Jedro

Opravljanje oškodovankinega dela glede na navedeno ni bilo prostovoljno, temveč je šlo za prisilno prostitucijo, ki je prepovedana, zato tudi obsojencu izročen denar ni predstavljal njunega skupnega premoženja, kot to zatrjuje vložnica, ampak protipravno pridobljeno premoženjsko korist. V izreku sodbe je konkretizirano, da je obsojenec od oškodovanke zahteval, da mu izroča denar od opravljenih storitev, ter na ta način dnevno od nje prejemal vsaj 250,00 EUR petkrat na teden, kar vse ustreza zakonskemu znaku izkoriščanja, ki ga zahteva v opisu kaznivega dejanja neutemeljeno pogreša. Kršitev kazenskega zakona iz 3. točke prvega odstavka 372. člena ZKP je podana, če obstajajo okoliščine, ki izključujejo kazenski pregon, med drugim, če je stvar že pravnomočno razsojena, vendar v obravnavani zadevi takšna procesna situacija ni podana. Kaznivo dejanje lahke telesne poškodbe po prvem odstavku 122. člena KZ-1 in kaznivo dejanje zlorabe prostitucije po prvem odstavku 175. člena KZ-1 sta namenjeni varstvu različnih kazenskopravnih dobrin (prvo ščiti posameznikovo telesno celovitost, drugo pa posameznikovo spolno avtonomijo), poleg tega pa je kriminalna količina obravnavanega kaznivega dejanja zlorabe prostitucije precej širša od predhodno obravnavane lahke telesne poškodbe zoper isto oškodovanko, kar pomeni, da sta obe kaznivi dejanji, četudi se njuno časovno obdobje prekriva, v realnem steku. Predhodna obsodba za kaznivo dejanje lahke telesne poškodbe po prvem odstavku 122. člena KZ-1 glede na navedeno ne predstavlja že razsojene stvari, ki bi preprečevala kasnejšo obsodbo obsojenca za kaznivo dejanje zlorabe prostitucije po prvem odstavku 175. člena KZ-1, zato zatrjevana kršitev kazenskega zakona ni podana.

Izrek

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenca se oprosti plačila sodne takse.

Obrazložitev

A. 1. Okrožno sodišče v Kopru je s sodbo I K 11807/2012 z dne 22. 6. 2018 obsojenca E. K. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja po prvem odstavku 175. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju: KZ-1) in kaznivega dejanja po prvem odstavku 286. člena KZ-1. Za prvo dejanje mu je določilo kazen eno leto in osem mesecev zapora, za drugo šest mesecev zapora ter mu nato izreklo enotno kazen dve leti zapora, v katero mu je vštelo čas pridržanja in pripora. Obsojenca je oprostilo povrnitve stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju: ZKP) ter odločilo, da je oškodovanki N. B. dolžan plačati 20.000,00 EUR, s presežkom premoženjskopravnega zahtevka pa je bila slednja napotena na pravdo. Višje sodišče v Kopru je s sodbo II Kp 11807/2012 z dne 4. 12. 2018 ugodilo pritožbi državne tožilke in prvostopenjsko sodbo v odločbi o kazenski sankciji spremenilo tako, da je kazen, določeno za kaznivo dejanje po prvem odstavku 175. člena KZ-1, zvišalo na dve leti in deset mesecev zapora, izrečeno enotno kazen pa na tri leta zapora. V ostalem je pritožbo državne tožilke in v celoti pritožbo obsojenčeve zagovornice zavrnilo kot neutemeljeni ter v nespremenjenih delih potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

2. Zoper pravnomočno sodbo je zahtevo za varstvo zakonitosti vložila obsojenčeva zagovornica iz razlogov po 1. in 2. točki prvega odstavka 420. člena ZKP. Vrhovnemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da obsojenca oprosti obtožbe, podrejeno pa, da sodbi nižjih sodišč razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

3. Vrhovni državni tožilec dr. Zvonko Fišer je skladno z drugim odstavkom 423. člena ZKP odgovoril na zahtevo in predlagal njeno zavrnitev. Meni, da se vložnica pri izpodbijanju posameznih zakonskih znakov kaznivega dejanja zlorabe prostitucije giblje na meji dejanskega in končno tudi podvomi v ugotovljeno dejansko stanje ter izpodbija oškodovankino verodostojnost, kar ni dopustno. Izpodbijanje elementov kaznivega dejanja ni prepričljivo, posebej ne ideja o dohodku iz prostitucije kot skupnem premoženju partnerjev. Neutemeljeni so tudi očitki procesnih kršitev, glede katerih sta se v zadostni meri opredelili že nižji sodišči. 4. Z odgovorom vrhovnega državnega tožilca sta bila seznanjena obsojenec in njegova zagovornica. Slednja je v izjavi vztrajala pri navedbah in predlogu iz zahteve, odgovor vrhovnega državnega tožilca pa označila za neutemeljen in protispisen.

