Jedro

Tožniku je bil pri odmeri dohodnine upoštevan tudi dohodek iz osnovne kmetijske in osnovne gozdarske dejavnosti za leto 2009, v okviru katerega je upoštevan tudi povprečen znesek subvencij, izračunan na podlagi podatkov iz zemljiškega katastra, ki pa je bil višji od zneska dejansko prejetih subvencij. To pomeni, da je bila davčna osnova določena v nasprotju z odločbo Ustavnega sodišča RS U-I-18/11-10 z dne 19. 1. 2012 in s tem pri odmeri materialno pravo napačno uporabljeno.

Izrek

I. Tožbi se ugodi. Odločba Davčne uprave Republike Slovenije, Davčnega urada Kranj, Izpostave Radovljica št. DT 03-11224-0 z dne 16. 9. 2010 se odpravi in se zadeva vrne prvostopenjskemu organu v ponovni postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti na 350,00 EUR odmerjene stroške upravnega spora z 20 % DDV, v 15 dneh od vročitve te sodbe.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo št. DT 03-11224-0 z dne 16. 9. 2010 je Davčna uprava RS, Davčni urad Kranj, Izpostava Radovljica kot prvostopenjski organ (v nadaljevanju prvostopenjski organ) tožniku za leto 2009 odmeril dohodnino v višini 2.798,57 EUR. Pri odmeri pa je bil kot del osnove upoštevan tudi dohodek iz osnovne kmetijske in osnovne gozdarske dejavnosti v višini 1.298,89 EUR, čemur je tožnik nasprotoval. Ker se tožnik z odmero ni strinjal, je zoper prvostopenjsko odločbo vložil pritožbo, ki jo je Ministrstvo za finance RS kot drugostopenjski organ (v nadaljevanju drugostopenjski organ) z odločbo št. DT-499-01-761/2010-3 z dne 29. 9. 2011 zavrnilo. Drugostopenjski organ povzame pritožbene navedbe in se v obrazložitvi svoje odločbe sklicuje na relevantne določbe Zakona o dohodnini (Zdoh-2), in sicer zlasti na 71., 72. in 129. člen. Tožniku nato pojasni, da je dohodek iz osnovne kmetijske in osnovne gozdarske dejavnosti eden izmed dohodkov, ki se obdavčujejo z dohodnino. Tožniku je bila tako dne 23. 4. 2010 izdana odločba o odmeri obveznosti iz kmetijstva za leto 2009, s katero je bil ugotovljen dohodek iz osnovne kmetijske in osnovne gozdarske dejavnosti, pri tem pa naložena pristojbina za vzdrževanje gozdnih cest. V navedeni odločbi je bil tožniku tudi pojasnjen način ugotovitve osnove dohodka iz osnovne kmetijske in gozdarske dejavnosti, torej višina katastrskega dohodka in pripisanih povprečnih subvencij na zemljišča v uporabi. Tožnik je zoper odločbo o odmeri obveznosti iz kmetijstva za leto 2009 vložil pritožbo, ki pa jo je drugostopenjski organ zavrnil z odločbo z dne 5. 9. 2011. Dodaja, da tožnik v postopku odmere dohodnine ne more izpodbijati pravilnosti tistih dejstev, ki so bila že presojana z odločbo v predhodnem postopku. Nato še poudari, da mora drugostopenjski organ presojati pravilnost izpodbijane odločbe v skladu z načelom zakonitosti iz 6. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP). To načelo določa, da organ odloča v upravni zadevi po zakonu, podzakonskih predpisih, predpisih samoupravnih lokalnih skupnosti in splošnih aktih, izdanih za izvrševanje javnih pooblastil. Glede na navedeno pritožbeni organ ne more presojati, ali je zakonska ureditev pravična, primerna ali v skladu z ustavo.

Tožeča stranka se z odločitvijo ne strinja in jo izpodbija s tožbo. V njej najprej poudarja, da, enako kot že v dosedanjih pritožbah, opozarja na ustavno spornost zakonodajne ureditve v 70., 71. in 154. členu ZDoh-2. Sodišču predlaga, da postopek prekine in vloži zahtevo za oceno ustavnosti navedenih določb ZDoh-2 in hkrati predlaga zadržanje njihovega izvajanja. Tožnik nasprotuje načinu določitve osnove za odmero obveznosti od dohodkov osnovne kmetijske in osnovne gozdarske dejavnosti za leto 2009, kolikor presega katastrski dohodek in dejansko prejete subvencije. Tožnik dejanskega dohodka ter katastrskega dohodka ne zanika, nasprotuje pa višini osnove, kolikor ta presega katastrski dohodek in dejansko prejete subvencije. Z omenjenim nasprotuje normiranim ter s tem fiktivnim prikazom nerealnih dohodkov oziroma davčnim obremenitvam enake narave. Na ta način so brez utemeljenega razloga ugodneje davčno obravnavani tisti davčni zavezanci, ki so prejeli višje subvencije od povprečja in so s tem v ugodnejšem položaju od ostalih. Za takšen način obdavčitve pa ni nobenega razloga, saj so zneski dejansko prejetih subvencij razvidni iz upravnih odločb, ki so jih izdali pristojni državni organi in ni ovire za to, da se jih upošteva pri obdavčitvi.

