Jedro

Tožnik mora navajati konkretne okoliščine in predložiti dokaze, s katerimi izkazuje izpolnitev zakonskih pogojev za izdajo začasne odredbe.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom na podlagi 1. in 2. odstavka 69. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS) zavrnilo izdajo začasne odredbe, s katero je tožeča stranka sodišču predlagala, da se do pravnomočne odločitve v zadevi U 127/2005 odloži izvršitev gradbenega dovoljenja za gradnjo Bencinskega servisa na zemljišču parc. št... vse v k.o..., investitorja P. d.d., Upravni enoti Š. pa prepove izdajo dovoljenja za uporabo in obratovanje omenjenega bencinskega servisa (1. točka) ter investitorju P. d.d. prepove uporabo in obratovanje (in vsakršno drugo opravljanje gospodarske dejavnosti) bencinskega servisa.

Sodišče prve stopnje v razlogih izpodbijanega sklepa navaja, da je s tožbo v upravnem sporu izpodbijana odločitev, da se tožeči stranki ne prizna položaja stranke v postopku izdaje gradbenega dovoljenja za gradnjo Bencinskega servisa investitorja P. d.d..

Glede na vsebino in predlagano ureditev stanja je začasno odredbo presojalo tako po 1. kot po 2. odstavku 69. člena ZUS.

Že zato, ker v obravnavani zadevi ni predmet spora izdaja omenjenega gradbenega dovoljenja, ampak priznanje položaja stranke v postopku izdaje gradbenega dovoljenja, je presodilo, da ni mogoče zahtevati odložitve izvršitve izdanega gradbenega dovoljenja; pa tudi sicer se omenjeni akt – gradbeno dovoljenje ne izvršuje po zakonu, kar je pogoj za njegovo izvršbo in posledično njegov odlog. Za razloge, s katerimi so tožniki utemeljevali izdajo začasne odredbe po 2. odstavku 69. člena ZUS, pa je presodilo, da naj bi šlo za pavšalne navedbe o kršitvi 35. člena Ustave RS, (s katerim se zagotavlja pravica do telesne in duševne integritete, ki obsega varstvo pred nedovoljenimi posegi, emisijami, hrupom, vibracijami, ropotom, izpusti, smradom in podobno, zaradi česar naj bi bili tožniki upravičeni zahtevati odškodnino zaradi duševnih bolečin ter zaradi kršitve osebnostnih pravic), ki pa sama po sebi ne predstavlja pravne podlage za izdajo zahtevane začasne odredbe; pa tudi sicer s posledicami, ki naj bi šele nastale, ko bo, če bo izdano uporabno dovoljenje, ni mogoče z uspehom utemeljevati potrebe po začasni ureditvi stanja.

Tožeča stranka vlaga pritožbo zaradi bistvene kršitve določb postopka ter zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da sodišče o zahtevi za izdajo začasne odredbe ni odločilo v roku 7 dni (4. odstavek 69. člena ZUS), kar naj bi vplivalo na pravilnost odločitve. S tožbo v upravnem sporu izpodbija tako odločitev o (ne)priznanju lastnosti stranke v postopku izdaje gradbenega dovoljenja za gradnjo bencinskega servisa, kot tudi samo gradbeno dovoljenje. Zahteva za izdajo začasne odredbe naj bi bila utemeljena tako po 1. kot po 2. odstavku 69. člena ZUS. Dejstvo, da je upravni organ pristojen za izvršbo, zahtevo za odložitev izvršitve gradbenega dovoljenja odstopil sodišču prve stopnje, ne da bi o zadevi odločil sam, ne more iti v njegovo škodo. Ne strinja se s presojo o pavšalnosti navedb glede hujših škodljivih posledic. V zahtevi je namreč navedla, kakšne škodljive posledice naj bi utrpela na zdravju ter ponudila 13 dokazov (postavitev izvedencev: medicinske stroke, za varstvo pri delu, za meritve emisij, zaslišanje strank, ogled, priložila je fotografije stanja v naravi). Izpodbijani sklep naj tudi ne bi imel razlogov glede druge točke zahteve za izdajo začasne odredbe, s čimer je kršena 14. točka 2. odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Predlaga, da se pritožbi ugodi in izda predlagana začasna odredba.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Zmotno je stališče tožeče stranke, da naj bi sodišče prve stopnje izdajo začasne odredbe po 1. odstavku 69. člena ZUS zavrnilo zaradi neizpolnitve procesne predpostavke po 30. členu ZUS. V obravnavanem primeru je namreč predmet upravnega spora presoja zakonitosti odločitve, da se tožeči stranki ne prizna lastnost stranke in s tem tudi ne pravica do sodelovanja kot stranke v postopku izdaje gradbenega dovoljenja za gradnjo Bencinskega servisa, investitorja P. d.d.. Gre za procesno odločitev, ki strankam ne nalaga nobene obveznosti izpolnitve ali določeno ravnanje ali opustitve in ji tudi ne daje druge pravice izvršitve. Vsebina upravne odločbe ni takšna, da bi bila izvršba sploh mogoča. To pa tudi po presoji pritožbenega sodišča pomeni, da niso izpolnjeni pogoji za izdajo zahtevane začasne odredbe, saj ne gre za izvršljiv upravni akt, to je akt, ki se izvršuje. Če pa ne gre za takšen akt, izdaja začasne odredbe na tej podlagi ni mogoča. Pravilna je tudi odločitev sodišča prve stopnje, da tožeča stranka ni izkazala izpolnitve zakonskih pogojev za izdajo začasne odredbe po določbi 2. odstavka 69. člena ZUS. Kot pravilno navaja omenjeno sodišče, je eden izmed pogojev za izdajo začasne odredbe na tej pravni podlagi možnost nastanka hujših škodljivih posledic, ki bi jih tožnik utrpel zaradi spornega pravnega razmerja. Ta pogoj pa tudi po presoji pritožbenega sodišča ni izpolnjen. Tožeča stranka namreč ni navajala konkretnih okoliščin in tudi ne predložila dokazov, s katerimi bi utemeljila nastanek zatrjevanih posledic. Zaradi narave postopka pri izdaji začasnih odredb namreč mora stranka že v sami zahtevi ne le navajati dejstva, temveč tudi predložiti dokaze, s katerimi izkazuje izpolnjevanje zakonskih pogojev, ne pa od sodišča zahtevati izvedbo dokazov, ki bi potrdili (ali pa tudi ne) zatrjevano verjetnost nastanka zatrjevanih hujših škodljivih posledic.

Ne drži pritožbeni ugovor, da se sodišče ni opredelilo do druge točke predloga tožeče stranke v zahtevi za izdajo začasne odredbe. Obe točki (tako 1. kot 2.) je namreč pravilno pravno opredelilo kot tožničin predlog, kako naj se uredi sporno pravno razmerje do izdaje pravnomočne sodne odločbe. Rok, določen v 4. odstavku 69. člena ZUS, je instrukcijske narave, zato njegova prekoračitev (sama po sebi) ne predstavlja bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbo tožeče stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje (73. člen v zvezi z 68. členom ZUS).