Jedro

Tožena stranka, ki ji je bil ugovor tožeče stranke odstopljen v pristojno reševanje, je bila ob smiselni uporabi določbe 2. odstavka 21. člena ZPP in 103. člena ZDR dolžna nadaljevati postopek, kot bi se začel pred njo. To pa pomeni upoštevati izkazano voljo tožnice, da procesna dejanja opravlja zanjo pooblaščenka. Ker pravilo iz 2. odstavka ohranja v veljavi že opravljena dejanja, zaključek drugostopnega sodišča o ponovni predložitvi pooblastila toženi stranki, ne more obveljati.

Izrek

Reviziji se ugodi, sklep sodišča druge stopnje se razveljavi in se zadeva vrne sodišču druge stopnje v novo sojenje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek tožnice, da se razveljavita sklepa tožene stranke z dne 12.3.1992 in 5.1.1993, na podlagi katerih je I.P. zaradi neupravičenih izostankov z dela (6. točka 1. odstavka 100. člena ZDR) prenehalo delovno razmerje. Sodišče je ugotovilo, da tožnici koriščenje letnega dopusta za čas od 10.3.1992 do 16.3.1992 ni bilo odobreno, zato njene odsotnosti z dela ni mogoče šteti za upravičeno. V posledici te ugotovitve je zavrnilo tudi tožničin reparacijski in reintegracijski zahtevek.

Sodišče druge stopnje je ugodilo pritožbi tožeče stranke tako, da je izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo in tožbo zavrglo. Svojo odločitev je sprejelo na podlagi ugotovitve, da je bila vročitev dokončnega sklepa osebno tožnici opravljena v skladu z določbami 103. člena Zakona o delovnih razmerjih (Uradni list RS, št. 14/90, 5/91 in 71/93 - ZDR) in 1. odstavka 142. člena ZPP. Za uporabo določila 138. člena ZPP tožena stranka, po presoji sodišča, ni imela dejanske in pravne podlage, saj ji pisno pooblastilo tožnice za zastopanje po odvetnici v predsodnem postopku ni bilo predloženo. Ker je bil izpodbijani sklep tožene stranke z dne 5.1.1993 tožnici osebno vročen 7.1.1993, se je zakoniti 15-dnevni rok za sodno varstvo iztekel 22.1.1993. Tožbo pa je pooblaščenka tožeče stranke vložila šele 11.2.1993, torej po izteku roka iz 1. odstavka 83. člena Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (Uradni list SFRJ, št. 60/89 in 42/90 - ZTPDR). Zato jo je pritožbeno sodišče kot prepozno zavrglo (2. odstavek 369. člena ZPP očitno v zvezi s 1. odstavkom 282. člena ZPP).

Proti pravnomočni sodbi sodišča druge stopnje je vložila pravočasno revizijo tožeča stranka iz vseh revizijskih razlogov (1., 2., 3. točka 1. odstavka 385. člena ZPP). V njej formalno uveljavlja absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 13. točke 2. odstavka 354. člena ZPP, ker je sodišče zavrglo tožbo po uradni dolžnosti na podlagi 2. odstavka 369. člena ZPP, ki daje takšno pooblastilo pritožbenemu sodišču le v primeru kršitev določb iz 3. in 11. točke 2. odstavka 354. člena ZPP. V obrazložitvi revizija očita sodišču druge stopnje, da je pri svoji ugotovitvi o zamudi roka za vložitev tožbe prezrlo bistveno pomembno okoliščino, da vročitev izpodbijanega dokončnega sklepa tožene stranke, ni bila opravljena skladno določbi 1. odstavka 138. člena ZPP. Toženi stranki je bil namreč odstopljen v pristojno reševanje predlog tožnice (takrat predlagateljice) z dne 24.3.1992, vložen po pooblaščenki z izkazanim pooblastilom, ki ga je sodišče združenega dela v Ljubljani na podlagi sklepa upoštevalo kot ugovor zoper odpoved delovnega razmerja z dne 12.3.1992. Ker je tožena stranka sklep, s katerim je zavrnila ugovor tožnice, vročila le slednji, ne pa tudi njeni pooblaščenki, začetka teka prekluzivnega roka za vložitev tožbe ni mogoče šteti od dneva vročitve tožeči stranki. Zato predlaga, da Vrhovno sodišče Republike Slovenije izpodbijani sklep razveljavi in vrne zadevo sodišču druge stopnje v novo odločanje.

Revizija je bila na podlagi 390. člena ZPP vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo, in toženi stranki, ki je nanjo odgovorila. V svojem odgovoru predlaga, da se revizija kot neutemeljena zavrne.

Revizija je utemeljena.

