilo višino odškodnine, ki gre tožniku iz naslova nepremoženjske škode skupaj kot tudi iz naslova njenih posameznih zatrjevanih (in ugotovljenih) oblik.

9. Pritožnik s svojimi premalo konkretnimi navedbami ne uspe vzbuditi nobenega dvoma v ustreznost odškodnine, ki je bila tožniku prisojena iz naslova telesnih bolečin oziroma nevšečnosti v času zdravljenja. Ker ne navede od katere konkretne „sodne prakse“ (pravilneje sodnih odločb, ki so obravnavale v bistvenem primerljiv obseg škode) naj bi iz tega naslova prisojena odškodnina (močno) odstopala, takšnemu zatrjevanju ni moč slediti. Prav tako ne zadoščata zgolj „poudarjanje“, kakšne bolečine je ugotovilo (že) sodišče prve stopnje(2) ter temu sledeč (nepojasnjen/poenostavljen) očitek o zagrešeni kršitvi materialnega prava (skupaj z omenjanjem višine, ki naj bi bila po pritožnikovem mnenju ustrezna). Pritožba ni prepričljiva niti glede odškodnine prisojene za strah. Očitek, da sodišče prve stopnje v tem oziru razlogov o odločilnih dejstvih ni podalo, ne drži. Poleg tega zaide pritožnik sam s seboj v nasprotje, saj v nadaljevanju navaja, na kaj se je sodišče prve stopnje sklicevalo oziroma navajalo. Slednje se je v 21. točki obrazložitve sklicevalo na izvedensko mnenje, katerega vsebino (in sicer tudi glede strahu) je natančno povzelo v 11. točki obrazložitve. Zgolj okoliščina, da se razlogi (o odločilnih dejstvih) nahajajo na dveh različnih straneh (oziroma v dveh točkah obrazložitve), ne more biti podlaga zaključku o njihovem izostanku. Odločitev sodišča prve stopnje je (tudi) v tem delu popolnoma preverljiva. Izhajajoč prvenstveno iz ugotovitev izvedenca pa je tudi glede strahu prisodilo(3) odškodnino, v primernost katere pritožba s svojimi neprepričljivimi očitki ne uspe vzbuditi nobenega dvoma.

10. Tožnik je tako kot ostalo zaradi škodnega dogodka utrpljeno premoženjsko škodo tudi stroške nastale s prevozi na zdravstvene preglede natančno pojasnil in zneskovno opredelil že v sami tožbi.(4) Ker v zvezi s tem toženec ne v tožbi ne kadarkoli kasneje tekom postopka na prvi stopnji ni ugovarjal ali karkoli navajal, njegovo pritožbeno navajanje, koliko naj bi ta škoda (v resnici) znašala, predstavlja nedopustno in posledično neupoštevno novoto (prvi odstavek 337. člena ZPP(5)).

V zvezi s pritožbo zoper sklep:

11. Ker sodišče prve stopnje s sodbo ni odločilo o celotnem stroškovnem zahtevku tožnika oziroma o vseh z njegove strani priglašenih stroških, je na njegov predlog(6) o njih (in sicer konkretno o povračilu stroškov za izvedenino založenega predujma, ki jih je tožnik priglasil v okviru stroškovnika podanega na zadnjem naroku za glavno obravnavo(7)) upravičeno odločilo s posebnim oziroma dopolnilnim sklepom v skladu s 325.(8) v zvezi s 332. členom ZPP. Tudi za tak primer (in torej ne samo za primere, ko ne odloči v celoti o zahtevku oziroma vseh zahtevkih po glavni stvari) je uporaba določbe 325. člena ZPP pravilna.(9)

12. Ker pritožbeni razlogi niso podani in ker niso podani niti razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbi kot neutemeljeni zavrnilo in izpodbijani odločbi sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen oziroma 2. točka 365. člena ZPP). Zaradi neuspeha s pritožbama toženec sam trpi stroške nastale z njuno vložitvijo (1. odstavek 165. člena v zvezi z 1. odstavkom 154. člena ZPP). Tudi tožnik sam krije svoje stroške nastale z vložitvijo odgovorov, saj tadva nista v ničemer prispevala k odločitvi o toženčevih pritožbah (1. odstavek 165. člena v zvezi s 1. odstavkom 155. člena ZPP).

(1) Obligacijski zakonik, Uradni list RS, št. 83/2001, s kasnejšimi spremembami (v nadaljevanju OZ).

(2) Kje naj bi angažirani sodni izvedenec navedel, da srednje močne bolečine sodijo med lažje, ni razvidno. Ob zaslišanju na naroku dne 19.8.2014 je glede srednje močnih bolečin navedel le, da jih ni moč šteti med hude in v nadaljevanju to ponazoril z njihovo uvrstitvijo znotraj 1-10. (3) Pri čemer je sekundarni strah, ki naj bi po ugotovitvah izvedenca trajal dva tedna, upravičeno opredelilo kot dalj časa trajajoč.

(4) Glej peto stran tožbe.

(5) Zakon o pravdnem postopku, Ur. l. RS, št. 26/1999, s kasnejšimi spremembami.

(6) Za katerega zakon (glej člen 325 ZPP in naslednji) ne predvideva, da bi ga bi bilo potrebno nasprotni stranki pošiljati v izjavo ali (tudi zgolj) v vednost. To je glede na njegovo vsebino (saj gre „zgolj“ za poziv stranke sodišču, da v celoti odloči o vseh zahtevkih, ki jih je v postopku (že) postavila, in ne za uveljavljanje česarkoli novega) tudi razumljivo.

(7) Glej l. št. 102. (8) Sodišče prve stopnje se v obrazložitvi izpodbijanega sklepa sicer zmotno sklicuje na 328. člen ZPP (ki ureja institut popravnega sklepa), kar pa za vprašanje njegove pravilnosti (zakonitosti) ni bistveno.

(9) Glej 4. odstavek 326. člena ZPP.