Jedro

Teorija kot sodna praksa zastopata stališče, da je prevara kvalificirana oblika zmote. Za razliko od zmote po 46. členu OZ pa gre pri prevari za naklepno ravnanje. Da bi prevarana stranka uspela z zahtevkom za razveljavitev sporazuma mora torej dokazati, da je nasprotna stranka ravnala z naklepom napeljati jo k sklenitvi pogodbe.

Izrek

Pritožba se zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z napadeno sodbo primarni tožbeni zahtevek, da se sporazum o razdelitvi skupnega premoženja, potrjenega v obliki notarskega zapisa pri notarju A. A. iz Novega mestu pod št. SV-xy/2012 z dne 23. 10. 2012 razveljavi in se v zemljiški knjigi, pri parc. št. 1 k. o. X, izbriše neveljavna vknjižba lastninske pravice na ime toženca in vzpostavi prejšnje lastninsko stanje z vknjižbo lastninske pravice na ime tožnice in da ji je toženec dolžan izstaviti za zemljiško knjigo sposobno listino, s katero bo prišlo do vknjižbe lastninske pravice na tožničino ime in ji povrnili pravdne stroške zavrnilo. Prav tako je zavrnilo podredni tožbeni zahtevek na ugotovitev, da sporazum o razdelitvi skupnega premoženja ne obstoji in da je brez pravnega učinka ter se pri nepremičninah parc. št. 1 k. o. X izbriše kot neveljavna vknjižba lastninske pravice na ime toženca in se vzpostavi prejšnje lastninsko stanje z vknjižbo lastninske pravice na ime tožnice, toženec pa je tožnici dolžan izstaviti izrecno in brezpogojno dovolilo za vknjižbo lastninske pravice na ime tožnice (točka 2 izreka sodbe). Odločilo je, da je tožnica dolžna tožencu povrniti pravdne stroške v znesku 1.976,61 EUR (točka 3 izreka sodbe).

2. Zoper sodbo se je v roku pritožila tožnica iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP. Vztraja, da je notarju podatke posredoval toženec, in ni mogla vedeti, da mu ni povedal, da nepremičnino dobi pod pogojem izpolnitve protiobveznosti, ki so bile dogovorjene. O dogovoru pa notarja sama tudi ni seznanila. Sporazum jima je bil prebran tik pred podpisom. Prej ga ni videla, ni pa bila poučena, da po podpisu sporazuma ne bo mogla več uveljavljati, da bi ji toženec vračal plačane anuitete kredita. Vztraja, da je sporazum prebrala notarska uradnica in ne notar. Odstavek v sporazumu, da drug do drugega iz naslova skupnega premoženja nimata več zahtevkov, ni pomenil in ga ni razumela, da dogovorjenih toženčevih protiobveznosti ni ali da jih po podpisu ne bo mogla uveljavljati. Notar jima ni dajal prav nobenih posebnih podukov. Da je bil med strankama sklenjen zatrjevani dogovor je sklepati tudi iz vrste indicov – toženec je pred sporazumom predlagal prodajo hiše in razdelitev kupnine, kar je tožnica ostro zavrnila, saj je hiša za otroke; toženec naj bi se odpovedal dediščini po svojih starših, tožničina sestra pa po svojih tako, da bi tožnica dobila celo hišo svojih staršev; toženec nesmiselno priznava, da je tožnici povedal, da on kredita ne zmore odplačevati. Notar strank ni poučil, da skupno premoženje obsega aktivo in pasivo. Dogovor o nizki preživnini je posledica dogovora, da bo toženec odplačeval anuitete stanovanjskega kredita, saj je bila s strani toženca prevarana, ko ji je prikazoval, da je notarska pisarna seznanjena z njunim dogovorom. Tožnica pa je v zmoti, da bodo izpolnjeni dogovorjeni pogoji, sporazum podpisala. Da so bili dogovorjeni tudi pogoji, ki niso vpisani v sporazum, je sklepati tudi iz dejstva, da je bil prispevek tožnice k skupnemu premoženju nekajkrat višji od prispevka toženca. Tožnica je sporazum lahkoverno podpisala, ker je pričakovala, da bo sledilo „še nekaj“. Sodišče je kršilo določilo postopka iz 8. točke drugega odstavka 335. člena ZPP, ker ni zaslišalo prič. Tožnici je tako vzelo možnost dokazovanja pred sodiščem. Toženec je pri sklepanju pravnega posla ravnal v nasprotju z načeli morale in prisilnimi predpisi v smislu določila 86. člena OZ. Za ugoditev zahtevku na tej podlagi zadošča dana trditvena podlaga. Podana pa je tudi bistvena zmota – 46. člen OZ. Postopek v notarski pisarni se je odvil tako hitro, da tožnici sodišče neskrbnosti v pravnem prometu očita neutemeljeno. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, sodbo sodišča prve stopnje razveljavi in zadevo vrne prvemu sodišču v novo odločanje.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Očitane bistvene kršitve določb pravdnega postopka niso podane. Sodba sodišča prve stopnje ima razloge o odločilnih dejstvih. Razlogi niso sami s seboj v nasprotju. Pritožbeno sodišče v celoti sprejema dokazno oceno prvega sodišča, ki je sprejeta in v razlogih sodbe tudi utemeljena na način, kot to določa 8. člen ZPP, torej na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega postopka. Sodišče prosto ocenjuje dokaze, svojo dokazno oceno pa mora ustrezno utemeljiti v razlogih sodbe. To pa je prvo sodišče, kot je bilo že povedano, storilo. Dokazna ocena, kot jo ponuja tožnica oziroma njeni pomisleki glede pravilnosti dokazne ocene prvega sodišča ne omajajo prepričanja pritožbenega sodišča v pravilnost prvostopne dokazne ocene. Dokazni postopek je pokazal, da v času, ko sta se pravdni stranki pogovarjali o tem, kako razdeliti skupno premoženje, ni obstajal tudi dogovor, ki ga sedaj zatrjuje tožnica. Ker takega dogovora ni bilo, ga tožnik tudi ni mogel posredovati notarju, ki je sporazum o razdelitvi zapisal. 5. OZ v prvem odstavku 49. člena določa, da lahko prevarana stranka zahteva razveljavitev sporazuma (pogodbe), če ji nasprotna pogodbena stranka povzroči zmoto ali jo drži v zmoti z namenom, da bi jo napeljala k sklenitvi posla, tudi takrat, kadar njena zmota ni bistvena. Tako teorija kot sodna praksa zastopata stališče, da je prevara kvalificirana oblika zmote. Za razliko od zmote po 46. členu OZ pa gre pri prevari za naklepno ravnanje. Da bi prevarana stranka uspela z zahtevkom za razveljavitev sporazuma mora torej dokazati, da je nasprotna stranka ravnala z naklepom napeljati jo k sklenitvi pogodbe (II Ips 57/2013).

