Jedro

Četudi kršitev zaradi katere je bila podana redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga sama zase ne bi bila dovolj resna ali utemeljena, je treba upoštevati da prejšnje opozorilo ni doseglo svojega namena in da je delavec s svojimi kršitvami nadaljeval.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožnikov primarni zahtevek za ugotovitev nezakonitosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga in njegov reintegracijski ter reparacijski zahtevek. Zavrnilo je tudi podredni odškodninski zahtevek.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožnika zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

3. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožnik vložil revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Navaja, da dne 27. 5. 2011 res ni nosil delovne halje, kakor mu očita tožena stranka, vendar to ni bilo po njegovi krivdi. Razpolagal naj bi namreč samo z eno haljo, ta pa je bila od 24. do 27. 5 2011 na pranju. Sodišče naj bi zmotno menilo, da to dejstvo, ki ga je ugotovilo tudi samo, tožnika ne razbremeni odgovornosti za kršitev. Podana naj bi bila bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku1 (v nadaljevanju ZPP), saj sodbe v tem delu ni mogoče preizkusiti. Sodišče druge stopnje se do pritožbenih navedb v tej smeri ni opredelilo, zaradi česar naj bi bila podana tudi bistvena kršitev določb pravdnega postopka po prvem odstavku 339. člena ZPP. Opustitev odgovora na relevantne pritožbene navedbe naj bi obenem predstavljala kršitev pravice do izjave po 22. in do pritožbe po 25. členu Ustave RS, oziroma kršitev po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče ne bi smelo upoštevati navedb priče M. V., ki je izpovedal, da so imeli delavci poleg nove halje na voljo tudi staro, ki bi jo lahko uporabili v času pranja. Tožena stranka naj namreč ne bi podala ustreznih trditev v tej smeri. Ker je sodišče upoštevalo nedopustne dejanske novote prič M. V. in J. S., je zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 7. členom ZPP. Sodba sodišča druge stopnje naj bi bila protispisna, saj sodišče v obrazložitvi navede, da sta priči (S. in V.) izpovedali, da tožnik halje dne 27. 5. 2011 ni nosil, medtem ko iz izpovedi teh prič ne izhaja, da prav tega dne ni nosil halje, pač pa da je ni nosil ob drugih prilikah. Sodišče naj bi izbralo napačno pravno podlago za presojo, ali je bila storjena kršitev iz pisnega opozorila, saj je tožena stranka v njem tožniku očitala zgolj kršitev 36. člena Zakona o varnosti in zdravju pri delu2 (v nadaljevanju ZVZD) in 33. člena Zakona o delovnih razmerjih3 (v nadaljevanju ZDR) ne pa iz internega obvestila o spoštovanju predpisov iz varstva pri delu z dne 24. 1. 2011, na katerega se je oprlo sodišče. Poleg tega to obvestilo ni bilo naslovljeno na delavce ampak na člane kolegija generalnega direktorja in člane kolegija operacij. Prepoved telefoniranja naj bi se nanašala le na prepoved uporabe mobilnega telefona na proizvodnih linijah, medtem ko te obratujejo. Sodišče ne bi smelo upoštevati zapisa z dne 21. 9. 2011 (priloga B 11) iz katerega izhaja, da je tožnik telefoniral še v času, ko se je že vrnil na svojo proizvodno linijo (linija K3), saj naj tega tožena stranka ne bi zatrjevala. Zato naj bi bila podana relativna bistvena kršitev določb pravdnega postopka po prvem odstavku 339. člena ZPP. Navaja, da uporaba mobilnega telefona v zasebne namene v času pavze in stran od proizvodne linije, ki obratuje, ne more predstavljati kršitve hišnega reda tožene stranke.

4. Tožena stranka je vložila odgovor na revizijo in predlagala njeno zavrnitev.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Na podlagi 371. člena ZPP revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Pri tem je vezano na dejanske ugotovitve, ki so bile podlaga za izpodbijano sodbo, saj zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja revizije ni mogoče vložiti (tretji odstavek 370. člena ZPP).

7. Tožnik v pretežnem delu revizije izraža nestrinjanje z ugotovljenim dejanskim stanjem, kar ni dovoljen revizijski razlog, zato revizijsko sodišče tovrstnih navedb ni upoštevalo.

