Jedro

Revident z navedbami, s katerimi opredeljuje pomembno pravno vprašanje, v bistvu izpodbija pravilnost ugotovljenega dejanskega stanja, kar pa glede na določbo prvega odstavka 85. člena ZUS-1 ni revizijski razlog.

Izrek

I. Revizija se zavrže. II. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

1. Zoper prvostopenjsko sodbo je revident po odvetnici vložil revizijo. Glede dovoljenosti revizije se sklicuje na vse tri točke drugega odstavka 83. člena Zakona o upravnem sporu – ZUS-1. 2. Revizija ni dovoljena.

3. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo tožbo revidenta zoper odločbo Davčnega urada Maribor z dne 15. 1. 2003, s katero je bilo revidentu naloženo, da mora zaradi nepravilnosti pri obračunavanju in plačevanju davka od osebnih prejemkov za leto 1999 od davčne osnove 8.609.696,52 SIT plačati davek od osebnih prejemkov, obračunan po stopnji 25 %, v znesku 2.152.424,16 SIT in plačati pripadajoče zamudne obresti v znesku 2.160.073,00 SIT od prvega dne zamude, in za leto 2000 od davčne osnove 8.609.696,52 SIT ravno tako plačati davek od osebnih prejemkov, obračunan po stopnji 25 % v znesku 2.152.424,16 SIT ter plačati pripadajoče zamudne obresti v znesku 1.345.678,00 SIT od prvega dne zamude. Tožena stranka je z odločbo z dne 6. 12. 2006, pritožbi revidenta delno ugodila in navedeno prvostopenjsko odločbo spremenila v delu, ki se nanaša na obračun zamudnih obresti, v ostalem pa je pritožbo kot neutemeljeno zavrnila.

4. Po drugem odstavku 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če je podan eden od tam navedenih pogojev za njeno dovoljenost. Po ustaljeni upravnosodni praksi Vrhovnega sodišča je tako trditveno kot dokazno breme o obstoju pogojev za dovoljenost revizije na strani revidenta, saj revizije po uradni dolžnosti ni mogoče dovoliti oziroma uvesti. Ustavno sodišče RS je v več svojih sklepih (npr. Up 858/2008 z dne 3. 6. 2008) ugotovilo, da takšno stališče ni v nasprotju z Ustavo RS.

5. Po določbi 1. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če vrednost izpodbijanega dela do končnega upravnega akta oziroma pravnomočne sodbe, če je sodišče odločilo meritorno, v zadevah, v katerih je pravica ali obveznost strank izražena v denarni vrednosti, presega 20.000,00 EUR. V obravnavani zadevi ta pogoj ni izpolnjen, saj pravica oziroma obveznost stranke v izpodbijanem delu dokončnega upravnega akta ne presega 20.000,00 EUR. S prvostopenjsko odločbo je bilo tožniku naloženo plačilo davka od osebnih prejemkov v višini 4,304.848,32 SIT (za leto 1999 in za leto 2000 po 2,152.424,16 SIT) kar predstavlja znesek 17.963,80 EUR. V smislu določbe 1. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1 in v skladu z upravnosodno prakso Vrhovnega sodišča se pri odmernih odločbah upošteva zgolj višina glavnice, ki v obravnavanem primeru ne presega 20.000,00 EUR. Poleg tega je tožena stranka obrestni del prvostopenjske odločbe tudi spremenila.

