Jedro

Pri denarni obveznosti gre upniku odškodnina poleg zamudnih obresti le, če je zaradi dolžnikove zamude pretrpel večjo škodo kot znašajo obresti. Upnik pa je bil tudi dolžan, da je storil vse razumne ukrepe, da bi se preprečila oziroma zmanjšala škoda.

Izrek

Reviziji se delno ugodi ter se ob delni ugoditvi pritožbi toženke izpodbijana sodba razveljavi pod točko 2. izreka v delu, po katerem mora toženka plačati tožnici odškodnino 474.738,00 SIT z obrestmi, in v točki III., ki se nanaša na odločitev o pravdnih stroških, ter se v tem obsegu vrača sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

V preostalem delu se revizija zavrne.

Stroški revizijskega postopka so nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

Pravdni stranki sta 15.04.1991 sklenili pogodbo o naročilu. Nesporno med strankama je bilo, da je morala toženka na podlagi navedene pogodbe prodati tožničino solastno hišo, iz dobljene kupnine zanjo plačati dvema preostalima solastnikoma po eno šestinko, za tožnico pa kupiti ali posredovati pri nakupu enosobno stanovanje v Celju.

Toženka je prodala 28.05.1991 tožničino solastno hišo za 1.200.000 din, dvema tožničinima otrokoma je kot solastnikoma izplačala skupaj 380.000 din in davek, in po odbitku delne nagrade za posredništvo 24.000 din je ostala v korist tožnice kupnina 772.000 din.

Tožnica je iztoževala od toženke razliko kupnine za hišo, toženka pa se je plačilu tega zneska protivila, ker je trdila, da je za tožnico kupila enosobno stanovanje, na katerem je imel njen (toženkin) sin stanovanjsko pravico in ga je odkupil od Z. C. Na podlagi ponovljenega dokaznega postopka je sodišče prve stopnje ocenilo, da toženka ni kupila stanovanja za tožnico, ampak za svojega sina in je zato zavrnilo toženkin ugotovitveni zahtevek iz nasprotne tožbe (da naj se ugotovi, da je med A. J. in D. N. sklenjena kupna pogodba z dne 28.11.1991 za stanovanje v Celju, veljavna) ter ugodilo tožničinemu zahtevku, da ji mora toženka plačati preostali del izkupička za solastno hišo v višini 772.000,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 30.06.1991 dalje. Dalje je ugodilo tudi tožničinemu odškodninskemu zahtevku, da ji mora toženka plačati 474.738,00 SIT škode, ki je tožnici nastala od januarja 1995 do februarja 1999 v višini mesečnih izdatkov za najemnino, z zakonskimi zamudnimi obrestmi mesečno od posameznih zneskov, začenši z zneskom 4.542,00 SIT z obrestmi od 19.01.1995 dalje, ki so dosegli februarja 1999 višino 11.806,00 SIT mesečno. Preostali odškodninski zahtevek je zavrnilo, ker je ocenilo, da je za čas od 19.08.1991 pa do januarja 1995 zastaral. Zavrnilo je tudi primarni zahtevek, da mora toženka plačati tožnici tolarsko vrednost 105.769,23 DEM in ostale podrejene zahtevke. Glede stroškov je odločilo, da stranki trpita vsaka svoje stroške postopka prve stopnje, tožnico pa je obsodilo na plačilo toženkinih separatnih stroškov v višini 21.850,00 SIT.

Toženkino pritožbo zoper sodbo sodišča prve stopnje je pritožbeno sodišče zavrnilo kot neutemeljeno in prvostopenjsko sodbo v celoti potrdilo.

