Jedro

Okoliščino, da je obveznost prešla na nasprotnega udeleženca (osebo, ki v tuji sodni odločbi ni označena kot dolžnik), bi lahko predlagatelj dokazal na načine, določene v 24. členu ZIZ. Moral bi torej določno označiti javno ali po zakonu overjeno listino (izpisek iz sodnega registra, sklep o ustanovitvi nasprotne udeleženke, akt o preoblikovanju zavarovalne skupnosti v delniško družbo in podobno), s katero lahko dokaže, da je bila obveznost prevzeta ali je na drug način prešla na nasprotnega udeleženca. Kadar to ni mogoče, se prehod obveznosti dokazuje s pravnomočno odločbo, izdano v pravdnem postopku.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se izpodbijani sklep senata sodišča prve stopnje V R 88/2008 z dne 4. 4. 2012 razveljavi ter se zadeva vrne senatu sodišča prve stopnje v nov postopek.

Odločitev o stroških postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Senat sodišča prve stopnje je s sklepom V R 88/2008 z dne 4. 4. 2012 zavrnil ugovor nasprotnega udeleženca zoper sklep o priznanju tuje sodne odločbe (sodna odločba Občinskega sodišča v Šabcu, Republika Srbija, P 617/91 z dne 21. 5. 1991) na območju Republike Slovenije. Zaključilo je, da je nasprotna udeleženka pravna naslednica v (tuji) sodbi označene toženke – Zavarovalna skupnost ..., Območna skupnost ...

2. Zoper ta sklep se je nasprotna udeleženka pritožila in navedla, da je v predlogu za priznanje navedena druga pravdna stranka, ki v času sojenja ni obstajala. Sodišče ni zahtevalo od predlagatelja, da dokaže, da je nasprotna udeleženka pasivno legitimirana. Ni ugotovljeno, kdo je pravni prednik, saj se iz zavarovalne police ni dalo ugotoviti, katera enota je sklenila zavarovanje. To se je ugotavljalo kasneje, ko je bilo pomembno, pri kateri enoti Zavarovalnice ... je bila polica sklenjena zaradi delitve tako pasivnega kot aktivnega premoženja. Na nasprotno udeleženko ni bilo naslovljeno niti eno vabilo, sklep ali sodna odločba. Če je dobil pisanja, jih je po naključju. Nikjer ni zabeleženo, da bi jih dobivala. Vsa vabila in pripravljalne vloge so bile naslovljene na pravne osebe, ki ne obstajajo več. Nasprotna udeleženka je prejela dopise in sodne odločbe preko naslovnikov, katerih ni bilo več; na pisanja ni odgovarjala niti se pritožila, ker ni bila stranka v postopku. Zadeva je zastarala, saj je bila sodna odločba izdana leta 1991, predlog za priznanje pa je bil vložen leta 2007. Na sodbi je navedeno, da je pravnomočna in izvršljiva 23. 8. 1991. Tožnica bi jo morala "novelirat" po 10 letih (leta 2001), česar ni naredila. Sodišče ni pravilno ugotavljalo vzajemnosti.

