Jedro

Pravice in obveznosti iz obligacije se oblikujejo glede določenega ravnanja ali storitve, tako da to ravnanje ali storitev predstavlja obligacijo. Predmet obligacije je torej tisto, glede česar je nastala obligacija – konkretizacija obveznosti in pravic, ki izhajajo iz obligacije.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje: v 1. točki izreka spremeni tako, da se sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani opr.št. VL 60141/2008 z dne 22. 08. 2008 v 1. odstavku izreka razveljavi za znesek 9.894,60 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 16. 01. 2008 dalje do plačila, tožbeni zahtevek pa se v tem delu zavrne; v 2. in 3. točki izreka pa tako, da se ti dve združita v 2. točko izreka, ki se odslej glasi: „Vsaka stranka nosi sama svoje pravdne stroške.“ V preostalem delu se pritožba zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v preostalem delu 1. točke izreka potrdi.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani opr. št. VL 60141/2008 z dne 22. 08. 2008 vzdržalo v veljavi v 1. in 3. odstavku izreka (1. točka izreka). Toženi stranki je naložilo, da je dolžna plačati tožeči stranki nadaljnje pravdne stroške v znesku 1.641,98 EUR z obrestmi (2. točka izreka) in odločilo, da tožena stranka sama nosi svoje stroške (3. točka izreka).

Tožena stranka je proti sodbi pravočasno vložila pritožbo, iz vseh pritožbenih razlogov. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Tožeča stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba je delno utemeljena.

Prvostopno sodišče je pravilno ocenilo, da je izkazano poslovno razmerje med pravdnima strankama in njegova vsebina. Ker za pogodbo o delu pisna oblika ni predpisana, so nerelevantne trditve tožene stranke, da tožeča stranka ni predložila pogodbe o delu, niti ne kakršnekoli druge pogodbe, ki bi dokazovala pogodbeni odnos med pravdnima strankama. Pritožbene trditve tožene stranke, da tožeča stranka zanjo ni opravila nobenega dela, niti ni izvedla mizarskih del niti ji ni dostavila blaga, pa so v nasprotju z njeno trditvijo, ki jo je podala na glavni obravnavi 26. 05. 2010, da ni sporno, da ji je bila oprema dostavljena. To pa je pokazal tudi dokazni postopek.

Pravice in obveznosti iz obligacije se oblikujejo glede določenega ravnanja ali storitve, tako da to ravnanje ali storitev predstavlja obligacijo. Predmet obligacije je torej tisto, glede česar je nastala obligacija – konkretizacija obveznosti in pravic, ki izhajajo iz obligacije (Obligacijski zakonik s komentarjem in sodno prakso, Založba Oziris, Lesce 2001). Obligacijski zakonik (OZ) opredeljuje, kaj je vsebina obveznosti v 282. členu, ko pravi, da je izpolnitev v izvršitvi tistega, kar je vsebina obveznosti; zato je niti dolžnik ne more izpolniti s čim drugim, niti ne more upnik zahtevati kaj drugega.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je tožeča stranka trdila, da je po naročilu tožene stranke zanjo izdelala pohištvo, ga dobavila in montirala v njenem studiu. Dogovor za plačilo obveznosti s strani tožene stranke pa naj bi bil, da bo 50% računa plačanega do 15. 01. 2008, za polovico računa pa naj bi bila izvedena kompenzacija „v obliki promocije – reklamnega spota za tožečo stranko“, prav tako do 15. 01. 2008. Ker tožena stranka reklamnega spota ni izdelala, tožeča stranka meni, da ji je dolžna plačati račun v celotnem znesku 19.789,20 EUR.

Dogovor med pravdnima strankama je torej bil, da tožena stranka drugi del svoje obveznosti izpolni z izdelavo reklamnega spota s tožečo stranko, kar trdi tudi tožena stranka. Zato ima tožeča stranka v skladu z določbo 282. člena OZ pravico zahtevati od tožene stranke plačilo le polovice računa, torej zneska 9.894,60 EUR ter izdelavo reklamnega spota, saj je bila to vsebina njene obveznosti.

Tožeča stranka je sicer trdila, da bi morala tožena stranka izdelati reklamni spot do 15. 01. 2008. Ni pa trdila, da je bila izdelava reklamnega spota v tem roku bistvena sestavina njunega dogovora. Zato bi morala toženo stranko pozvati k izpolnitvi obveznosti, torej k izdelavi reklamnega spota, in ji pustiti primeren dodaten rok za izpolnitev. Šele nato, v kolikor tožena stranka svoje obveznosti ne bi izpolnila, bi tožeča stranka dogovor o izpolnitvi obveznosti v obliki izdelave reklamnega spota lahko razdrla in se poslužila zahtevkov, ki jih v takšnem primeru predvideva OZ (111. člen). Tožeča stranka namreč tudi ni trdila, da nima več interesa za izdelavo reklamnega spota (prim. 2. odstavek 628. člena OZ).

Prvostopno sodišče je torej zmotno materialnopravno odločilo, da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki celotni znesek vtoževnega računa št. 25318/07 z dne 19. 12. 2007, to je znesek 19.789,20 EUR.

Odločitev prvostopnega sodišča glede plačila 50% vtoževanega računa pa je pravilna. Pritožbeno sodišče v celoti sprejema razloge prvostopnega sodišča za takšno odločitev in se jim pridružuje. Pritožbeno sodišče soglaša z oceno prvostopnega sodišča, da je dogovor o ceni opreme izkazan. Zato postavitev izvedenca gradbene stroke, ki bi izračunal vrednost blaga – storitve tožeče stranke, ni bila potrebna.

Pritožbeno sodišče je glede na navedeno pritožbi tožene stranke delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje v 1. točki izreka spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek tožeče stranke zavrnilo za polovico zneska vtoževanega računa, to je za znesek 9.894,60 EUR z obrestmi in sklep o izvršbi v tem delu 1. odstavka izreka razveljavilo (1. odstavek izreka).

V preostalem delu je pritožbo tožene stranke zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje v preostalem delu 1. točke izreka potrdilo (3. odstavek izreka), ko je pred tem ugotovilo, da je prvostopno sodišče v tem delu pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, pravilno uporabilo materialno pravo in ni storilo nobene od bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere je pritožbeno sodišče dolžno paziti po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP). Zatrjevanih kršitev pa pritožnik ni konkretiziral. Ker je pritožbeno sodišče spremenilo sodbo sodišča prve stopnje, je odločilo o stroških vsega postopka (2. odstavek 165. člena ZPP). Ker je uspeh vsake od pravdnih strank v tem postopku polovičen, je pritožbeno sodišče odločilo, da vsaka stranka sama nosi svoje pravdne stroške (2. odstavek izreka).