Jedro

Najbolj so bili s prekomernimi imisijami obremenjeni tisti, katerih bivališča se nahajajo v neposredni bližini ceste, manj pa po naravi stvari tisti, katerih domovi so oddaljeni približno 15 m in več. Bolj so bili obremenjeni tisti, ki so zaradi upokojitve, nezaposlenosti ali drugih razlogov večino časa preživljali doma, kot tisti, ki so bili zaradi zaposlitve, šolanja ali drugih razlogov določen čas odsotni. S tega stališča tožniki po kriteriju večje oddaljenosti bivališča od ceste (35,23 m) in relevantnega obdobja izpostavljenosti (32 mesecev in ne na prvi stopnji nepravilno zajetih 51 mesecev), kakor tudi z vidika nekoliko manjše jakosti obremenitve okolja s hrupom (preseganje dovoljenih mej obremenjenosti s hrupom le zvečer in ponoči, preseganje kritičnih vrednosti hrupa pa le ponoči, kot utemeljeno izpostavlja pritožba) spadajo v kategorijo tistih, ki so bili nekoliko manj obremenjeni s prekomernim hrupom.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se (delna) sodba sodišča prve stopnje v I. in II. točki izreka tako spremeni, da v tem delu odslej glasi: „I. Tožena stranka je dolžna v roku 15 dni od prejema te sodbe plačati tožniku F.K. znesek 1.200,00 EUR, tožnici E.K. znesek 1.500,00 EUR in tožniku F.K. znesek 300,00 EUR, skupaj 3.000,00 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 26. 10. 2006 dalje do plačila.

II. V presežku se tožbeni zahtevek zavrne.“

II. V ostalem se pritožba zavrne.

III. Tožeča stranka je dolžna v 15 dneh od vročitve te sodbe povrniti toženi stranki 100,66 EUR stroškov pritožbenega postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči prvi dan po izteku roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti do plačila.

Obrazložitev

1. Z uvodoma navedeno (delno) sodbo je sodišče prve stopnje odločilo, da je dolžna toženka v 15 dneh plačati prvemu tožniku 2.200,00 EUR, drugi tožnici 2.600,00 EUR in tretjemu tožniku 500,00 EUR, skupaj 5.300,00 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi od 26. 10. 2006 dalje do plačila (I. točka izreka). V presežku nad razsojenim zneskom 5.300,00 EUR do vtoževanega zneska 11.400,00 EUR pa je sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek tožnikov kot neutemeljen zavrnilo (II. točka izreka). Nadalje je odločilo, da bo o stroških postopka odločeno s posebnim sklepom (III. točka izreka).

2. Zoper obsodilni del take prvostopne odločitve se pravočasno po zakonitem zastopniku pritožuje toženka iz pritožbenih razlogov zmotne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga spremembo izpodbijanega dela prvostopne sodbe - ustrezno znižanje prisojene odškodnine, podrejeno pa predlaga njegovo razveljavitev. Navaja, da je sodišče prve stopnje tožnikom odškodnine prisodilo za obdobje 51 mesecev (od 16. 5. 2004 do 15. 8. 2008), pri čemer naj bi tožnikom neutemeljeno prisodilo odškodnine za obdobje od 16. 5. 2004 do 31. 12. 2005, torej za čas 19 mesecev, saj v tem obdobju pri hiši tožnikov niso bile presežene dovoljene meje obremenjenosti s hrupom niti ponoči niti v dnevnem času, zato tožniki za to časovno obdobje niso upravičeni do odškodnine. Iz izvedenskega mnenja, pridobljenega za hišo tožnikov, namreč izhaja, da so mejne in kritične vrednosti hrupa presežene od 1. 1. 2006 dalje, zato so tožniki do odškodnine upravičeni le za obdobje od 1. 1. 2006 do 15. 8. 2008, torej za obdobje 32 mesecev. Glede na ugotovljeno jakost hrupa (prekoračene kritične vrednosti hrupa le v nočnem času, medtem ko v dnevnem in večernem času le-te niso bile prekoračene oz. v dnevnem času niso bile niti dosežene mejne vrednosti hrupa) ter upoštevaje izpovedbe tožnikov je sodišče prve stopnje po prepričanju toženke tožnikom prisodilo previsoke odškodnine, še zlasti v primerjavi s prisojenimi odškodninami v podobnih primerih. Prvostopno sodišče naj ne bi v zadostni meri upoštevalo, da živimo v času, ko se v urbanih okoljih imisije vseh vrst povečujejo, poleg tega bi moralo v večji meri upoštevati prepoved vožnje po Odredbi o omejitvi prometa na cestah v RS, predvsem pri tretjem tožniku, ki je na naslovu bival večinoma le za vikende, ko je veljala prepoved vožnje tovornih vozil po tej odredbi. Nadalje pritožnica graja višino dosojene odškodnine kot pretirano visoko s citiranjem odločb Višjega sodišča v Mariboru v podobnih primerih (1). Pritožnica priglaša pritožbene stroške.

