Jedro

S tem, ko je toženka kot delodajalka tožnici dovolila uporabo neprimernega in za odpiranje steklenic nevarnega delovnega sredstva, tožnici ni izročila ustreznega navodila in tožnice ni poučila o nevarnosti spornega sredstva za delo, je kršila 15., 24. in 25. člen Zakona o varnosti pri delu. Posledica teh kršitev je, da je nepoučena in neizkušena tožnica s pripomočkom, ki se ne bi smel uporabljati kot delovno sredstvo za odpiranje steklenic, pri prvi uporabi tega pripomočka doživela delovno nezgodo. Pri opravljanju poklicne dejavnosti toženka kot delodajalka ni ravnala s skrbnostjo dobrega strokovnjaka in ni poskrbela za varstvo pri delu, kar pomeni, da je iz malomarnosti odgovorna za tožničino škodo.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da mora toženka plačati tožnici odškodnino v znesku 1,403.500 SIT. Tožnica je pri opravljanju natakarskega dela pri toženki z uporabo nevarnega pripomočka utrpela poškodbo roke, za kar ji gre, upoštevaje njen lastni prispevek k škodi, odškodnina v navedeni višini.

Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo toženke in delno ugodilo pritožbi tožnice ter prvostopenjsko sodbo spremenilo tako, da mora toženka tožnici plačati 2,105.000 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Sporni pripomoček, ki ga je uporabila tožnica pri svojem delu, ni nevarna stvar, ker pa se je uporabljal kot odpirač za steklenice, se je z njim izvajala nevarna dejavnost, pri čemer ni bilo nobene tožničine sokrivde za nastalo škodo.

Proti sodbi sodišča druge stopnje je vložila revizijo tožena stranka in uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava. V reviziji navaja, da je odpirač za steklenice gospodinjski predmet, ne pa nevarna stvar. Ob takem tolmačenju bi sodišče štelo kot nevarno stvar tudi kuhinjski nož, jedilno vilico ali kuhinjski mikser. Pri normalni rabi vseh takih predmetov, vključno z odpiračem za steklenice, to niso nevarni predmeti. Ob razlagi prvostopnega sodišča bi obstajala odškodninska odgovornost gostinskega obrata celo, če bi se nekdo pri jedi porezal z jedilnim nožem. Objektivno to pomeni, da je pravilna ugotovitev drugostopenjskega sodišča, da gospodinjski pripomoček ni nevarna stvar in je prvostopenjsko sodišče zmotno uporabilo materialno pravo. Kljub temu je pritožbeno sodišče trdilo, da je podana odgovornost toženke iz dejavnosti, ker je dovolila uporabo delovnega sredstva, ki ni primerno za odpiranje steklenic. S tem je zmotno uporabilo 173. člen ZOR. Nevarna je dejavnost, v kateri zaradi narave dela pri obratovalcu obstaja realna možnost, da bo pri skrbnosti, ki je potrebna za dela v obratovalnici, kljub temu prišlo do poškodbe. V gostinski dejavnosti se za dela uporabljajo gospodinjski predmeti, ki niso nevarna sredstva, sama dejavnost pa ne povzroča nobene nevarnosti za zdravje ljudi, ki v tej dejavnosti delajo. Res se delavec lahko opeče, polije, ureže, vendar samo, če ni skrben pri svojem delu. Po tolmačenju višjega sodišča na svetu ni več dejavnosti, ki ni nevarna. Vendar je nevarna tista dejavnost, ki objektivno obsega možnost nastanka škode, kljub temu, da lastnik ali obratovalec poskrbi za zavarovanje pred nastankom z vsemi možnimi ukrepi. Povrh tega je pritožbeno sodišče štelo, da je tožnica oseba, ki z gospodinjskimi predmeti ne zna ravnati. Vsakdo, ki se izuči za kuharja ali natakarja, se nauči pri svojem delu uporabljati orodja in priprave, potrebne za takšno poklicno dejavnost. Tožnica se je izobraževala za poklic kuharice. Toženka bi lahko odgovarjala za škodo le na temelju 154. člena ZOR, če bi torej povzročila tožnici škodo. Nesporno je, da toženka kaj takega ni storila. V konkretnem primeru gre za nesrečen slučaj. Tožnica je bila strokovno usposobljena oseba za odpiranje konzerv in steklenic. Toženka niti ni zahtevala niti ni naročila uporabo odpirača za steklenice, ki je povsem običajen predmet. Toženka za škodo ni odgovorna ne objektivno in ne krivdno in tega tožnica nikoli ni trdila. Če bi obveljalo stališče nižjih sodišč, bi šlo za nedopustno širitev objektivne odgovornosti.

Po 375. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Uradni list RS, št. 26/99 in 96/2002) je bila revizija vročena tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila, in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

Revizija ni utemeljena.

Iz dejanskih ugotovitev nižjih sodišč izhaja, da je tožnica opravljala natakarsko delo v toženkinem lokalu. Pri tem si je dne 29.4.1995 poškodovala roko. S kovinskim pripomočkom je hotela odpreti stekleno litrsko steklenico cockte ali coca cole. Pri tem se je zlomil vrat steklenice, ki jo je držala v levi roki, ter si je poškodovala dlan in kazalec leve roke.

Nižji sodišči ugotavljata, da je tožnica za odprtje steklenice s kovinsko navojno zapirko uporabila pripomoček, ki je bil glede na mnenje sodnega izvedenca V. B. prvenstveno namenjen za trenje orehov, neprimeren pa je bil za odpiranje steklenic (razen šampanjca).