Zoper sodbo sodišča druge stopnje je vložila revizijo toženka, ki je uveljavljala revizijska razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava ter predlagala, da naj se njeni reviziji ugodi. V obširnih revizijskih izvajanjih (14 strani) je toženka povzela kronološki potek dogodkov, kot so se po njenem videnju dogajali. Po teh izvajanjih je toženki po juniju 1991 ostala le še dolžnost, da opravi prepis stanovanja od sina A. J. na tožnico. To pogodbo je prodajalec A. J. 28.11.1991 podpisal, tožnica pa je že pred tem 26.09.1991 zahtevala od toženke vrnitev razlike kupnine. Sledili so razni poskusi ureditve spora, tudi še med predmetno pravdo, ki jo je tožnica sprožila 30.12.1991. Toženka je v reviziji opisala tudi potek sodnih narokov in vsebino nekaterih pripravljalnih vlog pravdnih strank ter prvostopenjske in drugostopenjske odločbe. V končnem delu revizije je opozorila, da znaša vrednost tožnici dosojenega zneska iz naslova nevrnjenega dela kupnine z zamudnimi obrestmi več kot 14.000.000,00 SIT, kar je nerazumno veliko, kršeno je načelo ekvivalence dajatev, taka odločitev nasprotuje morali. S tako odločitvijo je zagrešena bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 5. točke drugega odstavka 354. člena ZPP. Postopek je dalje kršen tudi zato, ker so nasprotja med razlogi prve sodbe sodišča prve stopnje, prve razveljavitvene odločbe druge stopnje in nove sodbe sodišča prve stopnje. Razlogi za neveljavnost sporne pogodbe so v zadnji sodbi drugačni od predhodnih. Razlogi o posredniški pogodbi, končnem dogovoru in obračunu nasprotujejo listinam, ki so bile predložene. Stanovanje v Celju je tožnica želela in zaradi nakupa tega stanovanja zanjo, je bil opravljen predhoden nakup ter bi morala tožnica le še podpisati pogodbo s toženkinim sinom.

Če bi bil že utemeljeno dosojen znesek 772.000,00 SIT z obrestmi, odškodninski zahtevek 474.000,00 SIT nima podlage. Tožničina sporna škoda je nedvomno poravnana že z obrestmi od zneska 772.000,00 SIT ter tožnica ni trdila, da bi bil sporni znesek presežek njene škode, ki ne bi bil pokrit že z obrestmi. Za morebitno škodo pa je tožnica soodgovorna, saj se je sama izselila iz spornega stanovanja in če bi ostala v njem, domnevne škode sploh ne bi bilo.

Revizija je bila vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo, in tožnici, ki je nanjo odgovorila in predlagala, da naj se revizija zavrne.

Revizija je delno utemeljena.

Toženka sprejema pravni zaključek sodišč nižjih stopenj, da sta pravdni stranki 15.04.1991 sklenili pogodbo o naročilu, katere vsebina ni bila sporna: toženka se je zavezala tožnici prodati njeno solastno hišo, prevzeti kupnino, izplačati tožničinima otrokoma kot solastnikoma vsakega do ene šestinke navedena deleža in kupiti ali posredovati nakup enosobnega stanovanja za tožnico. Toženka je tožnici solastno hišo prodala 28.05.1991 kupcema P. za 1.200.000 din ter iz dobljene kupnine izplačala tožničinima solastnikoma znesek 380.000 din ter poravnala davke v zvezi s prodajo.

Sporno med pravdnima strankama je bilo ali je toženka v celoti izpolnila svoje obveznosti do tožnice iz pogodbe o naročilu (to je ji kupila enosobno stanovanje ali posredovala pri nakupu takega stanovanja) ter v zvezi s tem delom razmerja ali je veljavna domnevno sklenjena prodajna pogodba med toženkinim sinom A. in tožnico za stanovanje v Celju (kar je bil zahtevek po nasprotni tožbi) oziroma ali je utemeljen nadaljnji tožničin zahtevek, s katerim je terjala od toženke plačilo škode, ki da ji je nastala zaradi toženkine kršitve pogodbe.