8. Sodišče prve stopnje je v tem sporu odločalo tretjič. Predmet spora je zakonitost redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga, ki jo je tožena stranka podala tožniku dne 3. 10. 2011. Za presojo na revizijski stopnji sta relevantni le še dve od sedmih tožniku prvotno očitanih kršitev. Prvo kršitev je tožena stranka tožniku očitala v pisnem opozorilu z dne 27. 5. 2011, ker ne nosi predpisane opreme za osebno varnost.4 Drugo kršitev, ki je (med drugim) predmet odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 3. 10. 2011 pa naj bi storil s tem, ko je dne 19. 9. 2011 ob 16.10 uri zapustil svoje delovno mesto in se v delovnem času zasebno pogovarjal po telefonu, s telefoniranjem pa prenehal šele, ko je opazil, da je v proizvodne prostore vstopil generalni direktor.

9. V primeru redne odpovedi iz krivdnega razloga (kršenje pogodbene obveznosti ali druge obveznosti iz delovnega razmerja), mora delodajalec v skladu s prvim odstavkom 83. člena ZDR delavca najprej pisno opozoriti na izpolnjevanje obveznosti in možnost odpovedi, če bo ponovno kršil pogodbene in druge obveznosti iz delovnega razmerja. Delodajalec lahko delavcu odpove pogodbo o zaposlitvi le, če obstaja utemeljen odpovedni razlog, ki onemogoča nadaljevanje dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi (drugi odstavek 88. člena ZDR).

10. Tožnik v reviziji protispisno navaja, da je sodišče sledilo njegovi izpovedbi, da je razpolagal le z eno delovno haljo, ki je spornega dne ni nosil, ker jo je dal na pranje. Sodišče namreč tega dejstva ni niti ugotavljalo niti ugotovilo, pač pa je navedlo zgolj, da „četudi sodišče njegovi izpovedi sledi in četudi sledi izpovedi v nadaljevanju, da spornega dne delovne halje ni nosil, ker jo je dal na pranje, ga to kršitve delovne obveznosti ne razbremeni.“

11. Iz pisnega opozorila z dne 27. 5. 2011 izhaja, da tožena stranka tožniku ni očitala zgolj tega, da dne 27. 5. 2011 ni nosil delovne halje, pač pa da tudi na splošno ne nosi predpisane opreme za osebno varnost, čeprav je bil na to večkrat opozorjen, zadnjič dne 24. 5. 2011. Da ni šlo zgolj za enkratno kršitev, ampak je bil tožnik tudi sicer nedosleden pri nošenju delovne halje, je ugotovilo tudi sodišče. Tožniku je torej tožena stranka očitala večkratno neuporabo delovne halje in ne zgolj dne 27. 5. 2011 oziroma v obdobju, ko naj bi bila po tožnikovih trditvah halja na pranju. Zato je sodišče pravilno presodilo, da razlog, ki se nanaša zgolj na neuporabo halje dne 27. 5. 2011, ni bistven. Glede na to ni kršilo razpravnega načela s tem, ko je upoštevalo izpovedbe prič M. V. in J. S., da tožnik ni bil vzor pri uporabi delovne obleke, da je običajno nosil kratke hlače in opanke ter je bil v zvezi s tem večkrat opozorjen. Pri tem ni pomembno, kdo, kdaj in ali sploh je tožnika opozarjal, saj je tožnik svojo delovno obveznost nošenja delovne halje poznal5 in ga tožena stranka na to ni bila dolžna posebej opozarjati.

12. Tožnik neutemeljeno očita toženi stranki, da ta v pisnem opozorilu ni navedla, da tožnik krši interno opozorilo na spoštovanje predpisov iz varstva pri delu, na katerega naj bi se oprlo sodišče, ampak se je sklicevala zgolj na kršitev določb ZVZD. Delodajalec v pisnem opozorilu ni dolžan navesti kateri konkretni predpis delavec s svojim ravnanjem krši. Sploh pa se je tožena stranka pravilno sklicevala na kršitev 36. člena ZVZD, ki določa, da mora delavec uporabljati predpisana sredstva in opremo za osebno varnost pri delu. Interno opozorilo predstavlja konkretizacijo te določbe. Iz njega izhaja, da se pri toženi stranki delavcem dodeljena delovna obleka (halja) in obutev šteje za opremo za osebno varnost pri delu.