Revizija je izredno pravno sredstvo, ki dopušča omejen, z zakonom predpisan preizkus pravnomočne sodne odločbe sodišča druge stopnje. Zato je odločanje revizijskega sodišča omejeno le na razloge, ki jih v okviru dopuščenega obsega uveljavlja revident in razloge, ki jih mora upoštevati po uradni dolžnosti, predpisane z določilom 386. člena ZPP. Revizijsko sodišče je izpodbijani sklep po uradni dolžnosti preizkusilo glede bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 10. točke 2. odstavka 354. člena ZPP, vendar take kršitve ni ugotovilo.

Utemeljena pa je graja bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1. odstavka 354. člena ZPP, v postopku pred sodiščem druge stopnje. Pritrditi je namreč stališču revizije, da vročitve dokončnega sklepa o prenehanju delovnega razmerja le tožnici, ne pa tudi njeni pooblaščenki, ni mogoče šteti za pravilno. Procesno sposobna stranka lahko sama opravlja procesna dejanja, ali pa jih na podlagi pooblastila opravlja zanjo pooblaščenec. Pooblastilo da stranka pisno ali ustno na zapisnik (1. odstavek 97. člena ZPP). Obstoj in pravilnost pooblastila je procesna predpostavka, na katero pazi sodišče po uradni dolžnosti ves čas postopka (4. odstavek 98. člena ZPP). Pooblastilo mora pooblaščenec predložiti pri prvem pravdnem dejanju (1. odstavek 98. člena ZPP). Po določilu 186. člena ZPP mora tožba poleg posebnih sestavin vsebovati tudi podatke, ki jih mora imeti vsaka vloga (106. do 110. člen ZPP). Po 2. odstavku 106. člena ZPP mora vloga obsegati poleg navedbe sodišča, imena in stalnega prebivališča strank, spornega predmeta, vsebine izjave, tudi navedbo morebitnega zakonitega zastopnika ali pooblaščenca stranke.

Vse omenjene sestavine je vseboval predlog za sodno varstvo, ki ga je dne 26.3.1992 vložila pooblaščenka tožeče stranke pri Sodišču združenega dela v Ljubljani z izkazanim pooblastilom. Ker je sodišče štelo vloženi predlog za pravočasen ugovor, ga je s sklepom opr. št. S 1294/92 z dne 11.12.1992 odstopilo v pristojno reševanje toženi stranki. To je pomenilo isto pravno situacijo, kot jo določa 21. člen ZPP v primeru, če sodišče ugotovi, da ni stvarno pristojno za razsojo in odstopi zadevo v reševanje pristojnemu sodišču. Sodišče oziroma v obravnavani zadevi tožena stranka, ki ji je bil ugovor tožeče stranke odstopljen v pristojno reševanje, je bila ob smiselni uporabi določbe 2. odstavka 21. člena ZPP dolžna nadaljevati postopek, kot bi se začel pred njo. To pa pomeni upoštevati izkazano voljo tožnice, da procesna dejanja opravlja zanjo pooblaščenka. Ker pravilo iz 2. odstavka ohranja v veljavi že opravljena dejanja, zaključek drugostopnega sodišča o ponovni predložitvi pooblastila toženi stranki, ne more obveljati.

Presoja sodišča druge stopnje, da je začel teči rok za vložitev tožbe od dneva vročitve dokončnega sklepa tožnici osebno, ne pa od vročitve skladne s 1. odstavkom 138. člena ZPP njeni pooblaščenki - in je zato zavrglo tožbo kot prepozno, pomeni kršitev določb 103. člena ZDR, v zvezi s 1. odstavkom 138. člena ZPP, oziroma 1. odstavkom 282. in 2. odstavkom 369. člena ZPP, kar je vplivalo na pravilnost in zakonitost izpodbijanega sklepa. Vročitev stranki, ki ima pooblaščenca, se šteje za pravno veljavno samo, če je bila na predpisan način opravljena pooblaščencu. S tem, da se vroči pisanje njemu, se šteje, da je vročeno sami stranki (1. odstavek 138. člena ZPP). Vročitev dokončnega sklepa samo tožnici, zastopani po pooblaščenki, nima pravnega učinka na začetek teka roka za sodno varstvo, ker začne teči prekluzivni rok v takem primeru šele od vročitve pooblaščencu.

Ker je sodišče druge stopnje s svojo odločitvijo kršilo zakonske določbe, na katere opozarja revizija, je Vrhovno sodišče Republike Slovenije izpodbijani sklep razveljavilo (1. odstavek 394. člena ZPP) in vrnilo zadevo pritožbenemu sodišču da ponovno odloči o pritožbi.

Določbe ZPP in ZTPDR je Vrhovno sodišče uporabilo na podlagi 1. odstavka 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/I/94).