6. Pravdni stranki sta se sporazumeli, da skupno premoženje predstavlja nepremičnina, parc. št. 1 k. o. X in dva avtomobila (kaj sodi v skupno premoženje sta stranki povedali sami). Na nepremičnini je bila v zemljiški knjigi vknjižena lastninska pravica na ime tožnice s sporazumom, ki je bil pogoj, da se njuna zakonska zveza razveže sporazumno, pa sta se dogovorili, da bo nepremičnino prevzel toženec, vsak pa bo obdržal svoj avto. Tožnica ne trdi, da dogovor glede navedene nepremičnine ni bil pravilno zapisan. Trdi, da je obstajal še drugi del dogovora, ki pa v sporazumu ni niti omenjen. Kot že povedano, je ugotovitev prvega sodišča, da dogovora, ki ga zatrjuje tožnica, v času sklepanja sporazuma ni bilo, pravilna. Ni dvoma, da je prve kontakte z notarjem vzpostavil toženec. A predno je notar njun sporazum zapisal, sta bila na razgovoru pri njem oba. Ponovno sta bila oba pri notarju, ko sta sporazum podpisala. Sporazum jima je bil pred podpisom prebran. Ni odločilno, ali je sporazum prebrala notarjeva uradnica ali sam notar, bistveno je, da je bil notar v času, ko se je sporazum bral, navzoč. Tožnica se sicer ni spomnila natančno, kdo je prebral sporazum, toženec je povedal, da je brala uslužbenka, a sta nasprotno izpovedala zaslišana notar in uslužbenka in sicer, da je sporazum prebral sam notar in stranki tudi opozoril na pravne posledice takega sporazuma. Tožnica je imela sporazum dva meseca po podpisu pri sebi doma, nato pa ga je odnesla na sodišče. V vsem tem času je imela vse možnosti, da sporazum temeljito prouči. Če bi bila vsaj malo skrbna in dejstvu, da sta bili stranki opozorjeni tudi na to, da po podpisu sporazuma drug do drugega nimata nikakršnih zahtevkov več bi notarja povprašala, kaj to pomeni za del dogovora, ki v sporazumu ni omenjen. Tožnica ni povedala, s katerim dejanjem jo je toženec prevaral, kaj je storil, da je menila, da je notar seznanjen z zatrjevanim dogovorom. Tožnica je bila prisotna ob podpisovanju sporazuma in če bi dogovor obstajal, notar pa ga niti z besedo ne bi omenil, bi bilo pričakovati, da bi o tem spregovorila oziroma povprašala tožnica. Kako je lahko pričakovala, da bo sledilo „še nekaj“, če je bilo v sporazumu navedeno, da zahtevkov drug do drugega nimata več.

7. Sodišče je utemeljeno zavrnilo dokaz z zaslišanjem prič. Pričakovano bi priče potrdile, kar je o dogovoru povedala sama tožnica, kajti priče bi lahko vedele le to, saj ob samem zatrjevanem dogovarjanju niso bile prisotne.

8. Navedbe v pritožbi, da je toženec ravnal tudi v nasprotju z načeli morale in prisilnimi predpisi, pritožnica prvič omenja v pritožbi. OZ v 84. členu govori o ničnosti posla. Na ničnost sodišče pazi po uradni dolžnosti. Posel, ki sta ga sklenili pravdni stranki, ni v nikakršnem nasprotju s prisilnimi predpisi in tudi ne moralnimi načeli. Stranke prosto urejajo razmerja med seboj. Ne smejo jih urejati v nasprotju z Ustavo, prisilnimi predpisi ali moralnimi načeli. Stranki sta sporazumno razdelili premoženje, ki je v tem sporazumu navedeno. Vprašanje je le, ali je bil celotni dogovor med njima v sporazumu tudi zapisan ali ne. Tožnici v postopku ni uspelo dokazati, da je poleg zapisanega obstajal še kakšen drug dogovor.

9. Na ostale pritožbene navedbe zlasti o tem, kakšna je bila višina prispevka posameznega zakonca k skupnemu premoženju pritožbeno sodišče ne odgovarja, ker ni odločilnega pomena za rešitev zadeve (prvi odstavek 360. člena ZPP).

10. Odločitev sodišča je po vsem povedanem pravilna, pritožba pa neutemeljena. Ker pritožbeno sodišče tudi ni zasledilo nepravilnosti, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je sodbo sodišča prve stopnje potrdilo.