3. Pritožba je utemeljena.

4. Vrhovno sodišče je že v sklepu Cp 14/2008 z dne 9.10.2008 pojasnilo, da je lahko zavezanec v nepravdnem postopku, kadar gre za priznanje tuje sodne odločbe, samo oseba, zoper katero je tekel postopek, v katerem je bila izdana sodna odločba, katere priznanje se zahteva. Za utemeljenost predloga za priznanje tuje sodne odločbe mora torej obstojati identiteta med nasprotnim udeležencem in subjektom - nosilcem obveznosti v postopku pred tujim sodiščem. Čeprav je sodišče v konkretnem primeru o priznanju tuje sodne odločbe odločalo v posebnem delibacijskem postopku (primerjaj s 108. členom Zakona o mednarodnem zasebnem pravu in postopku - Uradni list RS, št. 56/99, v nadaljevanju ZMZPP), gre dejansko za postopek, ki je predhoden postopku uveljavljanja izvršbe. Iz tega razloga po oceni Vrhovnega sodišča ne bi bilo izključeno priznanje sodne odločbe zoper nasprotnega udeleženca, ki ni imel statusa stranke v postopku, v katerem je bila izdana sodna odločba, katere priznanje se zahteva. Okoliščino, da je obveznost prešla na nasprotnega udeleženca (osebo, ki v tuji sodni odločbi ni označena kot dolžnik), bi lahko predlagatelj dokazal na načine, določene v 24. členu Zakona o izvršbi in zavarovanju (Uradni list RS, št. 3/07 - ur. p. b., 93/07, v nadaljevanju ZIZ). Moral bi torej določno označiti javno ali po zakonu overjeno listino (izpisek iz sodnega registra, sklep o ustanovitvi nasprotne udeleženke, akt o preoblikovanju zavarovalne skupnosti v delniško družbo in podobno), s katero lahko dokaže, da je bila obveznost prevzeta ali je na drug način prešla na nasprotnega udeleženca. Kadar to ni mogoče, se prehod obveznosti dokazuje s pravnomočno odločbo, izdano v pravdnem postopku.

5. Po ugotovitvah Vrhovnega sodišča je v uvodu tuje sodne odločbe kot tožena stranka označena Zavarovalna skupnost ..., Območna skupnost ... Nasprotna udeleženka je v ugovoru opozorila, da v tuji sodni odločbi ni označena kot zavezanka za plačilo. Senat sodišča prve stopnje je v nasprotju z zgornjimi pravili sklepal o identiteti strank na podlagi uvoda neke druge tuje sodne odločbe Občinskega sodišča v Šabcu, Republika Srbija P 1795/05 z dne 28. 7. 2008 in njene obrazložitve, kar ni pravilno. V novem sojenju bo sodišče o prehodu obveznosti sklepalo na podlagi 24. člen ZIZ. Pri tem bo stranki opozorilo na možnost uporabe te pravne podlage in jima omogočilo, da se o njej izjavita, navedeta nova dejstva in dokaze. Ob ustrezni dokazni podlagi bo sodišče ugotovilo, ali so na nasprotno udeleženko v smislu 124. člena Zakona o temeljih sistema premoženjskega in osebnega zavarovanja (Uradni list SFRJ št. 17/1990) z dnem vpisa v sodni register prešle obveznosti Zavarovalne skupnosti ..., Območne skupnosti ..., sicer pa bo predlog za priznanje zavrnilo.

6. Ostali pritožbeni očitki nasprotne udeleženke niso utemeljeni. Sodišče je v tuji sodni odločbi zavezanca obsodilo na izpolnitev rentnih zahtevkov, ki bodo (so) zapadli v naslednjih mesecih in letih. Tovrstne terjatve občasnih dajatev zastarajo v treh letih od zapadlosti vsake posamezne dajatve, zato tiste posamezne obveznosti, ki so zapadle pred manj kot tremi leti pred vložitvijo predloga za priznanje, niso zastarale. Prav tako je neutemeljen tudi očitek o pomanjkanju vzajemnosti. Pogoj za ugotavljanje vzajemnosti je najprej trditev ene od strank, da vzajemnosti ni. Do uveljavljanja take trditve zadošča domneva iz tretjega odstavka 101. člena ZMZPP. Ker je nasproti udeleženec v ugovoru navedel samo, da med državama ni sklenjena bilateralna pogodba, je izpodbijana odločitev materialnopravno pravilna. Neutemeljeni in premalo konkretizirani pa so očitki o nesodelovanju v postopku. Nasprotna udeleženka v pritožbi ne pove, česa konkretno ni prejela, s čim ni bila seznanjena (s katero sodbo, vabilom).

7. Ker senat sodišča prve stopnje dejanskega stanja glede prehoda obveznosti na nasprotno udeleženko ni pravilno ugotavljal, je Vrhovno sodišče pritožbi ugodilo, izpodbijani sklep razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek (3. točka 365. člena Zakona o pravdnem postopku, Ur. l. RS št. 26/1999, v nadaljevanju ZPP). Odločitev o stroških postopka v zvezi s pravnim sredstvom je pridržalo za končno odločbo (tretji odstavek 165. člena ZPP).