Jedro

Ker je toženec svojo pravico do vselitve v garsonjero med postopkom uveljavljal v obliki materialnopravnega ugovora proti samemu izpraznitvenemu tožbenemu zahtevku, bi morali obe nižji sodišči ta ugovor pri odločanju o tem tožbenem zahtevku oceniti in upoštevati (tretji odstavek 297. člena ZPP). Ob pravilnih ugotovitvah obeh nižjih sodišč, da odločba Komande garnizije L. z dne 21.8.1991 ni predstavljala veljavnega pravnega naslova za toženčevo preselitev v enoinpolsobno stanovanje, ista odločba ne more imeti za posledico toženčeve obveznosti, da se iz tega stanovanja izseli na cesto. Prav ta odločba je bila namreč razlog za toženčevo izselitev iz garsonjere. Prenehanje uporabe garsonjere zato ne more imeti za posledico prenehanja zakupnega razmerja. Tudi v taki pravni situaciji, je potrebno vzpostaviti prejšnje stanje, torej tako, kot bi bilo, če odločba sploh ne bi bila izdana. Toženec se res mora izseliti iz večjega stanovanja, vendar je njegova dolžnost pogojena z istočasno obveznostjo tožeče stranke, da mu omogoči vselitev v prejšnje manjše ali temu enakovredno stanovanje s statusom, kot ga je na manjšem stanovanju imel. Procesna kršitev o odločitvi v škodo edinega pritožnika bi bila podana, če bi sodišče druge stopnje (v času prvega pritožbenega odločanja) v nasprotju z določbo 374. člena ZPP (prvo) sodbo sodišča prve stopnje spremenilo v škodo stranke, ki se je edina pritožila. V prvem pritožbenem odločanju pa ni prišlo do spremembe izpodbijane sodbe, temveč do njene razveljavitve in vrnitve zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Pri taki odločitvi ni bilo o ničemer pravnomočno odločeno, kot zmotno uveljavlja revizija, saj je bila sodba sodišča prve stopnje v celoti razveljavljena. Prepoved reformatio in peius iz 374. člena ZPP lahko torej krši le pritožbeno sodišče, kadar izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje spremeni v škodo edinega pritožnika.

Izrek

1. Reviziji se delno ugodi in se sodba sodišča druge stopnje tako delno spremeni, da se ob delni ugoditvi toženčevi pritožbi sodba sodišča prve stopnje v izreku pod točko II. delno spremeni tako, da se poslej glasi: "Toženec O. B. mora izprazniti enoinpolsobno stanovanje št. 6 v I. nadstopju hiše v L., P. in ga izpraznjenega oseb in stvari izročiti tožeči stranki v roku 15 dni, vendar ne prej, preden mu tožeča stranka ne omogoči vselitve v garsonjero št. 15 s pripadajočo kletjo v skupni izmeri 26,52 m2 v stanovanjski hiši v L., T. ali tej enakovredno stanovanje, vse pod izvršbo".

2. V preostalem delu se revizija zavrne kot neutemeljena.

3. Tožeča stranka mora povrniti tožencu pravdne stroške postopka na prvi, pritožbeni in revizijski stopnji v skupnem znesku 52.966,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 7.5.1998 dalje v roku 15 dni pod izvršbo, s čimer sta spremenjena tudi izreka pod točkama IV. in V. sodbe sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je v novem sojenju ugodilo tožbenemu zahtevku in tožencu naložilo, da mora izprazniti enainpolsobno stanovanje v L., P. in ga izpraznjenega oseb in stvari izročiti tožeči stranki.

Zavrnilo pa je toženčev glavni nasprotni tožbeni zahtevek za sklenitev kupne pogodbe za to stanovanje in toženčev podrejeni nasprotni tožbeni zahtevek za sklenitev kupne pogodbe za garsonjero v L., T. Sodišče druge stopnje je toženčevo pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