13. V zvezi z drugo kršitvijo je sodišče ugotovilo, da se je tožnik od linij, za katere je bil zadolžen (liniji K3 in K5), odmaknil in se zasebno pogovarjal po telefonu (17. točka obrazložitve sodišča prve stopnje), da je telefoniral še v času, ko se je že vrnil k obratujoči liniji, s čimer je kršil točko H hišnega reda tožene stranke, ki prepoveduje uporabo mobilnih telefonov v prostorih proizvodnje na proizvodnih linijah (18. točka obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje), s tem pa je kršil tudi 31. člen ZDR (20. točka obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje). Zato so revizijske navedbe, da sodišče ni ugotovilo, da je tožnik zapustil svoje delovno mesto (liniji K3 in K5) in da ni ugotovilo kršitve 31. člena ZDR, protispisne. Sodišče je ugotovilo tudi, da tožnik takrat ni imel pavze (točka 17. obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje). Revizijske navedbe, ki nasprotujejo tej ugotovitvi, pomenijo izpodbijanje ugotovljenega dejanskega stanja, kar ni dovoljen revizijski razlog.

14. Točka H Hišnega reda tožene stranke določa, da je „prepovedana uporaba mobilnih telefonov v prostorih proizvodnje na proizvodnih linijah.“ Tožnik v reviziji navaja, da je uporaba mobilnega telefona prepovedana zgolj na obratujočih linijah, kar pa iz besedila citirane določbe točke H ne izhaja. Sodišče je določbo razlagalo tako kot se glasi, ob tem pa je tudi na podlagi zaslišanja prič (M. V. in J. S.) ugotovilo, da je telefoniranje v proizvodnji na splošno prepovedano. Obširne revizijske navedbe, ki se nanašajo na to, da je tožnik telefoniral na neobratujoči liniji, ali je stal ob linijah K3 in K5 oziroma ali je telefoniral še v času, ko se je že vračal na linijo K3, so zato irelevantne. Tožnik priznava, da je telefoniral ob proizvodni liniji V1 in kot sam navaja, se ta nedvomno nahaja v proizvodnih prostorih tožene stranke. Glede na navedeno so neutemeljeni tudi s tem povezani revizijski očitki bistvenih kršitev določb pravdnega postopka.

15. Vrhovno sodišče je že večkrat zavzelo stališče (tudi v razveljavitvenem sklepu v tem sporu VIII Ips 54/2016 z dne 6. 12. 2016), da četudi kršitev zaradi katere je bila podana redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga sama zase ne bi bila dovolj resna ali utemeljena, je treba upoštevati da prejšnje opozorilo ni doseglo svojega namena in je delavec s svojimi kršitvami nadaljeval. Sodišče je ugotovilo, da je bil tožnik še pred pisnim opozorilom večkrat ustno opozorjen na kršenje delovnih obveznosti. Redna odpoved iz krivdnega razloga, ki jo je tožena stranka podala tožniku, je tako utemeljena.

16. Glede na navedeno in v skladu s 378. členom ZPP je revizijsko sodišče revizijo zavrnilo kot neutemeljeno.

1 Ur. l. RS, št. 26/99 in nadaljnji. 2 Ur. l. RS, št. 56/99 in nadaljnji. 3 Ur. l. RS, št.42/2002 in nadaljnji. 4 V opozorilu je navedeno, da temelji na ugotovitvah vodje avtonomne cone, iz katerih je razbrati, da tožnik kljub večkratnim opozorilom krši delovno obveznost, ker ne nosi predpisane opreme za osebno varnost. Nadalje je navedeno, da je bil tožnik s strani vodje avtonomne cone večkrat opozorjen, da je uporaba opreme za osebno varnost v podjetju obvezna; da je bil tožnik zadnjič ustno opozorjen s strani vodje avtonomne cone dne 24. 5. 2011; da je kljub temu ravnal samovoljno in opreme za osebno varnost ni uporabljal; da je dne 27. 5. 2011 prišel na delo brez delovne obleke in v natikačih, kljub dejstvu da mu je podjetje dne 26. 1. 2011 zagotovilo opremo za osebno varnost, to je delovno haljo in zaščitne čevlje. 5 Sodišče je ugotovilo, da je bil tožnik s svojo obveznostjo, da mora nositi delovno haljo nedvomno seznanjen (9. točka obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje).