Jedro

Da gre za oderuško pogodbo, mora po 119. členu OZ obstajati zavestno ravnanje oziroma namera stranke, da prikrajša drugo pogodbeno stranko. Namero tožene stranke ustvariti nesorazmerno korist bi morala tožeča stranka povezati z zatrjevanimi posebnimi okoliščinami pri tožeči stranki, kot šibkejši stranki. Zatrjevati in dokazati bi morala zvezo med nesorazmerjem in takšnimi okoliščinami pri šibkejši pogodbeni stranki, za katere zakon govori, da jih druga pogodbena stranka izkoristi v svojo korist.

Ne zadošča večkrat ponovljena posplošena trditev tožeče stranke, da je tožena stranka "izkoristila njeno stisko", ker je vsebinsko prazna. Stiska kot neugodno, težko rešljivo stanje, je pravni standard, ki bi ga morala tožeča stranka napolniti s konkretnimi okoliščinami obravnavane zadeve.

Tožeča stranka se je pri uveljavljanju ničnosti Prodajne pogodbe 2003 opirala tudi na splošno določilo 86. člena OZ, po katerem so nične pogodbe, ki nasprotujejo ustavi, prisilnim predpisom ali moralnim načelom. Pri tem se je sklicevala na kršitev načela vestnosti in poštenja (5. člen OZ), zlorabo položaja v odnosu do tožnice (7. člen OZ), kršitev načela enake vrednosti dajatev (8. člen OZ) in dolžnost izpolnitve obveznosti (9. člen OZ).

Pritožnica glede presoje ničnosti po 86. členu OZ ne navede ničesar, na kar ne bi dobila pravilnega odgovora že v okviru obrazložitve zatrjevane oderuške narave Prodajne pogodbe 2003. Zato, da bi očitno nesorazmerje vodilo do ničnosti, bi se morale pokazati še kakšne dodatne, drugačne okoliščine, kot pri oderuštvu, zaradi katerih bi bil pravni posel nemoralen. Takšnih okoliščin tožeča stranka izven okvirov, ki so bili predhodno obravnavani v sklopu ugotavljanja elementov oderuške pogodbe, ni zatrjevala.

Izrek

I.Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II.Tožeča stranka sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka, toženi stranki pa mora v 15 dneh od prejema te odločbe povrniti stroške pritožbenega postopka v višini 2.799,90 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku roka za izpolnitev dalje do plačila.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek na ugotovitev ničnosti prodajne pogodbe in plačilo ustreznega denarnega nadomestila. Tožeči stranki je naložilo, da toženi stranki povrne stroške pravdnega postopka.

2.Zoper sodbo se je tožeča stranka pritožila iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP in primarno predlagala spremembo sodbe in ugoditev tožbenemu zahtevku, podredno pa razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglasila je stroške pritožbenega postopka.

3.Tožena stranka je v odgovoru na pritožbo predlagala zavrnitev pritožbenih razlogov in potrditev izdane sodbe ter priglasila stroške pritožbenega postopka.

4.Pritožba ni utemeljena.

5.Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo vmesni ugotovitveni zahtevek, da je nična Prodajna pogodba z dne 28. 2. 2003, na podlagi katere je tožeča stranka kot prodajalec toženi stranki kot kupcu prodala parcelo 87/3 do deleža 28/100, parcelo 87/1 do deleža 35/100, parcelo 9/9 do deleža 25/100, parcelo 9/20 do deleža 63/100 in parcelo 87/9 do deleža 2/100, vse k. o. ..., za kupnino 492.000,00 EUR. Zavrnilo je tudi zahtevek, da tožena stranka tožeči stranki plača ustrezno denarno nadomestilo v višini 455.209,72 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi.