3. Tožniki na pritožbo niso odgovorili.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Sodišče druge stopnje ob uradnem preizkusu zadeve po drugem odstavku 350. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) ter v okviru v pritožbi uveljavljanih pritožbenih razlogov ugotavlja in zaključuje, da sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi ni zagrešilo po uradni dolžnosti upoštevnih bistvenih kršitev procesnih določb. Za odločitev pravno relevantno dejansko stanje je bilo v postopku na prvi stopnji pravilno ugotovljeno, pri odmeri denarne odškodnine pa je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, saj je tožnikom prisodilo nekoliko previsoko odškodnino, pri odmeri katere tudi ni upoštevalo svojih dejanskih ugotovitev, da v delu časovnega obdobja, za katerega je bila tožnikom prisojena odškodnina, dovoljene meje obremenjenosti s hrupom v bivalnem okolju tožnikov niso bile prekoračene.

6. Sodišče druge stopnje uvodoma ugotavlja, da je bila obravnavana zadeva skupaj z drugimi podobnimi zadevami zoper isto tožnico na podlagi 300. člena ZPP združena v skupno obravnavanje, nato pa skupaj z delom združenih zadev izločena v posebno (skupno) obravnavanje, v okviru katerega je bilo potrebno odločiti tudi o temelju tožbenega zahtevka. Kljub združitvi pravde ohranijo samostojnost. Če so od več tožbenih zahtevkov samo nekateri zreli za končno odločbo, sodišče glede teh izda končno sodbo, ne pa delne sodbe(2), kot je to procesnopravno napačno storilo sodišče prve stopnje. Ker pa se glede pravnih sredstev in izvršbe šteje delna sodba za samostojno sodbo (četrti odstavek 314. člena ZPP), navedena prvostopna procesna napaka oz. nedoslednost za odločitev v obravnavani zadevi sicer nima praktičnih posledic. Je pa sodišče druge stopnje v uvodu svoje odločitve pravilno navedlo zgolj stranke te pravde, kakor tudi zgolj sporno vrednost iz obravnavane zadeve. Ker združene pravde ohranijo svojo samostojnost, namreč združitev pravd tudi nima vpliva na ugotovitev vrednosti spornega predmeta, ki se presoja ločeno po vrednosti vsakega posameznega zahtevka, ne pa po seštevku vrednosti vseh zahtevkov (3).

7. Temelj odškodninske odgovornosti toženke predstavljajo ugotovitve o znatno povečani ravni hrupa v bivanjskem okolju tožnikov, ki živijo (oz. so v relevantnem obdobju živeli) ob regionalni cesti G 1-3. Tožnikom je bila prisojena denarna odškodnina za duševne bolečine zaradi posega v njihovo pravico do zdravega življenjskega okolja, ki je ustavna pravica, urejena v 72. členu Ustave RS. Kršitev te pravice je urejena z odškodninsko odgovornostjo v tretjem odstavku 133. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ), ki opredeljuje mejo med pravno priznano in pravno nepriznano škodo iz tega naslova.

