Jedro

Ker bi tožnika glede na odločbo o usmeritvi morala poskrbeti za to, da bi bila njuna hčerka vključena v izobraževalni program v zavod, česar pa nista storila, jima je prvostopenjski organ z izpodbijanim aktom zagrozil, da bo, če hčerke tudi v naknadnem roku 10 dni ne bosta vključila v zavod, kot prisilno sredstvo uporabil denarno kazen v upravni izvršbi.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je prvostopenjski organ pod 1. točko izreka odločil, da je odločba Zavoda RS za šolstvo št. 978-361-518/2007-22 z dne 16. 1. 2013, s katero je odločeno, da se mld. A.A., roj. ... 4. 2005, stanujoča v B., usmeri v prilagojen izobraževalni program z nižjim izobrazbenim standardom v Zavod za usposabljanje Č. (v nadaljevanju: Zavod), postala izvršljiva z dnem 1. 9. 2013 in se dovoljuje njena izvršba; pod 2. točko izreka je odločil, da bo, če tožnika kot starša mld. A.A. ne vključita hčerke v Zavod, v roku 10 dni od vročitve sklepa, kot prisilno sredstvo zoper vsakega od staršev uporabljena denarna kazen v višini 100,00 EUR, skupaj 200,00 EUR; pod 3. točko izreka je odločil, da pritožba zoper ta sklep ne zadrži izvedbe izvršbe in pod 4. točko izreka odločil, da stroški postopka niso nastali. Iz obrazložitve izhaja, da je organ dne 4. 3. 2014 preveril, ali sta tožnika hčerko vključila v Zavod in prejel odgovor, da hčerka še vedno ni vključena v Zavod. Zaradi iztekajočega šolskega leta se je organ odločil, da ne bo pričel z izvršilnim postopkom, zato je dne 13. 8. 2014 in 13. 10. 2014 ponovno preveril, ali sta starša mld. hčerko vključila v Zavod in ponovno prejel odgovor, da še vedno ni vključena v Zavod. Tako gre za nespoštovanje odločbe Zavoda z dne 16. 1. 2013. Ker torej tožnika navedene odločbe nista spoštovala, je bilo treba pričeti z izvršilnim postopkom, v skladu z določbami Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP), saj je v skladu z največjo otrokovo koristjo treba storiti vse, da se dokončna iz izvršljiva odločba realizira in udejanji.

2. Drugostopenjski organ je pritožbo tožnikov zoper uvodoma navedeni sklep zavrnil. Ugotavlja, da tožnika kot starša mladoletnice ne spoštujeta odločbe z dne 16. 1. 2013, da je treba otroka vključiti v zanj potrebno in primerno izobraževalno okolje, ker je to v skladu z otrokovo največjo koristjo, zato je sklep o dovolitvi izvršbe pravilen in na zakonu utemeljen.

3. Tožnika v tožbi pravita, da odločbe o usmeritvi nista prejela in se zato nista odzvala vpisu hčerke v Zavod. Hčerka hodi v redno OŠ C. in želita, da tu šolanje tudi nadaljuje.

4. Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da je bil sklep o dovolitvi izvršbe izdan, ker tožnika nista spoštovala pravnomočne in izvršljive odločbe o usmeriti otroka v ustrezen izobraževalni program. V zvezi s tožbeno navedbo, da odločbe o usmeritvi z dne 16. 1. 2013 nista prejela in da je zato hči ostala vpisana v OŠ C., navaja, da je bila odločba o usmeritvi otroka tožnikoma vročena dne 22. 1. 2013, kot izhaja iz vročilnic v upravnem spisu. Sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

5. Tožba ni utemeljena.

6. V obravnavanem primeru je predmet sodne presoje sklep o dovolitvi izvršbe, s katerim je bilo ugotovljeno, da je odločba z dne 16. 1. 2013 o usmeritvi otroka v prilagojen izobraževalni program postala izvršljiva dne 1. 9. 2013 in se dovoljuje njena izvršba in je bilo odločeno, da bo tožnikoma, če mld. hčerke ne vključita v Zavod v roku 10 dni od vročitve tega sklepa, izrečena denarna kazen vsakemu posebej v višini 100,00 EUR, skupaj torej 200,00 EUR.