6.Iz izpodbijane sodbe izhaja, da je tožeča stranka v letih 2001 in 2002 prodajala več svojih nepremičnin, in sicer več parcel za A., na katerih stoji poslovna stavba s pripadajočimi zemljišči. Tako je s Prodajno pogodbo št. 1/2001 – B. z dne 22. 9. 2001 prodala posamezne deleže na treh nepremičninah (parc. št. 87/3 do 18/100, 87/1 do 15/100 in 9/9 do 25/100, vse k. o. ...) kupcu C. d. o. o. za kupnino v višini 675.432,55 EUR. S Prodajno pogodbo št. 101002/01 z dne 8. 10. 2002 je prodala solastni delež na štirih nepremičninah (parc. št. 87/3, 87/1, 9/20 in 9/9, vse k. o. ...) toženi stranki kot kupcu za kupnino v višini 1.286.861,00 EUR (v nadaljevanju obrazložitve: Prodajna pogodba 2002), vendar sta se s Predkupno pogodbo z dne 23. 12. 2002 dogovorili, da se Prodajna pogodba 2002 preneha izvajati in se nadaljuje po predpogodbi, katere predmet je sklenitev glavne prodajne pogodbe (v nadaljevanju obrazložitve: Predkupna pogodba). Tako je s Prodajno pogodbo z dne 28. 2. 2003 tožeča stranka prodala posamezne deleže na petih nepremičninah (parc. št. 87/3 do 28/100, 87/1 do 35/100, 87/9 do 28/100, 9/9 do 25/100 in 9/20 do 63/100, vse k. o. ...) toženi stranki kot kupcu kupnino v višini 492.000,00 EUR (v nadaljevanju obrazložitve: Prodajna pogodba 2003). V nadaljevanju pa je še s Prodajno pogodbo z dne 23. 12. 2002 prodala posamezne deleže na štirih nepremičninah (parc. št. 87/3 do 28/100, 87/1 do 20/100, 9/9 do 21/100 in 9/20 do 15/100, vse k. o. ...) kupcu D. d. o. o. za kupnino v višini 947.209,72 EUR.

7.Sodišče prve stopnje je zavrnilo navedbe tožeče stranke, da Prodajna pogodba 2003 nasprotuje moralnim načelom (86. člen Obligacijskega zakonika – OZ) in je oderuška (119. člen OZ), ker je kupnina bistveno in nesorazmerno nižja od prave tržne vrednosti in tudi bistveno nižja od kupnin, ki sta jih plačala kupca C. in D.

8.Ničnost je najstrožja sankcija za neveljavnost pogodbe, ki je pridržana za pogodbe, ki nasprotujejo ustavi, prisilnim predpisom ali moralnim načelom, če namen kršenega pravila ne odkazuje na kakšno drugo sankcijo ali če zakon v posameznem primeru ne predpisuje kaj drugega (prvi odstavek 86. člena OZ).

9.Načelo enake vrednosti dajatev je opredeljeno kot eno od temeljnih načel obligacijskega prava (prvi odstavek 8. člena OZ), pri čemer pa ima odstopanje od tega načela pravne posledice samo v primerih, ki so določeni z zakonom (drugi odstavek 8. člena OZ). Ko ne gre za tako opredeljena in sankcionirana odstopanja od tega načela, prevlada drugo temeljno načelo, to je načelo prostega urejanja obligacijskih razmerij (3. člen OZ).

10.Očitno nesorazmerje med obveznostmi pogodbenih strank (na katerega se je tožeča stranka sklicevala v zvezi z višino kupnine v Prodajni pogodbi 2003) ima za posledico predvsem pravico oškodovane stranke, da zahteva razveljavitev takšne pogodbe ob predpostavki, da za pravo vrednost ob sklenitvi pogodbe ni vedela in ni bila dolžna vedeti (prvi odstavek 118. člena OZ). Takšno oblikovalno upravičenje je časovno omejeno na eno leto od sklenitve pogodbe (drugi odstavek 118. člena OZ). Zgolj z obširnim utemeljevanjem nesorazmerja v izpolnitvi pogodbenih strank tožeča stranka ne more doseči sankcije ničnosti Prodajne pogodbe 2003. Zato tožeča stranka tudi s pritožbenim ponavljanjem navedb o netržni oziroma več kot očitno prenizki kupnini v Prodajni pogodbi 2003 ne more uspeti.

