Jedro

Dopolnjena dejanska podlaga ne spreminja identitete zahtevka.

Izrek

I.Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

II.Pritožbeni stroški so nadaljnji pravdni stroški.

Obrazložitev

1.Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrglo predlog za izdajo začasne odredbe za prepoved odtujitve in obremenitve ½ stanovanja, ki je predmet tožbenega zahtevka.

2.Tožeča stranka v pritožbi navaja, da uveljavlja vse pritožbene razloge in pritožbenemu sodišču predlaga, da sklep razveljavi ter vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo odločanje. Ugotovitev prvostopenjskega sodišča, da gre za identičen zahtevek proti isti toženi stranki in na podlagi istega dejanskega stanja kot v predlogu za izdajo začasne odredbe, ki je bil zavrnjen, je nepravilna. Identiteta predloga za izdajo začasne odredbe je podana, če gre za iste stranke in identičen zahtevek, kar pa ne pomeni zgolj, da se predlog enako glasi, marveč, da izvira iz iste dejanske in pravne podlage. V drugem predlogu za izdajo začasne odredbe je navedeno novo dejansko stanje ter predlagani dodatni dokazi. Ponovi celotno trditveno podlago drugega predloga. Meni, da šele razlogi zaradi katerih je bil zahtevek zavrnjen, pomagajo individualizirati zahtevek. Zato je potrebno kljub dejstvu, da se pravnomočnost ne nanaša na dejanske ugotovitve, pri presoji, ali gre za razsojeno stvar, upoštevati dejansko stanje, pravna pravila in izrek sklepa. Okoliščine, navedene v novem predlogu za izdajo začasne odredbe, še niso bile predmet obravnavanja pred sodiščem prve stopnje. Zagrešena je absolutna bistvena kršitev določb postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP (Zakon o pravdnem postopku).

3.Pritožba ni utemeljena.

4.Odločitev prvostopenjskega sodišča je pravilna v dejanskem in materialnopravnem pogledu ter temeljito obrazložena s pravilnimi razlogi, na katere se pritožbeno v izogib ponavljanja sklicuje. Glede na pritožbena izvajanja pa še dodaja:

5.Pravilno je pritožbeno stališče, da je identiteta predloga za izdajo začasne odredbe podana, če gre za iste stranke in identičen zahtevek, ki izvira iz iste dejanske in pravne podlage. V obravnavanem primeru je vse to podano. V predlogu, vloženem septembra 2011, in predlogu, vloženem oktobra 2011, tožeča stranka predlaga izdajo začasne odredbe z identičnim izrekom. Oba predloga temeljita na drugem odstavku 51. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (ZZZDR). Tudi dejanska podlaga je ista: v času obstoja življenjske skupnosti pravdnih strank kupljeno stanovanje, in sicer tudi iz zaslužka tožnika, torej sredstev, ki jih je pridobil z delom; le natančneje je pojasnjena. Glede izkazanosti predpostavke za izdajo začasne odredbe iz drugega odstavka 272. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ) v obeh predlogih navaja enako: da toženka z izdajo začasne odredbe, tudi če bi se tekom postopka izkazala za neutemeljeno, ne bi utrpela hujših neugodnih posledic od tistih, ki bi brez izdaje začasne odredbe nastale tožniku, in da z izdajo začasne odredbe toženka ne bi utrpela nobene škode. V drugem predlogu dodane trditve na katerih lokacijah sta živeli pravdni stranki, kje in kaj je tožnik delal, da sta si želela otroka, kdaj se jima je rodila hči, vsebinsko ne predstavljajo drugačne trditvene podlage. Dopolnjena dejanska podlaga pa ne spreminja identitete zahtevka o katerem je sodišče odločalo s sklepom z dne 23. 9. 2011. In ker pritožba zoper ta sklep ni bila vložena, je postal pravnomočen.

6.Zahtevka, ki ni individualiziran, ni mogoče obravnavati. Sodišče mora v takem primeru stranko pozvati, da ga ustrezno popravi ali dopolni. V obravnavanem primeru je bil predlog za izdajo začasne odredbe, ki je bil vložen skupaj s tožbo, dovolj obrazložen, da je bila njegova identifikacija možna, zato ga je prvostopenjsko sodišče tudi obravnavalo.

7.Navajanje dejstev in dokazov je v domeni pravdnih strank (7. in 212. člen ZPP, ki se skladno s 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju – ZIZ smiselno uporablja tudi v postopku zavarovanja), vključno z odločitvijo kako izčrpno bodo obrazložili pravno relevantna dejstva. Tožeča stranka se je očitno odločila za precej skope navedbe v prvem predlogu za izdajo začasne odredbe, ki pa so bile zadostne za individualizacijo zahtevka. Nihče je ni omejeval pri podajanju navedb, zato njen očitek, da ji ni bila dana možnost obravnavanja pred sodiščem (uveljavljana kršitev po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP), ni utemeljen.

8.Glede na obrazloženo je odločitev prvostopenjskega sodišča o zavrženju predloga za izdajo začasne odredbe na podlagi drugega odstavka 319. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ pravilna v materialnopravnem in dejanskem pogledu. Uveljavljana procesna kršitev (8. točka drugega odstavka 339. člena ZPP) ni podana, pa tudi nobene od uradoma upoštevnih, v drugem odstavku 350. člena ZPP taksativno naštetih procesnih kršitev pritožbeno sodišče ni našlo. Zato je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

9.Ker je odločitev o stroških postopka, vključno s stroški nastalimi v zvezi z zavarovanjem, odvisna od končnega uspeha pravdnih strank (154. člen ZPP), je potrebno tudi odločitev o stroških pritožbenega postopka pridržati za končno odločbo.