O stanovanju v Celju: Po ugotovitvah sodišč nižjih stopenj je bil imetnik stanovanjske pravice na navedenem stanovanju toženkin sin A. J. Tožnica se je v to stanovanje vselila preden je potekel rok (30.06.1991) za izpraznitev tožničine prodane hiše. Toženka je del kupnine od prodane tožničine solastne hiše namenila za nakup sinovega spornega stanovanja. Tožnica se je v sporno stanovanje vselila preden je začela toženka iskati zanjo drugo stanovanje. Toženkin sin je tožnici sicer 28.10.1991 ponudil v odkup navedeno sporno stanovanje, vendar pogodbe tožnica ni podpisala. Na podlagi takih ugotovitev sta sodišči nižjih stopenj zaključili, da do sklenitve kupoprodajne pogodbe med tožnico in toženkinim sinom za sporno stanovanje ni prišlo, da tožnica prodajne ponudbe sploh ni sprejela, da je toženka z dokončnim dogovorom 13.10.1991 priznala, da za tožnico ni kupila ustreznega stanovanja in da je tožnica od julija 1991 dalje plačevala stanarino za sporno stanovanje. Na podlagi takih ugotovitev sta sodišči nižjih stopenj tudi po presoji revizijskega sodišča pravno pravilno zaključili, da tožnica ni postala lastnica spornega stanovanja (v Celju) in da toženka za tožnico ni kupila drugega enosobnega stanovanja ali posredovala pri nakupu takega stanovanja za tožnico. Revizijsko sodišče sprejema zato tudi nadaljnji zaključek sodišč nižjih stopenj, da toženka ni izpolnila pogodbe o naročilu v delu, ki jo je obvezoval, da kupi za tožnico enosobno stanovanje ali pa posreduje pri nakupu takega stanovanja zanjo. Spredaj omenjene okolnosti, ki so bile ugotovljene (med drugim, da je lastnik spornega stanovanja toženkin sin, da se je tožnica vanj vselila le začasno, ker je bila primorana izprazniti solastno prodano hišo, da tožnica niti ponudbe za nakup spornega stanovanja ni hotela sprejeti in podobno) pa utemeljujejo tudi odločitev sodišč nižjih stopenj, da toženkin nasprotni zahtevek (da naj se ugotovi, da je bila 28.11.1991 sklenjena veljavna kupoprodajna pogodba za sporno stanovanje med A. J. in tožnico), ni utemeljen.

Revizijsko sodišče ugotavlja, da je toženka v zvezi z zgornjim delom odločitve uveljavljala v reviziji vrsto procesnopravnih kršitev, med katerimi je formalnopravno opredelila bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 5. in 13. točke drugega odstavka 354. člena ZPP. S čim naj bi bila zagrešena prva od navedenih kršitev (ki nastane, če je sodišče v nasprotju z določbami tega zakona oprlo svojo odločbo na nedovoljena razpolaganja strank - tretji odstavek 3. člena), iz revizijskih razlogov ni razvidno in navednih revizijskih izvajanj ni mogoče razumeti. Bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 13. točke drugega odstavka 354. člena ZPP pa po presoji revizijskega sodišča ni bila zagrešena. Sodišči nižjih stopenj sta v razlogih sodbe pojasnili, s katerimi dokazi sta ugotovili odločilne okoliščine, dokazno presojo sta obrazložili ter v razlogih ni zatrjevanih nejasnosti ali nasprotij ter so zadevni očitki neutemeljeni. Pri tem je poudariti, da je predmet preizkusa le pravnomočna odločitev v zvezi s prvostopenjsko odločitvijo ter zato ne morejo biti utemeljeni očitki o procesnih kršitvah, ki da so v tem, ker se zadnja sodba razlikuje od predhodne sodbe sodišča prve stopnje, ki je bila v pritožbenem postopku razveljavljena.