11.Tožeča stranka v pritožbi večkrat ponovi, da je bil posel sklenjen pod (pri)silo; da je tožena stranka Prodajno pogodbo 2002 „zlorabila kot osnovo za pritisk oziroma celo izsiljevanje proti tožeči stranki“, „izsilila nedopustno klavzulo v pogodbi za doseganje lastne nesorazmerne koristi“, da predstavlja Prodajna pogodba 2003 „izsiljevanje tožeče stranke“, da se je v Predkupno pogodbo „vneslo praktično karkoli si je tožena stranka zamislila, s tem pa je od tožeče stranke izsilila nerealno tržno vsebino pogodbenih razmerij“. Če so bile pri sklenitvi pogodbe napake glede volje strank, je zakonodajalec predpisal sankcijo izpodbojnosti in ne ničnosti (94. člen OZ). Ker tožeča stranka izpodbojnosti Prodajne pogodbe 2003 ne uveljavlja, tovrstne navedbe za presojo utemeljenosti tožbenega zahtevka na ničnost navedene pogodbe niso pravno odločilne in se višje sodišče do njih ne opredeljuje (prvi odstavek 360. člena ZPP).

12.Če je očitno nesorazmerje posledica nepoštenega ravnanja (se pravi kršitve načela vestnosti in poštenja iz 5. člena OZ) ene izmed strank, lahko preraste v ničnega bodisi po splošni določbi 86. člena OZ bodisi po specialni določbi o oderuški pogodbi (119. člen OZ), ki je poseben primer nemoralne pogodbe. Zanjo bo šlo le v primeru, če je bil zlorabljen poseben subjektivni položaj druge pogodbene stranke.

O zatrjevani oderuški naravi Prodajne pogodbe 2003

13.Po prvem odstavku 119. člena OZ je nična pogodba, če kdo izkoristi stisko ali težko premoženjsko stanje drugega, njegovo nezadostno izkušenost, lahkomiselnost ali odvisnost in si izgovori zase ali za koga tretjega korist, ki je v očitnem nesorazmerju s tistim, kar je sam dal ali storil ali se zavezal dati ali storiti drugemu. Za oderuško pogodbo gre torej takrat, ko ena pogodbena stranka namenoma izkoristi šibkejši položaj ali lastnost druge pogodbene stranke (subjektivni element oderuštva) za njeno nesorazmerno obremenitev (objektivni element oderuštva).

14.Pritožnica pravilnosti presoje sodišča prve stopnje o neobstoju subjektivnega elementa ne more omajati s ponavljanjem navedb o tem, da je tožeča stranka nepremičnine prodajala daljši čas in bila v slabem finančnem položaju. Te navedbe je v izpodbijani sodbi kot nezadostne pravilno prepoznalo že sodišče prve stopnje in ugotovilo, da ni mogoč zaključek, da je bila tožena stranka seznanjena s tem, da naj bi bila tožeča stranka v takšnem položaju, da je morala prodati nepremičnine, tožena stranka pa je to vedela in izkoristila, da jih kupila pod ceno.

15.Da gre za oderuško pogodbo, mora po 119. členu OZ obstajati zavestno ravnanje oziroma namera stranke, da prikrajša drugo pogodbeno stranko. Namero tožene stranke ustvariti nesorazmerno korist bi morala tožeča stranka povezati z zatrjevanimi posebnimi okoliščinami pri tožeči stranki, kot šibkejši stranki. Zatrjevati in dokazati bi morala zvezo med nesorazmerjem in takšnimi okoliščinami pri šibkejši pogodbeni stranki, za katere zakon govori, da jih druga pogodbena stranka izkoristi v svojo korist. Zadošča, da je podana ena od okoliščin dejanskega stanu na strani oškodovane pogodbenice, ki jih določa zakon v prvem odstavku 119. člena OZ: bodisi stiska, bodisi težko premoženjsko stanje drugega, bodisi nezadostna izkušenost, lahkomiselnost ali odvisnost.

