Jedro

Za okrnitev ugleda in dobrega imena pravne osebe velja splošno pravilo o neposlovni odškodninski odgovornosti; najpogostejši načini okrnitve ugleda in dobrega imena pa so objave neresničnih podatkov o pravni osebi. Pravično denarno odškodnino zaradi okrnitve ugleda in dobrega imena po 183. členu OZ je treba razlikovati od denarne odškodnine za premoženjsko škodo, ki nastane gospodarskemu subjektu zaradi kršitve pogodbe.

Izrek

1. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje delno razveljavi v 2. točki izreka za 5.511,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 01. 02. 2005 do plačila in se zaradi umika tožbe za 5.511,00 EUR od 01. 02. 2005 do plačila, v tem obsegu postopek ustavi.

2. V preostalem delu se pritožba zavrne in se v nerazveljavljenem delu 2. točke izreka ter v celoti v 3. točki izreka potrdi sodba sodišča prve stopnje.

3. Vsaka stranka nosi svoje stroške v zvezi s pritožbo.

Obrazložitev

Z uvodoma citirano sodbo je sodišče prve stopnje toženo stranko obsodilo na plačilo odškodnine v višini 34.901,10 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 01. 02. 2005 do plačila (1. točka izreka); tožbeni zahtevek pa je zavrnilo za 129.571,16 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 01. 02. 2005 do plačila (2. točka izreka). Tožeči stranki je naložilo v plačilo pravdne stroške v višini 3.446,58 EUR (3. točka izreka).

Zoper del sodbe, s katerim ni uspela, je vložila pritožbo tožeča stranka. Uveljavljala je bistvene kršitve določb postopka, zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja ter napačno uporabo materialnega prava, s predlogom pritožbenemu sodišču, da njeni pritožbi ugodi ter v izpodbijanem delu sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da ugodi tožbenemu zahtevku, toženi stranki pa naloži v plačilo vse stroške postopka. Priglasila je pritožbene stroške.

Tožena stranka je na pritožbo odgovorila, s predlogom pritožbenemu sodišču, da jo kot neutemeljeno zavrne in izpodbijani del sodbe potrdi, tožeči stranki pa naloži v plačilo stroške odgovora na pritožbo.

Pritožba je delno utemeljena.

Pritožnica utemeljeno uveljavlja relativno bistveno kršitev določb postopka, ker sodišče prve stopnje kljub temu, da tožena stranka ni nasprotovala umiku tožbe za 5.511,00 EUR z zamudnimi obrestmi, ni v tem delu ustavilo postopka v skladu z določbo 3. odstavka 188. člena ZPP. Navedena kršitev določbe 188. člena ZPP je narekovala razveljavitev sodbe v delu, v katerem je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek za 5.511,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 01. 02. 2005 do plačila; ni pa v tem obsegu pritožbeno sodišče vrnilo zadeve sodišču prve stopnje v nov postopek, ker je glede na podatke v spisu ugotovilo, da kršitev lahko samo odpravi (1. odstavek 354. člena ZPP) tako, da je s sklepom zaradi delnega umika tožbe postopek v tem delu ustavilo. Navedena odločitev pa ni vplivala na stroške postopka, ker je enako kot v primeru neuspeha v pravdi, po katerem je sodišče prve stopnje odmerilo pravdne stroške, tudi v primeru umika tožbe dolžna tožeča stranka stroške povrniti toženi stranki, razen če jo je umaknila takoj, ko je tožena stranka izpolnila zahtevek (158. člen ZPP). V konkretnem primeru pa tožeča stranka tožbe v spornem delu ni umaknila zaradi izpolnitve zahtevka, zato je toženi stranki dolžna povrniti pravdne stroške, ki so ji nastali do umika tožbe.

V preostalem delu pritožba ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo odškodnine v delu, ki presega v postopku pred sodiščem prve stopnje ugotovljeno višino škode, ki jo je tožeča stranka izkazala.