Pripomoček je nevaren za odpiranje steklenic, ker močnejši stisk ročice povzroči vijačni moment v vratu steklenice, ki hitro rezultira v deformacijo, to je lom oziroma razbitje najbolj kritičnega dela steklenice, to je njen vrat. Zaradi pridobitve občutka, do katere stopnje se lahko uporabi sila, da ne pride do zdrobitve, so potrebne velike predhodne preizkušnje. Ob takih ugotovitvah je prvostopenjsko sodišče sporni pripomoček ocenilo kot nevarno sredstvo in toženkino odgovornost kot objektivno, drugostopenjsko sodišče pa je presodilo, da pripomoček ni nevarna stvar, pač pa je šlo za izvajanje nevarne dejavnosti, ker je toženka pri gostinski dejavnosti dovolila, da se je pripomoček kot neprimerno sredstvo za odpiranje steklenic uporabljal kot odpirač za steklenico. Revizija tožene stranke ima prav, ko zatrjuje, da sporni pripomoček ni nevarna stvar, vendar so trditve v tej smeri odveč, saj je enako presodilo že pritožbeno sodišče v izpodbijani sodbi. Prav pa ima revizija tudi v delu, da v obravnavanem primeru ne gre za nevarno dejavnost. Niti opravljanja gostinske dejavnosti, niti izvajanja dejavnosti odpiranja steklenic ni mogoče opredeliti kot nevarno dejavnost, ki je ne bi bilo mogoče imeti pod nadzorom in ki bi ob normalni, pričakovani ter izkustveni izvedbi pomenila povečano tveganje. Zmotna je torej presoja, da je podana toženkina objektivna odgovornost v smislu drugega odstavka 154. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR, Uradni list SFRJ, št. 29/78 - 57/89) v zvezi s 173. in 174. členom ZOR.

Kljub zgoraj navedenemu pa revizijsko sodišče ugotavlja, da je glede na ugotovljeno dejansko stanje materialno-pravno pravilno ugodeno tožbenemu zahtevku. Podana je namreč toženkina krivdna odgovornost po prvem odstavku 154. člena ZOR. Tožnica je tako odgovornost v tožbi tudi uveljavljala in nasprotna revizijska trditev ne drži, v sodbah sodišč prve in druge stopnje pa so vse potrebne dejanske ugotovitve, ki omogočajo zaključek o tej vrsti toženkine odgovornosti.

Ugotovljeno je, da je bila tožnica začetnica pri opravljanju natakarskega dela. Sporni pripomoček je prinesel toženkin mož iz Avstrije. Toženka je kot delodajalka izročila navedeni pripomoček v uporabo z navodilom, da je namenjen za odpiranje steklenic. Navodil za uporabo v tožnici razumljivem jeziku ni bilo. Tožnice o nevarnosti uporabe tega pripomočka ni nihče poučil. Šlo je za pripomoček za tretje orehov, ki je neprimeren in nevaren za odpiranje steklenic. Toženka je kot delodajalka v razmerju do tožnice kršila pravila o varstvu pri delu. S tem, ko je dovolila uporabo neprimernega in za odpiranje steklenic nevarnega delovnega sredstva, je kršila 26. člen tedaj veljavnega Zakona o varstvu pri delu (ZVD, Uradni list RS, št. 16/80, 25/86 in 47/86), ki dovoljuje uporabo samo takih sredstev za delo, ki ustrezajo predpisom o varstvu pri delu in ki zagotavljajo delavcem varno delo. Ker toženka tožnici ni izročila ustreznega navodila za varno uporabo in tožnice ni poučila o nevarnosti spornega sredstva za delo, je kršila 15. in 24. člena ZVD. Posledica teh kršitev je, da je nepoučena in neizkušena tožnica s pripomočkom, ki se ne bi smel uporabljati kot delovno sredstvo za odpiranje steklenic, pri prvi uporabi tega pripomočka doživela delovno nezgodo in utrpela poškodbo. Pri opravljanju poklicne dejavnosti toženka kot delodajalka ravnala s skrbnostjo dobrega strokovnjaka in ni poskrbela za varstvo pri delu, kar pomeni, da je iz malomarnosti odgovorna za tožničino škodo. Pri tem je pritrditi pritožbenemu sodišču, da tožnici ni mogoče očitati nobene sokrivde za nastalo škodo, saj nepoučena in neizkušena tožnica ni mogla predvideti nevarnosti, toženka pa ni izkazala, da bi se tožnica pri izobraževanju za kuharico seznanila s spornim pripomočkom za tretje orehov, ki je kot pripomoček za odpiranje steklenic povsem neprimeren. Odločitev o izključni odgovornosti toženke v izpodbijani sodbi je torej materialnopravno pravilna, revizijske trditve pa neutemeljene.

Toženka je v reviziji popolnoma oporekala svoji odgovornosti, ni pa izrecno izpodbijala višine tožnici odmerjene odškodnine za posamezne oblike nepremoženjske škode. Po 371. členu ZPP mora revizijsko sodišče po uradni dolžnosti paziti na pravilno uporabo materialnega prava. Zato je revizijsko sodišče preizkusilo odločitev, da je tožnici za raztrganino dlančnega dela roke in začetnega dela levega kazalca, za odprt sklep med prvim členkom levega kazalca in druge dlančnice ter za brazgotinsko kompresijo koželjničinega živca levega kazalca, prisojena odškodnina za telesne bolečine, strah, duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti in za duševne bolečine zaradi skaženosti v skupnem znesku 2,100.000 SIT. Revizijsko sodišče nima pomislekov proti odškodnini v tem obsegu in ocenjuje, da je prisojena v skladu z 200. in 203. členom ZOR. Revizijsko sodišče torej zaključuje, da je v izpodbijani sodbi materialno pravo pravilno uporabljeno. Uveljavljani revizijski razlog tako ni podan, zato je bilo treba toženkino revizijo kot neutemeljeno zavrniti (378. člen ZPP).