Jedro

Če sta bili vlogi sostorilca pri izvršitvi kaznivega dejanja enakovredni, je izkustveno in razumno sklepati, da sta bila premoženjsko obogatena v enakih delih.

Pri odvzemu premoženjske koristi ni podlage za uveljavitev solidarne odgovornosti sostorilca niti ne naložitev plačila celotne koristi le enemu od sostorilcev.

Izrek

I.Pritožbi se ugodi in izpodbijana sodba v odločbi o odvzemu premoženjske koristi spremeni tako, da se denarni zneski, navedeni v točki VII izreka sodbe, znižajo na 100,00 EUR, doda pa se odločba, da mora obtoženec plačati tudi znesek 13,63 EUR, ki ustreza premoženjski koristi, pridobljeni z dejanjem na škodo A. A. ... .

II.V nespremenjenih delih se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Obrazložitev

1.Z uvodoma navedeno sodbo je Okrožno sodišče v Celju obtoženega B. B. spoznalo za krivega nadaljevanega kaznivega dejanja ponarejanja denarja v sostorilstvu po drugem in prvem odstavku 243. člena v zvezi z drugim odstavkom 20. člena in 54. členom KZ-1. Izreklo mu je kazen deset mesecev zapora in 100 dnevnih zneskov po 15,00 EUR stranske denarne kazni, kar skupaj znese 1.500,00 EUR. Odločilo je o vštetju časa pridržanja, izročitvenega pripora in pripora. Odvzelo je ponarejene bankovce. Odločilo je o priglašenih premoženjskopravnih zahtevkih oškodovancev, vključno z odločbo, da je obtoženec C. C. (A. A.) dolžan plačati znesek 172,73 EUR. Po 74. členu KZ-1 je obtožencu odvzelo protipravno premoženjsko korist, pridobljeno s kaznivim dejanjem, tj. na način, da se mu po drugem odstavku 75. člena KZ-1 naloži, da mora plačati osemkrat po 200,00 EUR, kar ustreza koristi, pridobljeni z dejanji na škodo Č. Č., D. D., E. E., F. F., G. G., H. H., I. I. in J. J. Odločilo je še o stroških postopka.

2.Zoper tč. VII izreka sodbe, torej zoper odločbo o odvzemu premoženjske koristi, se je pritožila državna tožilka zaradi kršitve kazenskega zakona v tej odločbi, tj. iz razlogov po 2. točki prvega odstavka 370. člena v zvezi s 5. točko 372. člena ZKP in po 4. točki prvega odstavka 370. člena v zvezi z drugim odstavkom 374. člena ZKP. Predlagala je, da pritožbeno sodišče sodbo v izpodbijanem delu spremeni tako, da obtožencu po drugem v zvezi s petim odstavkom 75. člena KZ-1 naloži v plačilo znesek 13,63 EUR (ustrezajoč koristi, pridobljeni z dejanjem na škodo A. A.) in osemkrat po 100,00 EUR (ustrezajoč koristi, pridobljeni z dejanji na škodo subjektov, navedenih v zaključku prejšnje točke te sodbe).

3.Pritožba je utemeljena.

4.Državna tožilka utemeljeno uveljavlja, da je sodišče prve stopnje z odločbo o odvzemu premoženjske koristi prekoračilo pravico, ki jo ima po zakonu, s čimer je v obtoženčevo škodo prekršilo kazenski zakon v smislu 5. točke 372. člena ZKP.

5.V točki 19 izpodbijane sodbe je prvo sodišče pravilno ugotovilo, da je bil obtoženi spoznan za krivega, da je nadaljevano kaznivo dejanje ponarejanja denarja izvršil v sostorilstvu z ločeno obravnavanim sostorilcem, pri čemer sta si oba skupaj priskrbela ponarejen denar, nakar sta ponarejene bankovce tudi skupaj spravila v obtok (oziroma v enem primeru poskusila spraviti v obtok), pri čemer je eden od njiju bankovce izročal pri plačevanju blaga in storitev, kot to izhaja iz krivdoreka sodbe. Že sodišče prve stopnje je dognalo, da sta kaznivo dejanje oba sostorilca izvršila z zavestnim sodelovanjem pri storitvi in s koristoljubnim namenom si protipravno premoženjsko korist pridobiti skupaj. Pravilno je tudi stališče prvega sodišča, da ni bistveno, kdo od sostorilcev je v posameznih izvršitvenih ravnanjih izročal bankovce, saj sta sostorilca delovala skupaj in si ni le tisti od njiju, ki je bil dejansko oziroma izvedbeno unovčil bankovec, pridobil premoženjsko korist.