B.

5. Vložnica uveljavlja kršitev kazenskega zakona iz 1. točke prvega odstavka 372. člena ZKP z zatrjevanjem, da sta bila obsojenec in oškodovanka v inkriminiranem času v zunajzakonski skupnosti, zaradi česar je oškodovankin prihodek od prostitucije predstavljal del njunega skupnega premoženja po 51. členu Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (ZZZDR). Po vložničinem mnenju to pomeni, da obsojenec ni mogel zlorabljati oškodovankine prostitucije in si prilaščati oziroma vzeti njenega zaslužka, saj ni šlo za njen zaslužek, ampak za njuno skupno premoženje. Posledično tudi zakonski znak „izkoriščanja“ ni podan.

6. Povzeta izvajanja izhajajo iz podmene, da je bilo oškodovankino opravljanje dela prostovoljno, čeprav je bila glede na opis kaznivega dejanja in ugotovitve pravnomočne sodbe v opravljanje prostitucije prisiljena na način, da jo je obsojenec s silo in grožnjami spodbudil oziroma jo pridobil k prostituciji ter zahteval, da denar od opravljenih storitev izroča njemu, pri tem pa na hodniku stanovanja namestil tudi kamero in v sobi prisluškovalno napravo z namenom, da bi nadzoroval število strank in s tem prejeti denar. Opravljanje oškodovankinega dela glede na navedeno ni bilo prostovoljno, temveč je šlo za prisilno prostitucijo, ki je prepovedana,1 zato tudi obsojencu izročen denar ni predstavljal njunega skupnega premoženja, kot to zatrjuje vložnica, ampak protipravno pridobljeno premoženjsko korist. V izreku sodbe je konkretizirano, da je obsojenec od oškodovanke zahteval, da mu izroča denar od opravljenih storitev, ter na ta način dnevno od nje prejemal vsaj 250,00 EUR petkrat na teden, kar vse ustreza zakonskemu znaku izkoriščanja, ki ga zahteva v opisu kaznivega dejanja neutemeljeno pogreša. 7. Z navedbami, da posamezni zakonski znaki očitanega kaznivega dejanja v konkretnem primeru niso podani, da obsojenec oškodovanke ni silil v prostitucijo in da tega ni zlorabljal, kot tudi, da si njenega dohodka ni prisvajal ter ga odvzemal, vložnica ne uveljavlja kršitve zakona, temveč izpodbija s pravnomočno sodbo ugotovljeno dejansko stanje, kar po določbi drugega odstavka 420. člena ZKP ni dovoljeno.

8. Zahteva na več mestih uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ker sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih, ker so ti razlogi nejasni oziroma sami s seboj v nasprotju. Očitki se nanašajo na razloge sodbe o pridobivanju in spodbujanju oškodovanke k prostituciji, češ da osebe ni mogoče pridobiti ali spodbuditi za nekaj, kar ta že opravlja. Nadalje vložnica trdi, da je obsojenec pojasnil, da ni vedel za oškodovankino ukvarjanje s prostitucijo, o čemer sodba nima razlogov. Navedbe sodišča o tem, da je obsojenec oškodovanki grozil s prijavo na CSD, so nelogične in kažejo na široko vrzel v oškodovankini izpovedbi, o čemer sodba nima razlogov oziroma je nejasna in nelogična. Prav tako v sodbi sodišča prve stopnje manjka povezava med lahko telesno poškodbo, za katero je bil obsojenec spoznan za krivega v drugi kazenski zadevi, in konkretno zadevo zlorabe prostitucije. Sodba ne navaja konkretnih primerov, ko naj bi bil obsojenec zoper oškodovanko nasilen in jo tako silil v prostitucijo, zato je v tem delu ni mogoče preizkusiti, razlogi o odločilnih dejstvih glede uporabljene sile in grožnje pa manjkajo oziroma so nejasni ter nelogični.