V celoti je zavrnilo odškodninski zahtevek tožeče stranke za povrnitev nepremoženjske škode, ki ga je tožeča stranka utemeljevala na okrnitvi ugleda in dobrega imena, ki naj bi ji ga tožena stranka povzročila s tem, da ji je dobavila neustrezno barvo za barvanje kontejnerjev. V razlogih sodbe je sodišče prve stopnje ocenilo, da okoliščine primera ne opravičujejo tožeče stranke, da se ji prisodi denarna odškodnina, pritožbeno sodišče pa ugotavlja, da iz dejanskih okoliščin primera ne izhaja predpostavka za priznanje nepremoženjske škode tožeči stranki, to pa je namen tožene stranke, da z dobavo neustrezne barve okrni ugled in dobro ime tožeče stranke. Za okrnitev ugleda in dobrega imena pravne osebe velja splošno pravilo o neposlovni odškodninski odgovornosti; najpogostejši načini okrnitve ugleda in dobrega imena pa so objave neresničnih podatkov o pravni osebi. Tožeča stranka pa je zahtevek za povrnitev nepremoženjske škode utemeljevala le na kršitvi pogodbe o dobavi barve. Zato pritožbeno sodišče ocenjuje, da iz dejstev, ki jih je zatrjevala, ne izhaja materialnopravna posledica, ki jo uveljavlja z zahtevkom za povračilo pravične denarne odškodnine, ki ni odvisna od nastanka premoženjske škode. Pravično denarno odškodnino zaradi okrnitve ugleda in dobrega imena po 183. členu OZ je namreč treba razlikovati od denarne odškodnine za premoženjsko škodo, ki nastane gospodarskemu subjektu zaradi kršitve pogodbe. Da pa je tožeča stranka utemeljevala svoj zahtevek ravno na premoženjski škodi izhaja tudi iz njenih pritožbenih trditev, da po zaključku spornega posla z napako, za katero je odgovorna tožena stranka, z naročnikom kontejnerjev ni sklenila več nobenega posla, njeno poslovanje z drugimi naročniki pa se je tudi omejilo. Zmotno pa je njeno stališče, da pri uveljavljanju odškodnine kot posledice kršitve pogodbenih obveznosti nasprotne stranke, ni bila dolžna postaviti trditev o višini izgubljenega dobička. Zato ni utemeljen njen zahtevek, s katerim je uveljavljala odškodnino v višini 39.600,00 EUR, niti po določbi 183. člena OZ, niti za škodo, ki naj bi bila posledica kršitve pogodbenih obveznosti tožene stranke. S tem pa se izkaže, da sodišče prve stopnje ni zmotno uporabilo materialnega prava, s tem pa je tudi neutemeljen pritožbeni očitek sodišču prve stopnje, da zaradi zmotne uporabe materialnega prava ni popolno ugotovilo dejanskega stanja.

Od uveljavljane odškodnine v višini 87.094,66 EUR za škodo, ki je tožeči stranki nastala v zvezi s popravilom kontejnerjev (točka 2 opredelitve škod v tožbi), je sodišče prve stopnje ugotovilo škodo za popravilo 6 kontejnerjev v višini 34.901,00 EUR in v tej višini ugodilo zahtevku, v preostalem delu pa je odškodninski zahtevek tožeče stranke zavrnilo.

Očitek sodišču prve stopnje, da zavrnitev zahtevka ne vsebuje podrobnejše obrazložitve, ki bi obravnavala posamezne sporne postavke, ni utemeljen. Sodišče prve stopnje je svojo odločitev o ugoditvi zahtevku oprlo na izvedeniško mnenje, ki vsebuje podrobno specifikacijo stroškov (Izvedensko mnenje sodnega izvedenca in cenilca strojne opreme K. iz aprila 2008). Iz te je razvidno, da je sodišče prve stopnje kot škodo upoštevalo tudi vse tiste zneske, ki jih je tožena stranka tožeči priznala, zato očitek sodišču prve stopnje, da iz izpodbijane sodbe ni mogoče razbrati, ali so bile priznane postavke tudi prisojene, ni utemeljen.

Izvedbo dokaza z izvedencem strojne stroke, ki naj poda izvedensko mnenje o višini škode, ki je tožeči stranki nastala s popravilom kontejnerjev, je predlagala tožeča stranka. Predlagani dokaz je sodišče prve stopnje izvedlo, ker je ocenilo, da je za razjasnitev dejstev o višini potrebnih stroškov popravila potrebno strokovno znanje, s katerim sodišče ne razpolaga (243. člen ZPP). Izvedenec je tudi podal strokovno mnenje o tem, da so prikazani stroški dela glede na normative za izvedbo sanacije šestih kontejnerjev, previsoki. Sodišče prve stopnje je v razlogih sodbe obsežno povzelo podlage, ki jih je upošteval izvedenec pri oceni stroškov, za katere je podal mnenje, da so bili potrebni za sanacijo. Zato očitki pritožnice, da strokovno mnenje ni z ničemer podprto, ne držijo.