16.Ne zadošča večkrat ponovljena posplošena trditev tožeče stranke, da je tožena stranka „izkoristila njeno stisko“, ker je vsebinsko prazna. Stiska kot neugodno, težko rešljivo stanje, je pravni standard, ki bi ga morala tožeča stranka napolniti s konkretnimi okoliščinami obravnavane zadeve. Ni mogoč zaključek, da je bila tožeča stranka v takšnem stanju zaradi dalj časa trajajoče prodaje, če iz izpodbijane sodbe hkrati izhaja, da je neposredno pred tem in sočasno posamezne deleže iste nepremičnine prodala še dvema drugima kupcema, D. in C., pri čemer je bila tožena stranka z istočasno in uspešno prodajo kupcu D. seznanjena. Tudi zatrjevani slab finančni položaj kot tak še ne pomeni, da naj bi bila tožeča stranka za njegovo rešitev primorana prodati sporne nepremičnine oziroma naj ga ne bi mogla rešiti drugače kot s prodajo toženi stranki, kar naj bi slednja vedela in izkoristila. Tožena stranka je na pomanjkljivo trditveno podlago glede subjektivnega elementa oderuške pogodbe tožečo stranko opozorila. Iz katerih navedb naj bi izhajalo zavedanje tožene stranke o šibkejšem položaju tožeče stranke in iz katerih njena namera, da takšen položaj izkoristi, ni pojasnjeno niti v pritožbi. Pravilna je zato presoja sodišča prve stopnje, da subjektivni element oderuške pogodbe ni podan.

17.Stranka je tista, ki mora navesti dejstva in predlagati dokaze, na katere opira svoj zahtevek ali s katerimi izpodbija navedbe in dokaze nasprotnika (prvi odstavek 7. člena ZPP in 212. člen ZPP). Sodišče je vezano na trditve strank in ne sme ugotavljati nečesa, česar nobena stranka ni zatrjevala. Iz navedb, ki sta jih stranki podali tekom postopka pred sodiščem prve stopnje, niso izhajala nobena takšna pravno odločilna dejstva, na podlagi katerih bi sodišče lahko ugotavljalo in naredilo zaključek o navideznosti Prodajne pogodbe 2002 in posledično o navideznosti odstopnine (skesnine), za katero je tožena stranka ugovarjala, da naj bi bila všteta v kupnino iz Prodajne pogodbe 2003. Sodišče prve stopnje je samo, ne da bi imelo podlago v trditveni podlagi katerekoli od strank, v izvedenih dokazih iskalo razloge, na podlagi katerih je v izpodbijani sodbi naredilo zaključek, da sta Prodajna pogodba 2002 in posledično skesnina navidezni. Postopalo je tudi v nasprotju z lastnim materialno procesnim vodstvom v pisnem sklepu z dne 29. 12. 2022 (r. št. spisa 8) in na naroku za glavno obravnavo dne 15. 2. 2023 (r. št. spisa 12), ko je strankam predočilo, da bo utemeljenost vmesnega ugotovitvenega zahtevka presojalo na podlagi 86. in 119. člena OZ. S prekoračitvijo trditvene podlage je sodišče prve stopnje zagrešilo bistveno kršitev določb postopka po prvem odstavku 339. člena ZPP, ki pa ni vplivala na pravilnost in zakonitost odločitve. Na ugotovitev o navideznosti Prodajne pogodbe 2002 in skesnine namreč ni oprlo presoje o ničnosti Prodajne pogodbe 2003. Posledično sta neutemeljena pritožbena očitka, da sodišče prve stopnje pri presoji zatrjevane oderuške narave Prodajne pogodbe 2003 na podlagi 119. člena OZ ni v zadostni meri upoštevalo, da je bila Prodajna pogodba 2002 navidezna, oziroma da že zgolj ugotovljena navideznost Prodajne pogodbe 2002 zadošča za ugotovitev ničnosti Prodajne pogodbe 2003 na podlagi 86. člena OZ.

18.Sodišče je dolžno izvesti tiste dokaze, ki so pomembni za odločitev v konkretni zadevi (213. člen ZPP). Sodišču ni treba izvesti dokazov, ki glede na materialno pravo, ki ga je potrebno uporabiti, niso pomembni, saj na končno odločitev ne morejo vplivati tudi, če potrdijo navedbe, v zvezi s katerimi so bili predlagani. S tem razlogom je sodišče prve stopnje svojo odločitev o zavrnitvi dokaza s postavitvijo sodnega izvedenca finančne stroke pravilno utemeljilo, zato očitana kršitev načela kontradiktornosti ni podana. Slednje velja tudi za pritožbene razloge o slabem finančnem stanju tožeče stranke, saj tudi v primeru, da bi sodni izvedenec to dejstvo potrdil, to tožbenega zahtevka ne utemeljuje. Kot je višje sodišče predhodno obrazložilo, zgolj slabo finančno stanje tožeče stranke za izkaz subjektivnega elementa ne zadošča. Sicer pa za dokazovanje slednjega sodni izvedenec finančne stroke tudi ni primeren dokaz.