9. Vrhovno sodišče ugotavlja, da zagovornica v pritožbi zoper sodbo sodišča prve stopnje bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP na način, kot ga uveljavlja v zahtevi, ni zatrjevala, niti vsebinsko uveljavljala, saj so bili vsi povzeti očitki usmerjeni izključno v uveljavljanje razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja ali pa sploh niso bili omenjeni. To pomeni, da se na zatrjevano kršitev zakona v postopku z izrednim pravnim sredstvom ne more sklicevati, saj ni bilo nobenega razloga, da je ni uveljavljala že prej (peti odstavek 420. člena ZKP).2 Povzete navedbe so lahko upoštevne le, kolikor se nanašajo na razloge sodbe sodišča druge stopnje, kar po vsebini predstavlja uveljavljanje kršitve prvega odstavka 395. člena ZKP v zvezi s 3. točko prvega odstavka 420. člena ZKP. V zahtevi s tega ozira ni konkretizirano, na katere posamezne pritožbene navedbe sodišče druge stopnje ni (dovolj jasno) odgovorilo, pa bi moralo, zato vložnica s svojimi očitki niti v tem delu ne more biti uspešna.

10. Zagovornica v zvezi z zakonskim znakom spodbude oziroma pridobivanja k prostituciji trdi, da se je oškodovanka s prostitucijo ukvarjala še preden je spoznala obsojenca in da to verjetno počne še danes. Pri tem izhaja iz drugačne dejstvene podlage, kot je razvidna iz pravnomočne sodbe in v kateri nižji sodišči ugotavljata, da je obsojenec oškodovanki sprva obljubil, da se ji z njim ne bo treba ukvarjati s prostitucijo, nato pa jo prisilil k (vnovični) prostituciji, ker je potreboval denar. Njene navedbe je zato mogoče razumeti le kot nedovoljeno uveljavljanje razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Enako velja za pojasnjevanje, da obsojenec ni vedel, da se oškodovanka ukvarja s prostitucijo in da so nasprotni zaključki sodišča prve stopnje zmotni, kot tudi za zatrjevanje, da je oškodovankina izpovedba na več mestih nelogična in polna vrzeli ter da ji obsojenec ni mogel groziti s prijavami na CSD. Zahteva tudi z navajanjem, da bi oškodovanka obsojenca že 24. 12. 2011 prijavila na policijo, če bi se že tedaj ukvarjala s prostitucijo, ter pojasnjevanjem o neverodostojnosti njene izpovedbe zaradi večkratnih ovadb uveljavlja razlog, ki ga po drugem odstavku 420. člena ZKP ni dovoljeno uveljavljati.

11. Vložnica uveljavlja kršitev kazenskega zakona iz 3. točke prvega odstavka 372. člena ZKP, ko graja sklicevanje izpodbijane pravnomočne sodbe na obsodilno sodbo, s katero je bil obsojenec (v drugi kazenski zadevi) spoznan za krivega storitve kaznivega dejanja lahke telesne poškodbe zoper isto oškodovanko znotraj časovnega obdobja po izpodbijani sodbi. Meni, da je kriminalna količina povzročitve lahke telesne poškodbe že zajeta s pravnomočno sodbo in predstavlja res iudicata, zato „ne more predstavljati zakonskega znaka“ za izpodbijano sodbo. Trdi, da obsodilna sodba za lahko telesno poškodbo ne more biti dokaz za obsojenčevo grožnjo, obsojenec pa ne more še enkrat odgovarjati za isto uporabo sile v okviru drugega kaznivega dejanja. Po prepričanju vložnice je upoštevanje in „ponovno odpiranje“ preteklih obsodilnih sodb za utemeljitev obsojenčeve krivde v nasprotju z načelom poštenega sojenja iz 6. člena EKČP, saj obsojencu ni bilo zagotovljeno neobremenjeno in nepristransko sojenje. S pridobivanjem predhodnih obsodilnih sodb je namreč sodišče obremenilo sodnika porotnika na način, da sta bila nagnjena k obsojenčevi krivdi v obravnavani zadevi. Predhodne obsodbe se lahko po stališču zahteve upoštevajo le kot obteževalna okoliščina pri izreku sankcije, ne pa kot dokaz obsojenčeve krivde (glede uporabe sile in gospodovalnega odnosa do žensk) v konkretni zadevi.

12. Kršitev kazenskega zakona iz 3. točke prvega odstavka 372. člena ZKP je podana, če obstajajo okoliščine, ki izključujejo kazenski pregon, med drugim, če je stvar že pravnomočno razsojena, vendar v obravnavani zadevi takšna procesna situacija ni podana. Kaznivo dejanje lahke telesne poškodbe po prvem odstavku 122. člena KZ-1 in kaznivo dejanje zlorabe prostitucije po prvem odstavku 175. člena KZ-1 sta namenjeni varstvu različnih kazenskopravnih dobrin (prvo ščiti posameznikovo telesno celovitost, drugo pa posameznikovo spolno avtonomijo), poleg tega pa je kriminalna količina obravnavanega kaznivega dejanja zlorabe prostitucije precej širša od predhodno obravnavane lahke telesne poškodbe zoper isto oškodovanko, kar pomeni, da sta obe kaznivi dejanji, četudi se njuno časovno obdobje prekriva, v realnem steku. Predhodna obsodba za kaznivo dejanje lahke telesne poškodbe po prvem odstavku 122. člena KZ-1 glede na navedeno ne predstavlja že razsojene stvari, ki bi preprečevala kasnejšo obsodbo obsojenca za kaznivo dejanje zlorabe prostitucije po prvem odstavku 175. člena KZ-1, zato zatrjevana kršitev kazenskega zakona ni podana.