Očitek sodišču prve stopnje, da ni ugodilo predlogu tožeče stranke za postavitev novega izvedenca strojne pa ni utemeljen. Tožeča stranka je sicer predlagala postavitev novega izvedenca v pripravljalni vlogi z dne 18. 05. 2009, na naroku dne 20. 05. 2009 pa zaslišanje izvedenca K., zaradi česar je bil narok preložen, izvedenec pa zaslišan na naroku 09. 09. 2009. Na zadnjem naroku za glavno obravnavo 27. 01. 2010 je sodišče prve stopnje dokazovanje zaključilo, pred tem pa tudi ugotovilo, da novih dokaznih predlogov pravdni stranki nimata. V kolikor je tožeča stranka menila, da je bil njen dokazni predlog za postavitev novega izvedenca spregledan, bi morala to kršitev uveljavljati najpozneje na zadnjem naroku tako, da bi nasprotovala ugotovitvi sodišča prve stopnje, da pravdni stranki nimata nobenih dokaznih predlogov več (286.b člen ZPP). Kršitve, na katero se sklicuje v pritožbi, zato ne more več uveljavljati.

Očitek sodišču prve stopnje, da je zmotno ugotovilo dejansko stanje tudi zato, ker ni sledilo izjavam prič o potrebni višini stroškov popravila, je neutemeljen. Sodišče prve stopnje je dokaze ocenilo in na podlagi uspeha celotnega postopka presodilo, da je tožeča stranka pri izračunu delovnih ur uporabila normative, ki presegajo običajne normative, kar je pravilno upoštevalo tudi pri odmeri odškodnine.

Upnik ima pravico do povračila navadne škode in izgubljenega dobička, ki bi ju dolžnik moral pričakovati ob kršitvi pogodbe kot možni posledici kršitve pogodbe, glede na dejstva, ki so mu bila takrat znana ali bi mu morala biti znana (1. odstavek 243. člena OZ). Do povrnitve celotne škode, ki je nastala zaradi kršitve pogodbe pa ima dolžnik pravico v primeru neizpolnitve iz hude malomarnosti, ne glede na to, ali je dolžnik vedel za posebne okoliščine, zaradi katerih je nastala (2. odstavek 243. člena OZ). Tožeča stranka ni zatrjevala, da naj bi tožena stranka vedela, da bo tožena stranka barvala z barvo specialne, zahtevne kontejnerje, niti ni zatrjeval hude malomarnosti tožene stranke pri dobavi barve. Zato pritožbeni očitek sodišču prve stopnje, da bi moralo pri odmeri odškodnine upoštevati celotno škodo, ki je nastala tožeči stranki, ne glede na dejstva, ki toženi stranki niso bila znana, ni utemeljen.