V zvezi z materialnopravno presojo tega dela spora je poudariti, da mora revizijsko sodišče to presojo opraviti na podlagi dejanskega stanja, ki je bilo ugotovljeno v postopkih na nižjih stopnjah sojenja. Zato revizijskih izvajanj, ki zadevajo dejansko podlago spora in tudi dokazno oceno, revizijsko sodišče ni moglo upoštevati (tretji odstavek 385. člena ZPP). Revizijsko sodišče tudi ni moglo upoštevati tistih izvajanj, ki predstavljajo dejansko podlago za razne ugovore (na primer dodaten izpolnitveni rok). Ker toženka sprejema pravno presojo sodišč nižjih stopenj, da sta sklenili s tožnico pogodbo o naročilu (749 - 770 ZOR), pravilnosti tega dela presoje revizijskemu sodišču ni bilo potrebno dodatno pojasnjevati. Poudariti pa mora pravilnost zaključka, da tožnica ni postala lastnica spornega stanovanja in da tožnica kupoprodajne pogodbe s toženkinim sinom za to stanovanje niti ni sklenila. Lastninska pravica na nepremičnini se na podlagi pravnega posla pridobi šele z vpisom v zemljiško knjigo (33. člen Zakona o temeljnjih lastninskopravnih razmerjih). Kot sta sodišči nižjih stopenj ugotovili, toženka ni dokazala ne sklenitve kupoprodajne pogodbe med tožnico in toženkinim sinom in tudi ne realizacije morebitne oblikovno pomanjkljive pogodbe (v smislu 73. člena ZOR). Pravno pravilen je tako tudi nadaljnji zaključek sodišč nižjih stopenj, da toženka ni izpolnila s tožnico dogovorjene pogodbe o naročilu v delu, ki jo je zavezoval, da mora kupiti za tožnico drugo stanovanje oziroma posredovati nakup takega stanovanja za tožnico.

Vrsta poskusov brezuspešne rešitve spornega razmerja med pravdnima strankama, kot sta to ugotovili sodišči nižjih stopenj in kar izhaja tudi iz revizijskih razlogov ter dolgotrajnost teka same pravde, kaže, da je prišlo do prenehanja pogodbenega razmerja v delu, ki ga toženka ni izpolnila. Ugotovljeni razlogi neizpolnitve pogodbe so utemeljevali tožničin odstop od pogodbe (765. člen ZOR). V posledici razdora pogodbe ima stranka, ki je popolnoma ali deloma izpolnila pogodbo, pravico do vrnitve danega oziroma do pravice povračila koristi, ki jo je imela nasprotna stranka (drugi in četrti odstavek 132. člena ZOR).

O obsegu toženkine obveznosti iz mandatnega razmerja: Sodišči nižjih stopenj sta ugotovili, da je toženka dobila za prodano tožničino solastno hišo 1.200.000 din 28.05.1991, da je od te kupnine izplačala preostalima tožničinima solastnikoma skupaj 380.000 din, toženka pa je plačala še prometni davek 24.000 din, ter je toženki ostalo od kupnine 796.000 din. Sodišči nižjih stopenj sta zaradi delne izpolnitve pogodbe o naročilu ugotovili toženki pripadajočo nagrado v višini 24.000 din (kar je polovica od dogovorjene 4% pogodbene vrednosti za prodano hišo). Od tožnici pripadajoče kupnine je tako ostalo v rokah toženke 772.000 din (ki je bil namenjen za nakup stanovanja za tožnico, v presežku pa za izplačilo tožnici v gotovini). Na podlagi takih ugotovitev sta sodišči nižjih stopenj zaključili, da mora toženka vrniti tožnici razliko kupnine 772.000 din, sedaj SIT, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 30.06.1991 dalje (kot se je glasil tožničin zahtevek, čeprav je toženka prejela navedeni denar 28.05.1991). Taka odločitev je tudi po presoji revizijskega sodišča pravilna ter ima oporo v drugem in četrtem odstavku 132. člena ZOR in tudi v 754. členu ZOR.