Obenem, glede na ureditev obdavčenja osnovne kmetijske in osnovne gozdarske dejavnosti, zavezanec v času, ko odda vlogo za subvencije, ne more vedeti, kakšna bo njegova davčna obveznost iz tega naslova, saj se povprečni zneski subvencij upoštevajo oziroma izračunajo za nazaj šele v marcu naslednjega leta za predhodno leto. S tem pa je po oceni tožnika prizadeta tudi pravna varnost zavezancev, ki bi sicer v davčnih postopkih morala biti še posebej zagotovljena. S tem pa gre pri tovrstnem obdavčenju za nesorazmeren in neutemeljen poseg v pričakovane pravice. Izpostavlja tudi, da v izpodbijani odločbi izračun ni obrazložen, s tem pa odločbe ni mogoče preizkusiti. Tožnik opozarja tudi na to, da povprečni dohodki povzročajo tudi notranjo neusklajenost ZDoh-2, ki v osnovi temelji na obdavčitvi prejemkov, to je dejansko prejetih plačil, medtem ko je povprečenje oziroma njihovo normiranje predpisano le izjemoma. Sodišču predlaga, da odpravi izpodbijano odločbo in toženi stranki naloži povrnitev stroškov.

Tožena stranka je sodišču poslala upravne spise in ob tem navedla, da vztraja pri razlogih iz izpodbijane odločbe in predlaga zavrnitev tožbe.

Tožba je utemeljena.

Sodišče ugotavlja, da je med upravnim sporom Ustavno sodišče RS na podlagi zahteve, vložene s strani Upravnega sodišča RS, s svojo odločbo U-I-18/11-10 z dne 19. 1. 2012 (Uradni list RS, št. 9/12) ugotovilo, da so bili prvi do tretji odstavek 154. člena ZDoh-2 v neskladju z ustavo v delu, v katerem so določali, da se v davčne osnove iz prvega oziroma iz tretjega odstavka 71. člena tega zakona všteje povprečni znesek subvencij na hektar kmetijskih in gozdnih zemljišč oziroma na panj iz razlogov, navedenih v obrazložitvi te odločbe (1. točka izreka). Ustavno sodišče RS je določilo tudi način izvršitve navedene odločbe, in sicer se odločitev izvrši tako, da se v davčne osnove iz prvega oziroma iz tretjega odstavka 71. člena ZDoh-2 v še nepravnomočno končanih postopkih všteje znesek dejansko prejetih subvencij na hektar kmetijskih in gozdnih zemljišč oziroma na panj, če je ta znesek nižji od povprečnega zneska subvencij na hektar kmetijskih in gozdnih zemljišč oziroma na panj, kar je obrazloženo tudi v 13. točki obrazložitve. Ustavno sodišče je nato tudi določno navedlo, da bo na tej podlagi predlagatelj lahko odločil v upravnem sporu.

Kot je že navedeno, je ustavno sodišče je pri določitvi načina izvršitve svoje odločbe odločilo, da se v davčne osnove iz prvega oziroma iz tretjega odstavka 71. člena ZDoh-2 v še nepravnomočno končanih postopkih všteje znesek dejansko prejetih subvencij na hektar kmetijskih in gozdnih zemljišč oziroma na panj, če je ta znesek nižji od povprečnega zneska subvencij na hektar kmetijskih in gozdnih zemljišč oziroma na panj. Ker je bil v obravnavanem primeru tožniku v izpodbijani odločbi pri odmeri dohodnine kot eden izmed dohodkov, ki se obdavčujejo z dohodnino, upoštevan tudi dohodek iz osnovne kmetijske in osnovne gozdarske dejavnosti za leto 2009, v okviru katerega je upoštevan tudi povprečen znesek subvencij, izračunan na podlagi podatkov iz zemljiškega katastra, ki pa je bil višji od zneska dejansko prejetih subvencij, je bila s tem davčna osnova določena v nasprotju z navedeno odločbo Ustavnega sodišča RS. S tem pa je bilo pri odmeri materialno pravo napačno uporabljeno. Sodišče je zato tožbi ugodilo in izpodbijano odločbo odpravilo na podlagi 4. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) ter zadevo v smislu določb drugega in tretjega odstavka istega člena vrnilo prvostopenjskemu v ponovni postopek in odločanje.

Izrek o stroških in višini le-teh temelji na tretjem odstavku 25. člena ZUS-1 in drugem odstavku 3. člena Pravilnika o povrnitvi stroškov v upravnem sporu. Ker je tožnika zastopala odvetniška družba, je sodišče priznalo stroške v višini 350,00 EUR skupaj z 20 % DDV.

Sodišče je na podlagi 1. alinee drugega odstavka 59. člena ZUS-1 odločalo brez glavne obravnave.