Jedro

Iz določb ZDavP in ZPSV izhaja, da se prispevki po določbah ZDavP obravnavajo enako kot davki, in da zanje, razen v 223.a členu ZDavP izrecno izključenih določb, veljajo vse določbe ZDavP, torej tudi določbe 85., 96. in 105. člena.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo na podlagi prvega odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu – ZUS zavrnilo tožbo tožeče stranke zoper odločbo tožene stranke z dne 11. 5. 2004, s katero je tožena stranka zavrnila tožnikovo pritožbo zoper sklep Davčne uprave Republike Slovenije, Davčnega urada Maribor z dne 7. 1. 2003. Z navedenim sklepom je organ prve stopnje zoper tožnika uvedel prisilno izterjavo davčnega dolga.

2. Sodišče prve stopnje v razlogih izpodbijane sodbe navaja, da mora davčni organ ob plačilih davčnega dolga, tudi če gre za pobotanje s preveč plačano davčno obveznostjo, upoštevati vrstni red plačil, kot je določen v 85. členu Zakona o davčnem postopku – ZDavP, plačilo pa poračunati na način, določen v 102. členu ZDavP. Pri določanju vrstnega reda plačil, ki ga ureja 102. člen ZDavP, se upoštevajo tudi neplačani prispevki iz naslova pokojninskega, invalidskega in zdravstvenega zavarovanja.

3. Zoper prvostopenjsko sodbo je tožnik vložil pritožbo, sedaj revizijo, iz vseh pritožbenih razlogov, v kateri navaja, da je tožena stranka s tem, ko je s pobotom preplačila dohodnine poplačevala dolgove na kontih ZPIZ in ZZZS, ne pa na kontu prometnega davka, kršila določbe ZDavP, saj je preplačila dohodnine knjižila za poplačilo drugih dolgov tožnika, ne pa najstarejšega davčnega dolga. Zatrjuje, da prispevki za socialno varnost niso davčni dolg v smislu 85. člena ZDavP.

4. Odgovor na revizijo ni bil vložen.

5. Revizija ni utemeljena.

6. S 1. 1. 2007 je začel veljati ZUS-1, ki je v prvem odstavku 107. člena določil, da Vrhovno sodišče o pravnih sredstvih zoper izdane sodbe sodišča odloča po ZUS-1, če ni s posebnim zakonom določeno drugače; v drugem odstavku 107. člena pa, da se zadeve, v katerih je bila vložena pritožba pred uveljavitvijo ZUS-1, obravnavajo kot pritožbe po ZUS-1, če izpolnjujejo pogoje za pritožbo po določbah ZUS-1, v primerih, ko je pravnomočnost sodbe po zakonu pogoj za izvršitev upravnega akta, ter v primerih, ko je pritožba izrecno dovoljena na podlagi posebnega zakona. V drugih primerih se vložene pritožbe, ki jih je vložila upravičena oseba ter so pravočasne in dovoljene po določbah ZUS, obravnavajo kot pravočasne in dovoljene revizije, prvostopenjske sodbe pa postanejo pravnomočne. Glede na to določbo se v obravnavanem primeru vložena pritožba obravnava kot pravočasna in dovoljena revizija po ZUS-1, prvostopenjska sodba pa je postala pravnomočna dne 1. 1. 2007. 7. Revizija v upravnem sporu je izredno pravno sredstvo proti pravnomočni sodbi sodišča prve stopnje (83. člen ZUS-1). Po določbah prvega odstavka 85. člena ZUS-1 se lahko revizija vloži zaradi bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu iz drugega in tretjega odstavka 75. člena tega zakona ter zaradi zmotne uporabe materialnega prava, za razliko od postopka s pritožbo, kjer se glede na 2. točko prvega odstavka 75. člena ZUS-1 lahko izpodbija tudi pravilnost presoje postopka izdaje upravnega akta. Revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 85. člena ZUS-1). Vrhovno sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri čemer po uradni dolžnosti pazi na pravilno uporabo materialnega prava (86. člen ZUS-1). V tem obsegu je bil izveden tudi sodni preizkus revizije v obravnavani zadevi, zato se Vrhovno sodišče o tožnikovih navedbah, ki se nanašajo na ugotovitev dejanskega stanja, ne opredeljuje.

8. V zvezi s tožnikovim stališčem, da prispevki za socialno varnost niso davčni dolg v smislu 85. člena ZDavP, Vrhovno sodišče pojasnjuje, da so prispevki za pokojninsko in invalidsko zavarovanje, zdravstveno varstvo in zaposlovanje (prispevki za socialno varnost) z zakonom določeni kot obvezne dajatve, ki jih v skladu z Zakonom o prispevkih za pokojninsko in invalidsko zavarovanje, zdravstveno varstvo in zaposlovanje - ZPPIZ, Zakonom o prispevkih za socialno varnost – ZPSV in ZDavP (prvi odstavek 1. člena) odmeri in izterja davčni organ kot druge obvezne dajatve po pravilih ZDavP. Glede na določbo 1. člena ZDavP so s pojmom „davki“, enako kot davki in carine, mišljeni tudi obvezni prispevki za socialno varnost, saj jih v primeru, da jih zavezanec ne plača sam, v skladu s 15., 16. in 17. členom ZPSV ter 1. in 112. členom ZDavP odmeri in izterja davčni organ.

9. Iz navedenih določb ZDavP in ZPSV izhaja, da se prispevki po določbah ZDavP obravnavajo enako kot davki in da zanje, razen v 223.a členu ZDavP izrecno izključenih določb, veljajo vse določbe ZDavP, torej tudi določbe 85., 95. in 105. člena, ki so relevantne v obravnavani zadevi. Glede na navedene zakonske določbe sta sodišče in tožena stranka v obravnavani zadevi pravilno uporabila določbe ZDavP tudi za prispevke za pokojninsko in invalidsko zavarovanje, saj za poplačilo le-teh veljajo enaka pravila kot za poplačilo dolga iz naslova prometnega davka. Zato tožnik ne more uspešno ugovarjati, da je izterjava v obravnavani zadevi neutemeljena, in da bi bil njegov davčni dolg poplačan, če davčni organ ne bi štel prispevkov za davčni dolg, temveč bi namesto dolga iz naslova prispevkov za pokojninsko zavarovanje pokrival dolg iz naslova prometnega davka.

10. Po presoji Vrhovnega sodišča je bilo iz zgoraj navedenih razlogov materialno pravo v obravnavani zadevi pravilno uporabljeno, do ostalih tožnikovih navedb, ki se nanašajo na pravilnost ugotovitve dejanskega stanja, to je na vprašanje, kateri dolg je najstarejši, pa se Vrhovno sodišče v skladu z drugim odstavkom 85. člena ZUS-1 ne opredeljuje.

11. Ker niso podani razlogi, na katere se sklicuje tožnik, niti razlogi, na katere Vrhovno sodišče pazi po uradni dolžnosti, je Vrhovno sodišče revizijo na podlagi 92. člena ZUS-1 zavrnilo kot neutemeljeno.