19.Pritožnica sodišču prve stopnje tudi očita, da ni ocenilo izpovedi stečajnega upravitelja E. E. in vsebine članka v časopisu G. Vendar pritožnica ne pove, kaj v navedenih dveh dokazih je relevantno glede subjektivnega elementa oderuškosti, sodišče prve stopnje pa je to pri presoji izpustilo. Poleg tega iz izpovedi stečajnega upravitelja izhaja, da o konkretnih preteklih dejstvih (dokazno ali pravno pomembnih) ni imel nobene neposredne zaznave in je lahko zato o okoliščinah, s katerimi se je seznanil po začetem stečaju, in o njihovem pomenu, le izrazil svoje mnenje. Novica (ne članek) v časniku G. se glasi zgolj „B. niža stroške in povečuje izvoz; najpozneje do konca leta bodo zaprli proizvodni obrat v H.“ , zato tudi njena vsebina ne more služiti kot dokaz subjektivnega elementa oderuške pogodbe. Zato sodišče prve stopnje v zvezi z njegovim obstojem navedenih dveh dokazov ni bilo dolžno presojati.

20.Neutemeljen je tudi posplošen pritožbeni očitek, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do nosilnih naziranj tožeče stranke, zato se na podlagi izpodbijane sodbe ne more seznaniti z vsemi razlogi o tem, zakaj je sodišče prve stopnje zavrnilo njen tožbeni zahtevek. Da bi tožeča stranka uspešno uveljavila kršitev po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, ki je višje sodišče ne preizkuša po uradni dolžnosti, bi morala pojasniti, katero procesno gradivo, ki ga je priskrbela, sodišče prve stopnje pa domnevno prezrlo, je takšno, da bi lahko vplivalo na pravilnost zaključka sodišče prve stopnje. Ker tega ni pojasnila, očitana kršitev določb postopka ni podana.

21.Ker morata biti oba elementa oderuške pogodbe podana kumulativno in torej brez subjektivnega ni mogoča presoja, da je pogodba oderuška, se višje sodišče ne opredeljuje do pritožbenih razlogov, ki se tičejo objektivnega elementa. Tudi morebitna utemeljenost teh pritožbenih očitkov namreč ne more pripeljati do tega, da bi bila odločitev o tožbenem zahtevku ugodna za tožečo stranko (prvi dostavek 360. člena ZPP).

O zatrjevani ničnosti po 86. členu OZ

22.Tožeča stranka se je pri uveljavljanju ničnosti Prodajne pogodbe 2003 opirala tudi na splošno določilo 86. člena OZ, po katerem so nične pogodbe, ki nasprotujejo ustavi, prisilnim predpisom ali moralnim načelom. Pri tem se je sklicevala na kršitev načela vestnosti in poštenja (5. člen OZ), zlorabo položaja v odnosu do tožnice (7. člen OZ), kršitev načela enake vrednosti dajatev (8. člen OZ) in dolžnost izpolnitve obveznosti (9. člen OZ). Navedena splošna moralna načela so v OZ upoštevana in konkretizirana z nekaterimi posebnimi instituti ničnosti, ko že zakon izrecno prepoveduje določena nemoralna ravnanja. Med njimi je tudi oderuška pogodba (119. člen OZ), na katero se je glede na trditveno in dokazno podlago strank pri odločanju o utemeljenosti tožbenega zahtevka pravilno naslonilo sodišče prve stopnje.

