Jedro

Po določbi 5. člena novele Zakona o žrtvah vojnega nasilja (ZZVN-D) so do varstva po tem zakonu upravičeni le družinski člani, vendar ne vsi, ampak le tisti, ki jih določa Zakon o vojnih invalidih (ZVojI). Med družinskimi člani, ki jih ZVojI v 9. členu taksativno našteva, pa bratje in sestre niso navedeni. Zato tožnica, katere brat je sicer izgubil življenje v okoliščinah za priznanje statusa žrtve vojnega nasilja, ni upravičena do uveljavljenega statusa.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije, Oddelka v Mariboru, št. U 357/99-6 z dne 28. 11. 2000.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožničino tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 1. 10. 1999. Z navedeno odločbo je tožena stranka zavrnila tožničino pritožbo zoper sklep Upravne enote R. ob D. z dne 27.11.1997, s katerim je ta zavrgla njeno zahtevo za priznanje statusa družinskega člana žrtve vojnega nasilja. V obrazložitvi izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje navaja, da je v zadevi sporno, ali tožnica-sestra pokojnega J.O., sodi v krog oseb, ki so upravičene do varstva po Zakonu o žrtvah vojnega nasilja (ZZVN, Uradni list RS, št. 63/95, 8/96, 44/96 in 43/99). Sodišče se sklicuje na določbo 5. člena novele ZZVN - D (Uradni list RS, št. 43/99), po kateri je do varstva po tem zakonu upravičen državljan Republike Slovenije, družinski član osebe, ki je izgubila življenje, umrla ali bila pogrešana v okoliščinah za priznanje statusa žrtve vojnega nasilja po tem zakonu. Varstvo se zagotavlja istemu krogu družinskih članov in ob enakih pogojih kot po predpisih o vojnih invalidih (1. odstavek 7. člena). Ne glede na določbo drugega stavka prejšnjega odstavka se v primerih, ko oseba iz prejšnjega odstavka ni mogla preživljati družinskega člana zadnje leto pred svojo smrtjo, ker se je tedaj nad njo izvajalo nasilno dejanje ali prisilni ukrep, šteje, da je pogoj preživljanja izpolnjen, če je oseba iz prejšnjega odstavka preživljala družinskega člana vsaj zadnje leto pred nastopom nasilnega dejanja ali prisilnega ukrepa (2. odstavek 7. člena). Glede upravičencev torej ZZVN napotuje na Zakon o vojnih invalidih (ZVojI, Uradni list RS, št. 63/95, 19/97, 19/97 in 75/97). Ta v 9. členu določa, da so do varstva po tem zakonu upravičeni naslednji družinski člani: zakonec, otroci in posvojenci, pastorki, starši, posvojitelj, očim in mačeha, vsi pod pogoji opredeljenimi v tem členu. Sodišče se sklicuje na podatke spisa, iz katerih izhaja, da je pokojni J.O. tožničin brat, bil 13.1.1943 vpoklican v nemško vojsko 10.9.1944 pa je padel. Sodišče soglaša s toženo stranko, da glede na navedeno pravno in dejansko stanje, tožnica ne sodi med družinske člane, navedene v ZVojI, zato ni upravičena do varstva po ZZVN. Tožbena navedba, da jo je brat, pred vpoklicom v nemško vojsko ves čas preživljal, ne more vplivati na drugačno odločitev v stvari.

Tožnica v pritožbi navaja, da je brat J. po smrti očeta preživljal družino in da so vsi družinski člani že pokojni. Glede na navedeno je upravičena do varstva po ZZVN.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

O zahtevah za priznanje statusa in pravic družinskega člana žrtve vojnega nasilja, za kar gre v tej zadevi, ki še niso pravnomočno končane, se odloči po določbah novele ZZVN - D. (17. člen novele ZZVN-D). Glede na sorodstveno razmerje tožnice s pokojnim J.O., tudi po presoji pritožbenega sodišča, tožnica ne spada med upravičence do varstva po ZZVN. Iz določbe 5. člena te novele, na katero se pravilno sklicuje sodišče prve stopnje namreč izhaja, da so do varstva po ZZVN upravičeni le družinski člani, vendar ne vsi, ampak le tisti, ki jih določa ZVojI. Med družinskimi člani, ki jih ZVojI v 9. členu takastivno našteva, pa bratje in sestre niso navedeni. Zato tudi po presoji pritožbenega sodišča, na drugačno odločitev v stvari ne more vplivati tožbena navedba, ki jo tožnica ponavlja tudi v pritožbi, da jo je brat ves čas preživljal. Ker je glede na navedeno pritožba neutemeljena, pritožbeno sodišče pa tudi ni našlo razlogov, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je pritožbo, na podlagi 73. člena ZUS, zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.