Na pravilnost spredaj navedene odločitve ne morejo vplivati v reviziji izraženi toženkini pomisleki, češ da danes predstavlja znesek 772.000,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi več kot 14.000.000,00 SIT, da je zato kršeno načelo ekvivalence dajatev, kar da je v nasprotju z moralo. Obresti so namreč sankcija za zamudo pri izpolnitvi denarnih obveznosti (277. člen ZOR), kar velja nasplošno, v danem primeru pa je obrestni zahtevek utemeljen tudi v določilu 756. člena ZOR (ki določa, da mora prevzemnik naročila plačati obresti po najvišji dovoljeni pogodbeni obrestni meri, če je zase uporabljal denar, ki ga je prejel za naročitelja). Sodišči nižjih stopenj pa sta v tem sporu ugotovili, da je toženka uporabila kupnino od tožničine solastne hiše za nakup stanovanja za svojega sina neposredno po prejemu kupnine. Pa tudi po določilu petega odstavka 132. člena ZOR mora stranka, ki vrača denar, plačati zamudne obresti od dneva, ko je prejela izplačilo. Višina nateklih obresti, ki je za toženko moteča, pa je samo v sorazmerju z dolžino njene izpolnitvene zamude. Omenjanje kršenja načela enake vrednosti dajatev (in morale), ki ga določa 15. člen ZOR, se lahko nanaša le na pogodbeno prevzete obveznosti, ne pa na posledice kršitve pogodb. Revizijsko sodišče glede na obrazloženo zaključuje, da sta nižji sodišči o obravnavanem delu toženkine obveznosti do tožnice materialnopravno pravilno odločili ter so drugačna revizijska izvajanja neutemeljena.

O odškodninskem zahtevku: Tožnica je poleg vrnitve razlike kupnine (772.000,00 SIT) z obrestmi zahtevala tudi plačilo odškodnine za škodo, ki da ji je nastajala od avgusta 1991 iz razloga, ker zaradi toženkine neizpolnitve pogodbe ni mogla uporabljati svojega stanovanja oziroma denarja ter ji je nastajala škoda v višini mesečne najemnine za najeto stanovanje.

Tožnica je tako zahtevala od 19.08.1991 dalje odškodnino v višini mesečnih izdatkov za najemnino, začenši z zneskom 751,80 SIT, ki se je nato mesečno zviševal, z zakonskimi zamudnimi obrestmi, računujoč od dneva zapadlosti posameznih mesečnih zneskov.

Sodišči nižjih stopenj sta presodili, da je tožnica imela stroške s plačevanjem najemnine, kar da predstavlja dejansko škodo in sta zato ocenili njen odškodninski zahtevek za utemeljen. Zaradi ugovora zastaranja sta zavrnili odškodninski zahtevek tožnice zaradi plačevanja najemnine od avgusta 1991 do 10.07.1994, od 19.01.1995 pa do 15.02.1999 v skupnem znesku 474.738,00 SIT pa sta odškodnino prisodili z zakonskimi zamudnimi obrestmi vred od vsakega posamičnega zneska (po višini mesečne najemnine). Po ugotovitvah sodišč nižjih stopenj je začela nastajati navedena škoda avgusta 1991 in še vedno traja. Ta škoda je bila znana mesečno ob vsakokratnem plačilu najemnine. Odškodninski zahtevek je tožnica postavila šele 11.07.1997 ter sta zato zavrnili tožničin zahtevek za zneske, plačane do 10.07.1994 (upoštevajoč 3-letni zastaralni rok po 376. členu ZOR). Na 17. strani obrazložitve svoje sodbe je sodišče prve stopnje k utemeljitvi zamudnih obresti h glavnici 772.000,00 SIT pojasnilo: "... Sodišče pa je opravilo preračun zakonskih zamudnih obresti od prisojene glavnice za čas od nastanka toženkine zamude do dne te sodbe in ugotovilo, da znašajo zakonske zamudne obresti za to obdobje več kot 11.000.000,00 SIT. ...Po prepričanju sodišča zakonske zamudne obresti pomenijo v tem primeru popolno odškodnino za tožničino škodo, ker ni mogla razpolagati s svojim denarjem ves čas od prodaje hiše dalje. S tolikšnim zneskom si bo lahko kupila 40 m2 veliko stanovanje tudi po ceni 2.000 DEM za m2, čeprav v tem okolju stanovanja nimajo takšne cene, če niso ravno novogradnje. Poleg tega pa ji bo ostala še primerna vsota, da si bo pomagala pri kritju tekočih življenjskih stroškov, če ji pokojnina ne bo zadoščala.