V pravočasni reviziji proti sodbi sodišča druge stopnje toženec uveljavlja revizijska razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga spremembo obeh sodb z zavrnitvijo tožbenega zahtevka in ugoditvijo njegovemu nasprotnemu tožbenemu zahtevku, podredno pa z razveljavitvijo obeh sodb nižjih sodišč in vrnitvijo zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Bistvena kršitev določb pravdnega postopka je podana, ker se je glede na končni rezultat postopka izkazalo, da je toženec svojo prvo pritožbo z dne 31.8.1994 vložil v svojo škodo, kar je nesprejemljivo in v nasprotju z določbami Zakona o pravdnem postopku. Proti prvi sodbi v tej pravdni zadevi se je pritožil le toženec, tožeča stranka pa ne, čeprav je v prvem sojenju toženec uspel vsaj s svojim podrejenim nasprotnim tožbenim zahtevkom za sklenitev kupne pogodbe za garsonjero. Toženec meni, da je zato prva sodba v tej pravdni zadevi za tožečo stranko pravnomočna. Sodišče druge stopnje je le na toženčevo pritožbo sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo, v novem sojenju pa je sodišče prve stopnje v celoti ugodilo izpraznitvenemu tožbenemu zahtevku in v celoti zavrnilo glavni in podrejeni nasprotni tožbeni zahtevek. Sodišče druge stopnje je tako sodbo potrdilo. V nadaljevanju revizije toženec vztraja pri svojem stališču, da je bila odločba Komande garnizije L. z dne 12.8.1991 o dodelitvi enoinpolsobnega stanovanja zakonita, da je šlo le za reševanje toženčeve stanovanjske stiske in zato za prenos stanovanjske pravice od garsonjere na enoinpolsobno stanovanje. Če pa bi se izkazalo, da je le šlo za nezakonito odločbo, je toženca potrebno šteti vsaj za imetnika stanovanjske pravice na garsonjeri. To potrjujejo tudi listine z dne 7.3.1983 in 6.12.1982, ki se nahajajo v spisu. Podrejeno toženec še uveljavlja, da je potrebno upoštevati, da je garsonjero prenehal uporabljati šele takrat, ko mu je bilo z odločbo dodeljeno večje stanovanje, zaradi česar je potrebno vzpostaviti prejšnje stanje, torej njegovo pravico do stanovanjskega razmerja na garsonjeri in do njenega odkupa. Ker sta sodišči ugodili izpraznitvenemu zahtevku, ki pa se ni glasil tudi na izpraznitev garsonjere in ker sodišči nista odločili o obveznosti tožeče stranke, da tožencu omogoči vsaj vselitev v garsonjero, sta odločili na nesprejemljiv način o nekem abstraktnem zahtevku, ki ga tožeča stranka vsaj v zvezi z garsonjero niti ni postavila.

Revizija je bila vročena tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo (3. odstavek 390. člena Zakona o pravdnem postopku; v nadaljevanju: ZPP).

Revizija je delno utemeljena.

V postopku pred nižjima sodiščema ni prišlo do bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP, na katero mora revizijsko sodišče paziti po uradni dolžnosti, podana pa tudi ni v reviziji uveljavljana procesna kršitev o odločitvi v škodo edinega pritožnika. Za tako kršitev bi šlo, če bi sodišče druge stopnje (v času prvega pritožbenega odločanja) v nasprotju z določbo 374. člena ZPP (prvo) sodbo sodišča prve stopnje spremenilo v škodo stranke, ki se je edina pritožila. V prvem pritožbenem odločanju pa ni prišlo do spremembe izpodbijane sodbe, temveč do njene razveljavitve in vrnitve zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Pri taki odločitvi ni bilo o ničemer pravnomočno odločeno, kot zmotno uveljavlja revizija, saj je bila sodba sodišča prve stopnje v celoti razveljavljena. Prepoved reformatio in peius iz 374. člena ZPP lahko torej krši le pritožbeno sodišče, kadar izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje spremeni v škodo edinega pritožnika. V novem sojenju na prvi stopnji po veljavni procesni zakonodaji ni nobene omejitve uveljavljanja novih dejstev in predlaganja novih dokazov. Zato je možna tudi drugačna ugotovitev odločilnih dejstev od tistih v prvem, vendar razveljavljenem sojenju. Prav to se je zgodilo tudi v tej pravdni zadevi. V prvem sojenju je sodišče prve stopnje štelo za dokazano, da je toženec na garsonjeri imel stanovanjsko pravico, v ponovnem sojenju pa se je na podlagi novih trditev in izvedenih novih dokazov izkazalo, da je opremljeno garsonjero dobil le v zakup. Pri takih ugotovitvah in na njih temelječih odločbah ni prišlo do nobene procesne kršitve, ki naj bi jo zagrešili nižji sodišči. Obseg prvega pritožbenega izpodbijanja je določil toženec sam v svoji pritožbi z dne 31.8.1994. Ta obseg je razviden predvsem iz pritožbenega predloga, delno pa tudi iz pritožbene obrazložitve. V pritožbenem predlogu je toženec zapisal, naj pritožbeno sodišče takratno sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da v celoti zavrne izpraznitveni tožbeni zahtevek in v celoti ugodi primarnemu nasprotnemu tožbenemu zahtevku za sklenitev kupne pogodbe za enoinpolsobno stanovanje. V obrazložitvi pa je poleg ostalega zatrjeval tudi nedoločenost sodbenega izreka o toženčevem nasprotnem podrejenem tožbenem zahtevku, ker je izostala navedba točnega zneska kupnine. Sodišče druge stopnje je sodbo sodišča druge stopnje v celoti razveljavilo, pri čemer je po uradni dolžnosti ugotovilo nasprotje med izrekom glede izpraznitvenega zahtevka in razlogi sodbe, pritrdilo pa je (med drugim) tudi toženčevim trditvam o nedoločenosti kupnine v odločitvi o njegovem podrejenem nasprotnem tožbenem zahtevku. Ker pa je toženec vztrajal pri ugoditvi njegovemu glavnemu nasprotnemu tožbenemu zahtevku, je bilo potrebno že zaradi razmerja med glavnim in podrejenim tožbenim zahtevkom, kot izhaja iz drugega odstavka 188. člena ZPP, ob ugoditvi pritožbi glede glavnega nasprotnega tožbenega zahtevka razveljaviti tudi odločitev o podrejenem nasprotnem tožbenem zahtevku.