23.Pritožnica glede presoje ničnosti po 86. členu OZ ne navede ničesar, na kar ne bi dobila pravilnega odgovora že v okviru obrazložitve zatrjevane oderuške narave Prodajne pogodbe 2003. Oderuški pravni posel je nemoralen, ker pomeni izkoriščanje sopogodbenikovega šibkejšega položaja. Zato, da bi očitno nesorazmerje vodilo do ničnosti, bi se morale pokazati še kakšne dodatne, drugačne okoliščine, kot pri oderuštvu, zaradi katerih bi bil pravni posel nemoralen. Da bi tožeča stranka zatrjevala takšne okoliščine, sodišče prve stopnje ni ugotovilo. Konkretno zatrjevanih okoliščin, ki bi kazale na postopanje tožene stranke v nasprotju z navedenimi splošnimi načeli, višje sodišče ne najde niti v pritožbi. Takšnih okoliščin tožeča stranka namreč izven okvirov, ki so bili predhodno obravnavani v sklopu ugotavljanja elementov oderuške pogodbe, ni zatrjevala. Ne more uspeti pa uspeti zgolj s sklicevanjem na pomen dobrih poslovnih običajev in drugih temeljnih načel obligacijskega prava pri sklepanju obligacijskih razmerij. Tudi ne zadošča pritožbeno sklicevanje na posplošene in vsebinsko prazne navedbe, kot na primer, da se pri kupnini „dokazano ni upoštevalo niti tržne vrednosti niti se ni zasledovala načela enakovrednosti dajatev obeh pogodbenih strank, kršilo pa se je tudi vestnost in poštenje, pri čemer sta zakonita zastopnika zlorabljala pravice za obid tržne vrednosti kupnine“, da gre za pravni posel, ki „ne zasleduje enakovrednosti dajatev in nadalje predstavlja oškodovanje tožnika v smislu zlorabe pravice ter nasprotovanje morali, vestnosti in poštenju“, da prodajna pogodba„ni bila sklenjena skladno z načelom vestnosti in poštenja, ki je določeno v 5. členu OZ in skladno s prepovedjo zlorabe pravic iz 7. člena OZ“. Tožeča stranka bi morala najprej pojasniti, katero konkretno ravnanje oziroma okoliščine so tiste, ki kažejo, da je tožena stranka pri sklenitvi Prodajne pogodbe 2003 ravnala v nasprotju z zatrjevanimi temeljnimi načeli obligacijskega prava. Ker manjkajoče trditvene podlage ni mogoče nadomestiti z izvajanjem dokazov, je neutemeljen pritožbeni očitek, da sodišče prva stopnje ni izvedlo oziroma ni ocenilo dokazov v zvezi s postopanjem tožene stranke v nasprotju s temeljnimi načeli obligacijskega prava.

24.Pravilna je ugotovitev sodišča prve stopnje, da ni izkazanih razlogov za ničnost Prodajne pogodbe 2003, in na tej podlagi sprejeta odločitev o zavrnitvi vmesnega ugotovitvenega zahtevka in posledično tudi odločitev o zavrnitvi dajatvenega zahtevka za plačilo ustreznega denarnega nadomestila na podlagi 87. člena OZ.

25.Ker uveljavljeni pritožbeni razlogi niso podani, višje sodišče pa ni zasledilo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

26.Izrek o pritožbenih stroških temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP. Zaradi neuspeha s pritožbo tožeča stranka sama nosi stroške, nastale z vložitvijo pritožbe, toženi stranki pa mora povrniti stroške, nastale z vložitvijo odgovora na pritožbo. Višje sodišče je pritožbene stroške tožene stranke odmerilo v skladu z določili Odvetniške tarife – OT in ji priznalo 3750 točk za odgovor na pritožbo, 2% za materialne stroške, 22% DDV, kar ob vrednosti točke 0,60 EUR znaša 2.799,90 EUR. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti njene stroške pritožbenega postopka v 15 dneh, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zamude do plačila (378. člen v zvezi z 299. členom OZ in 313. členom ZPP).

Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe Obligacijski zakonik (2001) - OZ - člen 3, 5, 7, 8, 8/1, 8/2, 9, 86, 86/1, 87, 94, 118, 118/1, 118/2, 119, 119/1 Zakon o pravdnem postopku (1999) - ZPP - člen 7, 212, 213, 339, 339/2, 339/2-8

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.