Tožnici pa je seveda v času prodaje hiše, ko ni imela svojega stanovanja in si ga tudi ni mogla kupiti, ker ji toženka ni izročila denarja, imela stroške s plačevanjem najemnine oziroma sprva imenovane stanarine, ki vsekakor predstavljajo dejansko škodo.

Zahtevek za povračilo vseh plačanih zneskov najemnine je tožnica dokazala s predložitvijo potrdil o teh vplačilih...".

Revizijsko sodišče ocenjuje, da so povzeti razlogi o obrestnem zahtevku tožnice, ki ga je sodišče prve stopnje utemeljilo s sklicevanjem na določilo 278. člena ZOR in razlogi o škodi v zvezi s plačevanjem najemnine za najeto stanovanje, nejasni ter se sodbe zato v odločitvi o odškodnini ne da preizkusiti (kar predstavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 13. točke drugega odstavka 354. člena ZPP). Po določilu prvega odstavka 278. člena ZOR gredo upniku zamudne obresti, četudi mu ni nastala nobena škoda. Toda ob obrestih mu gre po določilu drugega odstavka istega člena odškodnina le v primeru, če je zaradi dolžnikove zamude pretrpel večjo škodo kot je znesek, ki bi ga dobil na račun zamudnih obresti. Ob zamudnih obrestih tako upniku ne gre vedno odškodnina. Razlogov o teh odločilnih okoliščinah, ki so pomembne za pravilno uporabo materialnega prava, izpodbijani sodbi sploh ne vsebujeta, ostali razlogi, ki so podani v utemeljitev odškodninskega zahtevka, pa niso zadostni (najemnina lahko krije različne izdatke kot se zatrjuje v reviziji). Stranka, ki se sklicuje na kršitev pogodbe, pa mora storiti vse razumne ukrepe, da bi se povzročena škoda zmanjšala (četrti odstavek 266. člena ZOR). Toženka je trdila, da bi tožnica lahko prebivala v stanovanju njenega sina in da iz naslova najemnine ne bi imela nobenih izdatkov (škode). Te okoliščine (ki so bile vsaj delno ugotovljene in nesporne), v izpodbijanih sodbah sploh niso bile ocenjene. Ob takem stanju je revizijsko sodišče na podlagi drugega odstavka 395. člena ZPP sodbi sodišč nižjih stopenj v delu, s katerim je bilo ugodeno tožničinemu odškodninskemu zahtevku, razveljavilo in v tem obsegu vrnilo zadevo sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

V nadaljnjem postopku bo moralo sodišče prve stopnje oceniti izvedene dokaze še v smeri obstoja okoliščin, ki so potrebne za pravilno uporabo 266. in 278. člena ZOR (katerih vsebina je navedena že spredaj). Pri tem bo potrebno upoštevati, da predstavljajo zamudne obresti vnaprej določeno odškodnino zaradi škode v zvezi z zamudo pri izpolnitvi denarne obveznosti. Namreč poleg pravice do zamudnih obresti ima upnik pravico do odškodnine le, če mu je nastala večja škoda, kot pa ga predstavlja znesek, ki ga je dobil na račun zamudnih obresti. Pravico do morebitne odškodnine ima upnik le v primeru, če je sam podvzel razumne ukrepe, da bi se škoda preprečila. Če se bo ugotovilo, da je odškodninski temelj podan, pa bo potrebno pojasniti tudi višino škode, ki je (po revizijskih izvajanjih) tudi sporna.

V skladu z zgoraj navedenimi razlogi je revizijsko sodišče razveljavilo izpodbijani sodbi v delu, s katerim je bilo ugodeno tožničinemu odškodninskemu zahtevku, v preostalem delu pa je toženkino revizijo zavrnilo kot neutemeljeno (393. člen ZPP).

Ker je bil v revizijskem postopku razveljavljen del odločbe o glavni stvari, je revizijsko sodišče razveljavilo tudi stroškovno odločbo nižjih sodišč, odločitev o revizijskih stroških pa je pridržalo za končno odločitev (tretji odstavek 166. člena ZPP).