8. V primeru, če nastane škoda pri opravljanju splošno koristne dejavnosti, za katero je dal dovoljenje pristojni organ, ima oškodovanec pravico zahtevati povrnitev škode, ki presega običajne meje. Sodišče prve stopnje je v obravnavani zadevi ugotovilo, da je prišlo do nastanka takšne škode (ki običajne meje presega) in svoje ugotovitve dovolj izčrpno obrazložilo v razlogih izpodbijane sodbe. Na podlagi izvedenskega mnenja Zavoda za zdravstveno varstvo Maribor iz novembra 2012 je prvostopno sodišče ugotovilo, kolikšna je bila jakost hrupa pri hiši tožnikov, ki je od ceste G 1-3 oddaljena približno 35,23 m. V navedenem življenjskem okolju tožnikov so bile v relevantnem obdobju (od 16. 5. 2004 do dne 15. 8. 2005 – obrazložitev prvostopne sodbe v točki 18) v vseh letih od leta 2006 do 2008 pri hiši tožnikov presežene dovoljene meje obremenjenosti s hrupom zvečer in ponoči (v nočnem času so bile presežene celo kritične vrednosti hrupa, kot v svoji pritožbi izrecno izpostavlja tudi toženka), medtem ko je bila v letu 2005 obremenjenost s hrupom (le) ponoči na meji dovoljenega, v letu 2004 pa dovoljene meje s hrupom niso bile prekoračene (obrazložitev prvostopne sodbe v točki 8). Utemeljena je zato pritožbena graja, da bi glede na take dejanske ugotovitve sodišče prve stopnje tožnikom lahko prisodilo odškodnino le za tisto obdobje, v katerem so bile pri njihovi hiši dovoljene meje imisij hrupa presežene (česar niti v urbanih okoljih tožniki niso dolžni trpeti) - v konkretni zadevi torej zgolj za obdobje od 1. 1. 2006 do 15. 8. 2008, kar znaša le v pritožbi izpostavljenih 32 in ne na prvi stopnji upoštevanih 51 mesecev. Le v tem obdobju je namreč tožnikom nastajala škoda, ki presega običajne meje, do povrnitve katere so v skladu s tretjim odstavkom 133. člena OZ upravičeni.

9. V sodni praksi(9) je bilo že večkrat zavzeto stališče, da gre v okviru odmere odškodnine v podobnih primerih odločilna teža dvema okoliščinama, in sicer oddaljenosti bivališča tožnika od regionalne ceste G 1-3 in obdobju izpostavljenosti (tako kumulativno gledano kot z vidika povprečne dnevne navzočnosti doma). Najbolj so bili s prekomernimi imisijami obremenjeni tisti, katerih bivališča se nahajajo v neposredni bližini ceste, manj pa po naravi stvari tisti, katerih domovi so oddaljeni približno 15 m in več. Bolj so bili obremenjeni tisti, ki so zaradi upokojitve, nezaposlenosti ali drugih razlogov večino časa preživljali doma, kot tisti, ki so bili zaradi zaposlitve, šolanja ali drugih razlogov določen čas odsotni. S tega stališča tožniki po kriteriju večje oddaljenosti bivališča od ceste (35,23 m) in relevantnega obdobja izpostavljenosti (32 mesecev in ne na prvi stopnji nepravilno zajetih 51 mesecev), kakor tudi z vidika nekoliko manjše jakosti obremenitve okolja s hrupom (preseganje dovoljenih mej obremenjenosti s hrupom le zvečer in ponoči, preseganje kritičnih vrednosti hrupa pa le ponoči, kot utemeljeno izpostavlja pritožba) spadajo v kategorijo tistih, ki so bili nekoliko manj obremenjeni s prekomernim hrupom. Zato je tudi po presoji sodišča druge stopnje utemeljena pritožbena graja, da so tožniki iz tega naslova upravičeni do nekoliko nižje odškodnine od na prvi stopnji prisojene. Pri odmeri le-te pa je bilo pri vsakem od tožnikov potrebno upoštevati njegovo individualno dnevno izpostavljenost hrupu v času navzočnosti doma, kot jo je pravilno in v pritožbi ne grajano ugotovilo sodišče prve stopnje, v okviru individualizacije odškodnine pa tudi njihovo negativno doživljanje hrupne obremenitve okolja, kot ga je prvostopno sodišče pravilno razbralo iz izpovedb tožnikov.