6. Po 2. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če gre po vsebini zadeve za odločitev o pomembnem pravnem vprašanju ali če odločba sodišča prve stopnje odstopa od sodne prakse Vrhovnega sodišča glede pravnega vprašanja, ki je bistveno za odločitev, ali če v sodni praksi sodišča prve stopnje o tem ni enotnosti, Vrhovno sodišče pa o tem še ni odločalo. Pomembnost pravnega vprašanja je po dikciji ZUS-1 treba presojati glede na vsebino zadeve. Upoštevaje trditveno in dokazno breme, ki je na strani revidenta, ter upravnosodno prakso Vrhovnega sodišča pa je dovoljenost revizije iz tega razloga podana le, če je odločitev o tem vprašanju pomembna za zagotovitev pravne varnosti, enotne uporabe prava ali za razvoj prava preko sodne prakse. Revizija namreč ni dovoljena zaradi pravnih vprašanj, ki se nanašajo zgolj na splošno razlago pravnih institutov oziroma pojmov, ki v teoriji in praksi ne sprožajo posebnih dilem. Skladno z upravnosodno prakso Vrhovnega sodišča mora revident v reviziji natančno in konkretno navesti sporno vprašanje in pravno pravilo, ki naj bi bilo prekršeno, okoliščine, ki kažejo na njegovo pomembnost, ter na kratko obrazložiti, zakaj je sodišče prve stopnje to vprašanje rešilo nezakonito; na enak način pa mora izkazati tudi obstoj sodne prakse Vrhovnega sodišča, od katere naj bi odločitev odstopala, oziroma neenotnost sodne prakse. Če se revident sklicuje na sodno prakso Vrhovnega sodišča, mora navesti opravilne številke zadev, kopije sodnih odločb sodišč prve stopnje, na katere se sklicuje, pa mora predložiti.

7. Revident utemeljuje dovoljenost revizije iz 2. točke drugega odstavka 83. člena s pomembnim pravnim vprašanjem, in sicer: „ali je mogoče upravno odločbo upreti zgolj na ugotovitve inšpekcijskega organa, ne da bi se upoštevale tehtne pripombe in predlogi stranke, podkrepljeni s številnimi dokazi in sklicevanjem na ugotovitve v dveh postopkih Okrožnega sodišča Maribor, to je pravdnega, katerega zavrnilna sodba glede zahtevkov Republike Slovenije iz istega temelja je med tem že izšla, ter kazenskega, katerega ugotovitve so prav tako v nasprotju z navedbami inšpekcijskih zapisnikov“.

8. Po presoji Vrhovnega sodišča revident s svojimi navedbami ni opredelil in izkazal pomembnosti pravnega vprašanja v smislu zgoraj navedenih zahtev. Iz revidentovih navedb, s katerimi opredeljuje pomembnost pravnega vprašanja, namreč izhaja, da izpodbija pravilnost in popolnost ugotovljenega dejanskega stanja, kar pa glede na določbo drugega odstavka 85. člena ZUS-1 ni revizijski razlog, oziroma smiselno uveljavlja določene procesne kršitve, pri čemer pa teh kršitev niti ne opredeli, niti določno ne navede, za katero pomembno pravno vprašanje naj bi šlo. Po presoji Vrhovnega sodišča revident torej ni izkazal pogoja za dovoljenost revizije, določenega v 2. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1. 9. Po določbi 3. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če ima odločitev, ki se izpodbija v upravnem sporu, zelo hude posledice za stranko. Zelo hude posledice, ki so nedefiniran pravni pojem, je treba presojati v vsakem primeru posebej. Da bi jih lahko Vrhovno sodišče presodilo, pa mora revident, upoštevaje pravilo o trditvenem in dokaznem bremenu in ustaljeno upravnosodno prakso, natančno navesti, kakšne konkretne posledice ima zanj izpodbijana odločitev in konkretne razloge, zaradi katerih bi bile posledice zanj zelo hude, ter vse to tudi izkazati.

10. Revident ni izkazal, da bi mu zaradi odločitve v tem postopku nastale zelo hude posledice. Navedbe, da se s prihodki, ki jih prejema, komaj preživlja ter da je poleg tega bolnik, ki s prejeto pokojnino težko krije stroške vseh terapij, pa ne zadoščajo za dovolitev revizije na citirani zakonski podlagi.

11. Glede na to, da revident ni izkazal izpolnjevanja zatrjevanih pogojev za dovoljenost revizije iz 1., 2. in 3. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1, je Vrhovno sodišče revizijo zavrglo kot nedovoljeno na podlagi 89. člena ZUS-1. 12. Ker je Vrhovno sodišče revizijo zavrglo, revident na podlagi prvega odstavka 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 sam trpi svoje stroške revizijskega postopka.

13. O zahtevi tožeče stranke za oprostitev plačila sodnih taks (v revizijskem postopku) bo kot pristojno odločalo sodišče prve stopnje.