Pritožnica neutemeljeno očita sodišču prve stopnje, da se ni dotaknilo zahtevkov tožeče stranke za plačilo odškodnine iz naslova penalov družbi M. v višini 16.000,00 EUR in iz naslova stroškov menjave barve za nadaljnjo količino kontejnerjev v višini 4.095,00 EUR. Iz obrazložitve sodbe izhaja, da je sodišče uvodoma povzelo oba zahtevka tožeče stranke, prav tako pa ugovore tožene stranke v zvezi z navedenima zahtevkoma in sicer, da tožeča stranka ni z nobenim dokazom izkazala nastalega stroška plačila penalov družbi M., da pa so stroški menjave barve že vključeni pod strošek popravila. Sodišče prve stopnje je pravilno obravnavalo uveljavljano odškodnino kot škodo, ki je tožeči stranki nastala v zvezi s potrebnim popravilom kontejnerjev. V razlogih zavrnitve zahtevka, ki presega priznano odškodnino v višini 34.901,00 EUR za odpravo napak s popravilom kontejnerjev, se sodišče prve stopnje res ni izrecno opredelilo do trditev tožeče in tožene stranke o spornih dveh postavkah zatrjevanega nastanka škode, pač pa je navedlo, da na podlagi listin v spisu in izvedeniškega mnenja ocenjuje, da do odškodnine, višje od priznanega zneska, tožeča stranka ni upravičena. S tem je s priznanimi stroški sanacije smiselno zavrnilo plačilo še za strošek menjave barve; glede na neizpodbito trditev tožene stranke, da je tožeča stranka menjavo barve že vključila v strošek popravila, pa pritožbeno sodišče ocenjuje, da je glede navedene postavke sodbo sodišča prve stopnje tudi mogoče preizkusiti. Pritožnica v pritožbi navaja, da ni šlo za barvo, ki je bila potrebna za popravilo kontejnerjev, pač pa za strošek menjave barve za nadaljnjo količino kontejnerjev, ki še niso bili pobarvani z barvo tožene stranke, s čimer uveljavlja zmotno ugotovitev dejanskega stanja. Ker pa pritožnica ne navaja relevantnih dejstev o tem, da naj bi ovrgla ugovor tožene stranke, da je strošek zamenjave barve že zajet v strošek popravila, s pravočasnimi trditvami o tem, da se zatrjevana škoda ne nanaša na popravilo kontejnerjev, sodišču prve stopnje ni mogoče očitati zmotne ugotovitve dejanskega stanja.

Po oceni pritožbenega sodišča pa je mogoče tudi preizkusiti odločitev sodišča prve stopnje o zavrnitvi zahtevka v višini 16.600,00 EUR z zamudnimi obrestmi, ki temelji na oceni sodišča prve stopnje o neizkazanosti škode. Če bi želela tožeča stranka s pritožbo uspeti, bi morala zatrjevati, da je na ugovor tožene stranke predložila dokaze, iz katerih naj bi izhajalo, da je družbi M. plačala penale zaradi zamude z izpolnitvijo, do katere je prišlo zaradi ponovnega barvanja kontejnerjev za naročnika R. iz Š. Tega pritožbenega razloga pa tožeča stranka ni uveljavljala, zato ga tudi ni presojalo pritožbeno sodišče. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tudi tožbeni zahtevek tožeče stranke za škodo v zvezi z neuspelim poskusom odprave napak. V razlogih sodbe je navedlo, da je toženo stranko obsodilo na odškodnino za škodo, ki jo je imela tožeča stranka s ponovnim barvanjem spornih 6 kontejnerjev, zavrnilo pa je zahtevek tožeče stranke za plačilo stroška, ki ga je imela v zvezi s predhodno neuspešnim popravilom štirih od navedenih šestih kontejnerjev. Taka odločitev po oceni pritožbenega sodišča ustreza ureditvi obsega odškodnine iz 1. odstavka 243. člena OZ, saj dolžnik ob kršitvi pogodbe ni mogel pričakovati, da bo imel kupec dvojne stroške sanacije. Ne more odškodninsko odgovarjati za odločitve tožeče stranke, ki se pozneje izkažejo kot nepravilne. Glede neuspele sanacije se je tako vzročna zveza pretrgala, zato je pravilna odločitev sodišča prve stopnje o zavrnitvi tožbenega zahtevka v višini 16.989,42 EUR za stroške „neuspešnega“ popravila pri firmi R. S tem je pritožbeno sodišče odgovorilo na pritožbene trditve, ki so bile odločilne za odločitev o pritožbi (360. člen ZPP). Ker jih je spoznalo za neutemeljene, je pritožbo zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).

Izrek o pritožbenih stroških temelji na določbi 1. odstavka 165. člena ZPP. Tožeča stranka je uspela s pritožbo le v sorazmerno majhnem delu, glede katerega posebni stroški niso nastali (3. odstavek 154. člena ZPP). Ker pa v pretežnem delu s pritožbo ni uspela, sama nosi svoje pritožbene stroške. Tožena stranka je sicer vložila odgovor na pritožbo, v katerem pa ni odgovorila na vse pritožbene trditve. Ponovno je le opozarjala na dejstvo, da tožeča stranka ni predložila ustreznih dokazov, glede teh trditev pa so ji bili stroški že priznani. Zato pritožbeno sodišče ocenjuje stroške odgovora na pritožbo kot nepotrebne za rešitev pritožbe (1. odstavek 155. člena ZPP) in jih zato ni naložilo v plačilo tožeči stranki.