10. Prvi tožnik je bil ves čas povečanega prometa zaposlen in zato od doma odsoten 8 ur dnevno, pri čemer se hrupu in oviram v prometu tudi na poti v službo in iz službe ni mogel izogniti, hrup pa ga je najbolj motil ponoči, saj ni mogel neprekinjeno spati in je bil posledično utrujen in razdražljiv. Glede na navedeno in upoštevaje zgoraj izpostavljene dejanske okoliščine znaša po presoji sodišča druge stopnje pravična denarna odškodnina za njegovo duševno trpljenje ob pravilni uporabi materialnega prava 1.200,00 EUR (1,22-kratnik povprečne plače v RS v času razsoje na prvi stopnji). Sicer zaposlena druga tožnica, ki pa je bila zaradi bolezni do septembra 2006 na bolniškem dopustu in v tem času ves čas doma, hrup pa ji je onemogočal normalno komunikacijo z družinskimi člani, odpiranje oken in gledanje televizije z običajno jakostjo zvoka, je po presoji sodišča druge stopnje za posledično duševno trpljenje upravičena do denarne odškodnine v višini 1.500,00 EUR (1,53-kratnik povprečne plače v RS v času razsoje na prvi stopnji). Tretji tožnik je do decembra 2007 študiral v Budimpešti in domov prihajal le ob koncih tedna, praznikih, počitnicah in izpitnih obdobjih, ko se je doma učil, nato pa se je s 1. februarjem 2008 zaposlil in domov prihajal le vsaka dva ali tri tedne ob vikendih. Glede na kratko obdobje izpostavljenosti hrupu, pa še to pretežno ob vikendih, ko je veljala v pritožbi izpostavljena omejitev prometa, je tretji tožnik po presoji sodišča druge stopnje tudi ob upoštevanju zgoraj izpostavljenih okoliščin upravičen do denarne odškodnine v višini 300,00 EUR (30% povprečne plače v RS v času razsoje na prvi stopnji).

11. Vse zgoraj obrazloženo je ob pravilni uporabi materialnega prava na sicer pravilno ugotovljeno dejansko stanje narekovalo spremembo izpodbijanega dela prvostopne sodbe in ustrezno znižanje prisojene odškodnine. Odločitev sodišča druge stopnje temelji na peti alineji 358. člena ZPP. Spremenjena višina odškodnine po presoji sodišča druge stopnje predstavlja ustrezno satisfakcijo za pretrpljeno nepremoženjsko škodo tožnikov, ki izpolnjuje vse kriterije za odmero pravične denarne odškodnine iz 179. člena OZ. Spremenjena višina odškodnine je primerljiva z odškodninami, odmerjenimi v sodni praksi v primerljivih primerih, tudi s tistimi, ki jih v svoji pritožbi izrecno izpostavlja pritožnica.

12. Ker je toženka s pritožbo delno uspela (v 43 %), je v tem obsegu v skladu z drugim odstavkom 165. člena ZPP v zvezi z drugim odstavkom 154. člena in prvim odstavkom 155. člena istega zakona upravičena do povrnitve za pritožbo potrebnih stroškov. V obravnavani zadevi se je sodni postopek na prvi stopnji začel pred uveljavitvijo Zakona o odvetniški tarifi (v nadaljevanju ZOdvT), saj je bila tožba vložena 16. 5. 2007, zato je bilo potrebno pritožbene stroške v skladu s prvim odstavkom 41. člena ZOdvT določati po prej veljavni Odvetniški tarifi (v nadaljevanju OT) in ne po ZOdvT, kot so bili nepravilno (višje) priglašeni. Za pritožbo potrebni stroški tako znašajo: nagrada za redno pravno sredstvo 500 točk (1. točka Tar. št. 21) in pavšal za materialne stroške (2% vrednosti storitve - tretji odstavek 13. člena OT), kar skupaj znaša 234,09 EUR. Glede na pritožbeni uspeh toženke je od tožnikov upravičena do povrnitve 100,66 EUR pritožbenih stroškov.

Op. št. (1) : Sodbe I Cp 240/2011, I Cp 441/2011, I Cp 84/2012. Op. št. (2) : Pravdni postopek: zakon s komentarjem, 2. knjiga, str. 638 - 639. Op. št. (3) : Pravdni postopek: zakon s komentarjem, 2. knjiga, str. 639. Op. št. (4) : npr. Sodbe VS RS II Ips 260/2011, II Ips 224/2010, II Ips 257/2010 in mnoge druge.