13. Zmotno je tudi stališče, da sodišče pri dokazni oceni ne bi smelo upoštevati obsojenčevih prejšnjih obsodb, ki jih je v izpodbijani sodbi štelo kot dokaz za obsojenčevo uporabo sile in njegovega gospodovalnega odnosa do žensk. Glede na določbo prvega odstavka 18. člena ZKP sodišče pri presoji, ali je podano kakšno dejstvo ali ne, ni vezano na nobena posebna dokazna pravila ali z njimi omejeno, zato ni nobene ovire, da pri ugotavljanju dejanskega stanja ne bi smelo pridobiti obsojenčevih predhodnih obsodb in jih upoštevati pri svoji dokazni oceni.3 V pravnomočni sodbi vsebovana dokazna presoja ni oprta le na obsojenčeve predhodne obsodbe, temveč je sodišče prve stopnje skozi prizmo predhodno izvršenih kaznivih dejanj presojalo zlasti verodostojnost oškodovankine izpovedbe o obravnavanem kaznivem dejanju zlorabe prostitucije, nato pa na podlagi celostne analize izvedenih dokazov sprejelo zaključek o obsojenčevi krivdi, kar je v obrazložitvi sodbe tudi določno utemeljilo. Vložnica meni, da obsojencu zaradi takšnega postopanja ni bilo zagotovljeno pošteno sojenje, kar ne drži. Pravica do poštenega sojenja narekuje, da je sodnik pri odločanju nepristranski, kar po ustaljeni ustavnosodni praksi pomeni, da s stranko ali spornim predmetom ni povezan tako, da bi to lahko povzročilo dvom, da v sporu ne more več odločati objektivno, nepristransko in z izključnim upoštevanjem pravnih kriterijev.4 Tak dvom ne more biti podan le zaradi dejstva, da je sodišče v dokaznem postopku izvajalo dokaze o obsojenčevi predhodni kaznovanosti, ki je zanj obremenilna, ter jih nato upoštevalo pri dokazni presoji.5 Vložnica pa drugih okoliščin, na podlagi katerih bi se lahko porajal dvom v nepristranskost razpravljajočega senata, ne zatrjuje.

14. Zagovornica trdi, da bi morala oškodovanka za konsistentnost svoje izpovedbe navesti, s čim konkretno ji je obsojenec grozil in kako je nad njo uporabljal silo, saj se sicer obsojenec zoper obremenilna dejstva ne more učinkovito braniti. Te navedbe nakazujejo na kršitev pravice do obrambe, vendar vložnica v pritožbi zoper sodbo sodišča prve stopnje te kršitve ni uveljavljala, zato se nanjo v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom ne more sklicevati (peti odstavek 420. člena ZKP). Kolikor povzeta izvajanja merijo na izpodbijanje oškodovankine verodostojnosti, predstavljajo uveljavljanje razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja, kar prav tako ni dovoljeno (drugi odstavek 420. člena ZKP).

15. Zahteva mestoma utemeljuje dvom v resničnost ugotovljenih dejstev, zaradi katerega predlaga postopanje po 427. členu ZKP. Navedena določba Vrhovnemu sodišču omogoča, da samo (po uradni dolžnosti) razveljavi sodbo, če nastane pri odločanju o zahtevi precejšen dvom o resničnosti odločilnih dejstev, ki so bila ugotovljena s pravnomočno sodbo. Ker strankam v zahtevi ni dovoljeno uveljavljati razloga zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, niti predlagati uporabe 427. člena ZKP, Vrhovno sodišče ni dolžno posebej ocenjevati in odgovarjati na predlog, naj izpodbijano odločbo razveljavi na tej podlagi.6