Toženec le pavšalno izpodbija ugotovitev obeh nižjih sodišč, da je bila odločba Komande garnizije L. z dne 21.8.1991 nezakonita. Obe sodišči nižje stopnje sta o tem navedli obširne in pravilne razloge, saj organi JLA po osamosvojitvi Republike Slovenije niso mogli več veljavno upravljati z nepremičnim premoženjem na ozemlju Republike Slovenije. Upravljanje s tem premoženjem je na podlagi prvega odstavka 9. člena Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije prevzela Republika Slovenija.

S trditvijo, da je imel stanovanjsko pravico vsaj na prejšnji garsonjeri, toženec v reviziji uveljavlja drugačno dejansko stanje, kot je bilo ugotovljeno v postopku pred nižjima sodiščema, s čimer glede na določbo tretjega odstavka 385. člena ZPP ne more uspeti. S sklicevanjem na besedilo formularja v odločbi z dne 6.12.1982 in na besedilo dopisa z dne 7.3.1983 skuša izpodbiti dokazno oceno obeh nižjih sodišč, s čimer v revizijskem postopku prav tako ne more uspeti. Dokazna ocena obeh nižjih sodišč o vsebini pogodbenega razmerja temelji na jasni vsebini sklepa z dne 6.12.1982 (v zvezi s sklepom z dne 25.11.1982 pod številko 1778/2) in jasni vsebini pogodbe z dne 23.2.1983 o oddaji opremljene garsonjere tožencu v zakup.

Toženec torej v času izselitve v avgustu 1981 iz garsonjere, na njej ni imel stanovanjske pravice. Ker se je v enoinpolsobno stanovanje preselil na podlagi odločbe, ki iz že navedenih razlogov ne predstavlja veljavnega pravnega naslova, tudi na večjem stanovanju ni pridobil stanovanjske pravice. Stanovanje pod ugodnimi pogoji iz 117. in naslednjih členov Stanovanjskega zakona (Ul. RS št. 18/91, 21/94, 23/96) v zvezi z Uredbo o izvedbi privatizacije stanovanjskih hiš in stanovanj, prevzetih od organov in organizacij bivše SFRJ in JLA (Ul. RS št. 61/92) pa lahko kupijo le tisti, ki so bili na dan uveljavitve Stanovanjskega zakona, torej 19.10.1991, imetniki stanovanjske pravice. Ker toženec ni imel stanovanjske pravice niti na garsonjeri niti na enoinpolsobnem stanovanju, sta bili odločitev sodišča prve stopnje o zavrnitvi njegovega glavnega in podrejenega nasprotnega tožbenega zahtevka ter odločitev sodišča druge stopnje o zavrnitvi tega dela njegove pritožbe materialnopravno pravilni.

Utemeljena pa je revizijska graja odločitve obeh nižjih sodišč glede ugoditve izpraznitvenemu tožbenemu zahtevku za enoinpolsobno stanovanje brez odločitve o istočasni obveznosti tožeče stranke.