7. V skladu z določbo prvega odstavka 34. člena Zakona o usmerjanju otrok s posebnimi potrebami (ZUOPP-1) so starši dolžni vključiti otroka s posebnimi potrebami v vrtec, šolo ali zavod v skladu z dokončno odločbo o usmeritvi, v roku 15 dni od njene dokončnosti, če z odločbo o usmeritvi ni določeno drugače. Po prvem odstavku 282. člena ZUP se odločba, izdana v upravnem postopku izvrši, ko postane izvršljiva. Po prvem odstavku 284. člena ZUP se izvršba odločbe, izdane v upravnem postopku, opravi zato, da se izterja denarna terjatev ali izpolni nedenarna obveznost. Po prvem odstavku 290. člena ZUP pristojni organ po uradni dolžnosti ali na zahtevo upravičenca izda sklep o dovolitvi izvršbe, s katerim ugotovi, da je odločba, ki naj se izvrši, postala izvršljiva, kdaj je postala izvršljiva in določi način izvršbe. Po prvem odstavku 292. člena ZUP je zoper sklepe v upravnem izvršilnem postopku dovoljena pritožba, ki se nanaša na samo izvršbo in z njo ni mogoče izpodbijati pravilnosti odločbe, ki se izvršuje.

8. Po presoji sodišča so bile zgoraj navedene zakonske določbe pri izdaji izpodbijanega akta pravilno uporabljene in je prvostopenjski organ utemeljeno izdal izpodbijani sklep. Tožnika bi lahko v tem postopku uspešno izpodbijala izpodbijani akt le z ugovorom, da je bila obveznost, ki je predmet postopka, se pravi usmeritev otroka v šolo s prilagojenim programom, izpolnjena. Tega pa tožnika v pritožbenem postopku nista zatrjevala in tega tudi v tožbi ne zatrjujeta, saj izrecno navajata, da njuna hči obiskuje redno OŠ. Neupoštevna je tožbena navedba, da odločbe o usmeritvi nista prejela. Kot je pravilno pojasnila že tožena stranka v odgovoru na tožbo, iz podatkov v spisu in sicer iz vročilnic izhaja, da je bila odločba o usmeritvi tožnikoma vročena dne 22. 1. 2013. Razen tega tožnika s tem, ko ugovarjata, da jima odločba o usmeritvi ni bila vročena, ne izpodbijata pravilnosti odločbe, ki se izvršuje, torej sklepa o dovolitvi izvršbe, ampak izvršilni naslov, česar pa ni mogoče uveljavljati v postopku izvršbe.

9. Ker bi torej tožnika glede na odločbo o usmeritvi morala poskrbeti za to, da bi bila njuna hčerka vključena v izobraževalni program v Zavod, česar pa nista storila, jima je prvostopenjski organ z izpodbijanim aktom zagrozil, da bo, če hčerke tudi v naknadnem roku 10 dni ne bosta vključila v Zavod, kot prisilno sredstvo uporabil denarno kazen v upravni izvršbi. Na podlagi določb drugega in tretjega odstavka 298. člena ZUP, po katerih organ, ki opravlja izvršbo najprej zagrozi zavezancu, da bo uporabil denarno kazen kot prisilno sredstvo, če ne bo izpolnil svoje obveznosti v danem roku in prva denarna kazen, ki se izreče za prisilitev, ne sme presegati 1.000,00 EUR, je prvostopenjski organ po mnenju sodišča tožnikoma upravičeno zagrozil s primerno in sorazmerno denarno kaznijo, določeno v izpodbijanem sklepu, čemur tožnika tudi ne oporekata na konkretiziran način.

10. Ker je glede na navedeno odločitev tožene stranke po presoji sodišča pravilna in zakonita, je sodišče tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) zavrnilo kot neutemeljeno.