16. V povezavi s kaznivim dejanjem oviranja pravosodnih in drugih državnih organov vložnica zatrjuje kršitev prvega odstavka 395. člena ZKP, ko sodišču druge stopnje očita, da se ni opredelilo do pritožbenih navedb glede zavrnitve dokaznega predloga za pridobitev podatkov o telefonskih klicih iz zapora, kar je obsojenec predlagal v svojem zagovoru in glede česar sodišče prve stopnje v sodbi ni navedlo nobenih razlogov. Ta kršitev ni podana, saj ima sodba sodišča druge stopnje o izpostavljenih pritožbenih navedbah povsem jasne razloge v točkah 13., 14. in 15. sodbe. Sodišče druge stopnje je med ostalim ugotovilo, da obsojenec dokaznega predloga za pridobitev podatkov o telefonskih klicih v svojem zagovoru ni podal jasno in nedvoumno, kar pomeni, da tak dokazni predlog sploh ni bil podan in se sodišče prve stopnje do njega ni bilo dolžno opredeljevati. Sodišče druge stopnje je v 14. točki tudi vsebinsko utemeljilo, da obsojenčeva pravica do obrambe ni bila kršena, v točki 15. pa, da dejansko stanje ni bilo zmotno oziroma nepopolno ugotovljeno, zato očitki o pomanjkljivi drugostopenjski obrazložitvi niso utemeljeni.

17. Vložnica nazadnje meni, da dejstva, ki jih na podlagi oškodovankine izpovedbe v pravnomočni sodbi v povezavi s kaznivim dejanjem po prvem odstavku 286. člena KZ-1 navajata sodišči prve in druge stopnje, ne pomenijo razlogov o odločilnih dejstvih. Ta del očitkov izhaja iz nesprejemanja oškodovankine izpovedbe, na kateri temelji dokazna ocena pravnomočne sodbe, kar zatrjevane bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP ne more uspešno utemeljiti. Enako velja za trditev, da iz pravnomočne sodbe ni razvidno, na kakšen način naj bi obsojenec izvajal očitano kaznivo dejanje po prvem odstavku 286. člena KZ-1, ki prav tako izhaja iz nesprejemanja dejanskega stanja, kot je ugotovljeno s pravnomočno sodbo. Zagovornica se sklicuje še na načelo materialne resnice, češ da bi moralo sodišče prve stopnje pridobiti pojasnila ZPKZ Koper o telefonskih klicih oziroma v dvomu odločiti v korist obsojenca, s čimer skuša pod videzom kršitve zakona izpodbiti v pravnomočni sodbi sprejeto dokazno oceno, čeprav uveljavljanje zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom ni dopustno (drugi odstavek 420. člena ZKP).

C.

18. V zahtevi uveljavljane kršitve zakona iz prvega odstavka 420. člena ZKP glede na navedeno niso podane, zahteva pa je bila deloma vložena tudi iz razloga zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zato jo je Vrhovno sodišče zavrnilo (425. člen ZKP).

19. Odločba o stroških postopka temelji na določbi 98.a člena ZKP v zvezi s četrtim odstavkom 95. člena ZKP in je posledica obsojenčevih premoženjskih razmer, kot izhajajo iz ugotovitev pravnomočne sodbe.

1 Prepoved prisilne prostitucije je vsebovana tudi v 4. členu Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic (v nadaljevanju: EKČP), ki pod pojmom „prisilnega ali obveznega dela“ posameznike ščiti pred primeri resnega izkoriščanja, kamor sodi tudi prisilna prostitucija. Tako ESČP v nedavni sodbi S.M. proti Hrvaški z dne 25. 6. 2020 (št. 60561/14), tč. 300. 2 Prim. sodbi Vrhovnega sodišča RS I Ips 12161/2013-1254 z dne 16. 6. 2016, I Ips 35185/2011-137 z dne 14. 11. 2013 in druge. 3 Zagovornica se po vsebini z zahtevo zavzema za dokazno prepoved, ki je (bila) v angleškem common law pravu poznana kot prepoved uporabe t.i. „dokazov o slabem značaju“ (angl. bad character evidence), v slovenskem pravnem sistemu pa ni bila nikoli uveljavljena. 4 Prim. odločba Ustavnega sodišča Up-96/15-33, U-I-208/18-8 z dne 12. 3. 2020 in številne druge. 5 Tudi ESČP v svoji dosedanji praksi le na podlagi dejstva, da so bile pri sojenju zoper obdolženca kot dokaz uporabljene njegove predhodne obsodbe, ki so relevantne za konkretni kazenski postopek, ni ugotovilo kršitve 6. člena EKČP (prim. odločitev v zadevi McGlynn proti Združenemu kraljestvu z dne 16. 10. 2012, št. 40612/11, tč. 28-31). 6 Prim. sodba Vrhovnega sodišča RS I Ips 34/96 z dne 3. 7. 1998 in druge.