Toženec je že v laičnem odgovoru na tožbo in kasnejšem pripravljalnem spisu opozarjal, da je ob zatrjevani neveljavnosti odločbe o dodelitvi večjega stanovanja neveljaven tudi prevzem garsonjere s strani organov JLA in da je zato upravičen vsaj do vselitve v prejšnjo garsonjero. Tega ugovora toženec ne glede na kasneje vloženo nasprotno tožbo ni umaknil, na le pogojno dolžnost izselitve ob istočasni obveznosti tožeče stranke, da omogoči vselitev v prejšnjo garsonjero ali njej enakovredno stanovanje, je opozarjal v obeh pritožbah, pri tem ugovoru pa vztraja tudi v reviziji. Ker je toženec svojo pravico do vselitve v garsonjero med postopkom uveljavljal v obliki materialnopravnega ugovora proti samemu izpraznitvenemu tožbenemu zahtevku, bi morali obe nižji sodišči ta ugovor pri odločanju o tem tožbenem zahevku oceniti in upoštevati (tretji odstavek 297. člena ZPP). Potrebe za postavitev kakega dodatnega tožbenega in nasprotnega tožbenega zahtevka niti ni bilo, kot zmotno uveljavlja revizija, ko govori o odločitvi o nekem abstraktnem tožbenem zahtevku. Ob pravilnih ugotovitvah obeh nižjih sodišč, da odločba Komande garnizije L. z dne 21.8.1991 ni predstavljala veljavnega pravnega naslova za toženčevo preselitev v enoinpolsobno stanovanje, ista odločba ne more imeti za posledico toženčeve obveznosti, da se iz tega stanovanja izseli na cesto. Prav ta odločba je bila tudi razlog za toženčevo izselitev iz garsonjere. Prenehanje uporabe garsonjere zato ne more imeti za posledico prenehanja zakupnega razmerja. To po sicer pravilnih ugotovitvah sodišča druge stopnje tudi ni prenehalo zaradi poteka določenega časa, ker toženec v času preselitve v garsonjeri še ni bival 9 let. K tem razlogom pa ni odveč dodati, da iz same zakupne pogodbe z dne 23.2.1982 (pa tudi iz drugih listin v spisu) niti ne izhaja, da naj bi bila sklenjena le za določen čas. Ne glede na to pa je potrebno tudi v taki pravni situaciji, ko je razlog preselitve iz manjšega v večje stanovanje odločba, ki nima veljavnega pravnega naslova, vzpostaviti prejšnje stanje, torej tako, kot bi bilo, če taka odločba sploh ne bi bila izdana. Toženec se res mora izseliti iz večjega stanovanja, vendar je njegova dolžnost pogojena z istočasno obveznostjo tožeče stranke, da mu omogoči vselitev v prejšnje manjše ali temu enakovredno stanovanje s statusom, kot ga je na manjšem stanovanju imel. Po vsem obrazloženem je revizijsko sodišče na podlagi določbe prvega odstavka 395. člena ZPP toženčevi reviziji delno ugodilo in izpodbijani sodbi delno spremenilo tako, kot je razvidno iz izreka te revizijske odločbe. V preostalem jo je na podlagi določbe 393. člena ZPP zavrnilo kot neutemeljeno. Delna sprememba je imela za posledico tudi spremembo dosedanjih stroškovnih odločitev obeh nižjih sodišč. Toženčev uspeh v pravdi po oceni revizijskega sodišča znaša eno tretjino. Upoštevaje njegovo sklicevanje na drugi odstavek 16. člena v zvezi s četrtim odstavkom 3. člena odvetniške tarife in zahtevane zakonske zamudne obresti od pravdnih stroškov od izdaje sodbe dalje je revizijsko sodišče najprej odmerilo njegove pravdne stroške vse do izdaje druge sodbe sodišča prve stopnje. Ti znašajo 1930 odvetniških točk in 2100 taksnih točk. Nagrada za sestavo druge pritožbe znaša 395, za sestavo revizije 470 odvetniških točk, stroški za takso za drugo pritožbo pa 800 in stroški za revizijo tudi 800 taksnih točk. Upoštevaje sedanjo vrednost odvetniške in taksne točke tako znese odvetniška nagrada za skupno 2795 točk 213.817,00 SIT, stroški za takse za 3700 točk pa 49.950,00 SIT. Toženec bi bil glede na svoj uspeh v pravdi upravičen do povrnitve tretjine vsote 263.763,00 SIT, torej do zneska 87.922,00 SIT, vendar je potrebno od tega odšteti dve tretjini stroškov tožeče stranke. Njene stroške je sodišče prve stopnje pravilno odmerilo na 685 odvetniških točk, kar je glede na takratno vrednost odvetniške točke zneslo 45.552,50 SIT, temu prištelo še zahtevanih 32,00 SIT za poštne stroške in tako izračunalo prisojeni znesek 45.585,00 SIT. Glede na današnjo vrednost odvetniške točke ta vsota znese 52.435,00 SIT, dve tretjini pa 34.956,00 SIT. Po delnem pobotu ene tretjine toženčevih pravdnih stroškov z dvema tretjinama pravdnih stroškov tožeče stranke je slednja tožencu dolžna plačati razliko 52.966,00 SIT z zahtevanimi zakonskimi zamudnimi obrestmi od 7.5.1998 dalje. Obrazložena stroškovna odločitev temelji na določbah drugega odstavka 166. člena ZPP v zvezi s tretjim odstavkom 154. člena ZPP ter določbah odvetniške in taksne tarife.