Jedro

Potem, ko je tožnica ponudila dokaze o tem, da je toženec oče, je toženec tisti, ki bi moral ponuditi nasprotni dokaz - analizo krvi in tipizacijo tkiva.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se izpodbijana sodba potrdi.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugotovilo, da je toženec oče mld. tožnice A.J., da je zanjo dolžan plačevati 6.000,00 SIT preživnine od 1.9.1993 dalje in da je dolžan povrniti drugi tožnici M.J. 60.000,00 SIT.

Zoper navedeno sodbo je tožena stranka pravočasno vložila pritožbo zaradi nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja. V pritožbi navaja, da tožeča stranka zatrjuje očetovstvo, kar pa dokazuje samo z zaslišanjem prič, ne predlaga pa analize krvi in tipizacije tkiva.

Toženec je brez zaposlitve, z minimalnim nadomestilom. Ekonomska situacija se mu je tako poslabšala, da ni sposoben založiti stroškov za potrebni dokaz. Predlaga razveljavitev sodbe.

Pritožba ni utemeljena.

Odločitev sodišča prve stopnje je pravilna. Sodišče prve stopnje ni napravilo nobene bistvene kršitve določb pravdnega postopka, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti. Dejansko stanje je popolno ugotovljeno in tudi materialnopravno je odločitev pravilna.

Pritožbeno sodišče se v celoti strinja z izčrpnimi in pravilnimi razlogi sodišča prve stopnje in k tem razlogom glede na pritožbene trditve še dodaja: V navedeni zadevi je pritožbeno sodišče že enkrat odločalo. Ker je takrat toženec v pritožbi med drugim navedel, da je pripravljen založiti stroške za analizo krvi pri Zavodu za transfuzijo krvi in tipizacijo tkiva ter tako predlagal nov dokaz, je pritožbeno sodišče tudi iz tega razloga izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek in odločanje. V obrazložitvi tega sklepa pa je bilo izraženo stališče, da bo moral stroške za izvedbo dokaza založiti toženec, saj so zbrani dokazi po oceni sodišča prve stopnje, kazali na to, da je toženec oče. V skladu z II. odstavkom 7. člena in 219. členom Zakona o pravdnem postopku - ZPP morajo stranke navesti vsa dejstva, na katera opirajo svoje zahtevke ali s katerimi izpodbijajo navedbe in dokaze nasprotnika ter predlagati dokaze, s katerimi se ta dejstva dokazujejo. Katera dejstva pa je šteti za dokazana, odloči sodišče po svojem prepričanju na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj in na podlagi uspeha celotnega postopka (8. člen ZPP). Po določbi I. odstavka 153. člena ZPP pa mora stranka kadar predlaga izvedbo dokaza, po nalogu sodišča založiti znesek, potreben za stroške, ki bodo nastali z izvedbo dokaza.

Glede na zgoraj povedano je tudi po oceni sodišča druge stopnje sodišče prve stopnje v zbranem dokaznem gradivu imelo dovolj opore za odločitev o tem, da je toženec oče. Sodišče prve stopnje je obrazložilo, zakaj šteje, da je tožnica dokazala, da je toženec oče. Toženec v pritožbi trdi le, da očetovstvo ni dokazano. Da je oče mladoletne tožnice kdo drug, kdo naj bi to bil, ali drugih okoliščin v zvezi s tem pa ne zatrjuje. Ker je tožnica po oceni sodišča prve stopnje dokazala, da je toženec oče, je toženec tisti, ki bi moral dokazati, da ni. Glede na to se izkažejo kot neupoštevne njegove trditve o tem, da bi tožnica morala zalagati stroške za izvedbo dokaza z analizo krvi in tipizacijo tkiva, ker toženec nima denarja.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo sodbo tudi v preostalem delu glede preživnine in plačila denarnega zneska drugi tožnici. Ugotovilo je, da je v tem delu odločitev sodišča prve stopnje materialnopravno pravilna. Iz navedenih razlogov je bilo treba pritožbo zavrniti kot neutemeljeno in izpodbijano sodbo v skladu s 368. členom ZPP potrditi.