6.Namen odvzema protipravno pridobljene premoženjske koristi ni (še dodatno) denarno kaznovanje storilca, temveč restitucija stanja, ki je bilo spremenjeno v posledici izvršenega kaznivega dejanja, torej odprava premoženjske obogatitve zaradi kaznivega dejanja v sferi (so)storilcev. V tej zvezi državna tožilka v pritožbi utemeljeno ugotavlja, da je sodišče prve stopnje povsem prezrlo določbo petega odstavka 75. člena KZ-1, ki sodišču nalaga, da v primerih, ko premoženjsko korist pridobi več oseb skupaj, vsaki osebi odvzame delež, ki ga je pridobila; če se delež ne more natančneje ugotoviti, pa ga sodišče določi ob upoštevanju vseh okoliščin zadeve. Glede na sam krivdorek izpodbijane sodbe in glede na že povzete razloge prvega sodišča je prezentno, da sta oba sostorilca ravnala z namenom pridobitve protipravne premoženjske koristi ter sta si jo oba tudi pridobila, ne le obtoženec. Zato ni nobene podlage za naložitev osemkratnega celotnega plačila zneskov po 200,00 EUR izključno obtožencu, še najmanj s pojasnilom, da jasnega odgovora na vprašanje, kako sta si "obtoženca razdelila denar", do katerega sta prišla z unovčevanjem ponarejenih bankovcev, v podatkih spisa ni. Tudi če sodišče višino premoženjske koristi odmeri po prostem preudarku, ker je ugotavljanje natančne razdelitve koristi povezano z nesorazmernimi težavami oziroma bi se zaradi tega postopek preveč zavlekel (501. člen ZKP), je izkustveno in razumno sklepati, da sta bila sostorilca, čigar vlogi pri izvršitvi kaznivega dejanja sta bili po dostopnem procesnem gradivu očitno enakovredni, protipravno premoženjsko obogatena v enakih deležih. Ker pri odločanju o odvzemu premoženjske koristi ni temelja za uveljavitev solidarne odgovornosti (kakor pri odločanju o premoženjskopravnih zahtevkih), je v tem pogledu skladna z intenco prvega odstavka 74. člena KZ-1 le odločba, da se obogatitev obtoženca izniči z naložitvijo v plačilo polovice zneskov, ki ustrezajo pridobljeni premoženjski koristi v posameznih osmih primerih iz tč. VII izreka izpodbijane sodbe, torej v zneskih po 100,00 EUR, nikakor pa ne kar v zneskih po 200,00 EUR.

7.Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi prvega odstavka 394. člena ZKP utemeljeni pritožbi državne tožilke ugodilo in kršitev kazenskega zakona odpravilo na način, da je s spremembo izpodbijane sodbe v odločbi o odvzemu premoženjske koristi posamezne zneske, opredeljene v točki VII izreka sodbe, znižalo na 100,00 EUR. Utemeljeno pa tožilka v pritožbi uveljavlja tudi, da je v skladu z določbo prvega odstavka 76. člena KZ-1 obtožencu iz razlogov, ki so bili pojasnjeni, kot premoženjsko korist treba odvzeti še polovico presežka koristi nad prisojenim premoženjsko-pravnim zahtevkom oškodovanca C. C. za A. A. Ker je bil temu oškodovancu priznan zahtevek v znesku 172,73 EUR, polovica presežka do 200,00 EUR znaša 13,63 EUR, kar se obtožencu prav tako naloži v plačilo, saj je sodišče prve stopnje pri tem prezrlo določbo prvega odstavka 76. člena KZ-1.

8.Ker drugih kršitev, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti (prvi odstavek 383. člena ZKP), v izpodbijani sodbi ni zaznati, je bila sodba potrjena v nespremenjenih delih.

Zveza:

Kazenski zakonik (2008) - KZ-1 - člen 74, 74/1, 75, 75/2, 75/5, 243, 243/1, 243/2 Zakon o kazenskem postopku (1994) - ZKP - člen 501

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.