Jedro

Višina denarnega nadomestila za nastanitev na zasebnem naslovu osebi z mednarodno zaščito, ki ima lastne dohodke ali ji je preživljanje zagotovljeno kako drugače, se določi tako, da se od denarnega nadomestila odšteje višina povprečnih lastnih dohodkov, ki jih je oseba z mednarodno zaščito oziroma so jih zavezanci, ki so jo v skladu s predpisi RS dolžni in zmožni preživljati, prejeli v preteklih treh mesecih pred mesecem vložitve zahtevka. Pri tem, kaj se odšteje, je pomembno zgolj to, kaj je oseba z mednarodno zaščito prejela v zadnjih treh mesecih pred mesecem vložitve zahtevka. Ni pa določeno, da bi moral imeti prosilec v zadnjih treh mesecih pred mesecem vložitve zahtevka že priznan status osebe z mednarodno zaščito kot pogoj za to, da se lastni dohodek odšteje.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo ugodila zahtevku tožnika za dodelitev denarnega nadomestila za nastanitev na zasebnem naslovu, določila je, da tožniku dodeli denarno nadomestilo za obdobje treh mesecev, in sicer od 13. 2. 2014 do 12. 5. 2014, ter da se denarno nadomestilo izplača v enkratnem znesku v skupni višini 384,54 EUR. V obrazložitvi odločbe ugotavlja, da je bila tožniku v Republiki Sloveniji priznana subsidiarna zaščita, da je tožnik v postopku podaljšanja le-te, da ima v Republiki Sloveniji dovoljenje za zadrževanje, da se redno šola, da biva na zasebnem naslovu in da še ni prejemnik denarne socialne pomoči. Višina denarnega nadomestila se v skladu s prvim odstavkom 9. člena Uredbe o načinih in pogojih za zagotavljanje pravic osebam z mednarodno zaščito (v nadaljevanju Uredba), ki nimajo lastnih sredstev za preživljanje ali jim preživljanje ni zagotovljeno kako drugače, določi v odstotku osnovnega zneska minimalnega dohodka, ki trenutno znaša 265,22 EUR. Tožena stranka je z vpogledom v bančne izpiske tožnika ugotovila, da je bil v preteklih treh mesecih prejemnik lastnih dohodkov v znesku 411,13 EUR. Iz najemne pogodbe na naslovu ... izhaja, da znaša pogodbena vsota najemnine in drugih stroškov 270,00 EUR na mesec, kar je višje od odstotka osnovnega zneska minimalnega dohodka, do katerega je tožnik upravičen. V skladu s tem bi se tožniku denarno nadomestilo odmerilo v višini odstotka osnovnega zneska minimalnega dohodka, in sicer 265,22 EUR mesečno. V drugem odstavku 9. člena Uredbe je določeno, da se višina denarnega nadomestilo osebi z mednarodno zaščito, ki ima lastne dohodke ali jih je preživljanje zagotovljeno kako drugače, določi tako, da se od denarnega nadomestila odšteje višina povprečnih lastnih dohodkov, ki jih je oseba z mednarodno zaščito oziroma so ji zavezanci, ki so jo v skladu s predpisi Republike Slovenije dolžni in zmožni preživljati, prejeli v preteklih treh mesecih pred mesecem vložitve zahtevka. Glede na navedeno tožena stranka ugotavlja, da je tožnik upravičen do denarnega nadomestila in se mu izplača za tri mesece v enkratnem znesku 384,54 EUR.

Tožnik v tožbi navaja, da je ugotovitev tožene stranke sicer pravilna, da je v zadnjih treh mesecih imel dohodke iz naslova študentskega dela v znesku 411,13 EUR, vendar so to dohodki, ki jih je prejel pred nastopom statusa subsidiarne zaščite, ki ga je ponovno pridobil dne 13. 2. 2014. Pred tem pa je imel le dovoljenje za zadrževanje. To mu omogoča le pravico do bivanja in nujne medicinske pomoči, ne pa denarne socialne pomoči in zdravstvenega zavarovanja. Glede na to, da je tožnik pridobil finančna sredstva, ko še ni imel statusa subsidiarne zaščite, ampak le dovoljenje za zadrževanje, meni, da je tožena stranka neupravičeno zmanjšala višino denarnega nadomestila za zasebno nastanitev. Predlaga, naj mu sodišče prizna denarno nadomestilo za nastanitev na zasebnem naslovu v skupni višini 795,66 EUR.

Tožena stranka se v odgovoru na tožbo sklicuje na drugi odstavek 9. člena Uredbe. Tožnik je v obdobju, ko mu je bila izdana odločba o zadrževanju v Republiki Sloveniji, prejel lastne dohodke, ko je bil zaposlen v podjetju A. d.o.o. v znesku 411,13 EUR, čeprav mu je na podlagi drugega odstavka 75. člena Zakona o tujcih pripadala pravica do osnovne oskrbe in s tem pravica do izplačila denarne pomoči v višini in na način, kot ga za izplačilo denarne socialne pomoči določa zakon, ki ureja socialno varstvene prejemke, pa zanjo ni zaprosil ali ni bil opozorjen, da lahko zaprosi. Ne drži trditev, da ni bil upravičen do nobenih dohodkov. Tožnik je takoj vložil nov zahtevek za denarno nadomestilo in priložil vsa potrebna dokazila. S tem mu je bila ponovno priznana pravica do denarnega nadomestila. Tožniku je tožena stranka zmanjšala denarno nadomestilo v skladu z veljavno zakonodajo. Tožena stranka predlaga, naj sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Tožnik v pripravljalni vlogi navaja, da drži, da mu je v obdobju pred ponovno pridobitvijo statusa prosilca za podaljšanje subsidiarne zaščite pripadala pravica do osnovne oskrbe in s tem pravica do denarne socialne pomoči, vendar pa je praksa takšna, da se pomoč v večini primerov samskih osebam ne dodeli, ampak le družinam z otroki. Meni, da se mu ne bi smel zmanjšati znesek v višini 411,13 EUR, hkrati pa je imel v tistem obdobju drugačen status, in sicer ni imel statusa subsidiarne zaščite, ki je relevanten za odmero denarnega nadomestila.

Tožba ni utemeljena.

Sodišče v obravnavanem upravnem sporu ugotavlja, da med strankama ni sporno, da tožniku pripada pravica do denarnega nadomestila za nastanitev na zasebnem naslovu, ker za to izpolnjuje vse pogoje. Edino, kar je med strankama sporno, je to, ali je tožena stranka ravnala pravilno, ko je od denarnega nadomestila za nastanitev na zasebnem naslovu odštela tožnikove lastne dohodke. Med strankama niti ni sporno to, da je tožnik pred vložitvijo zahtevka imel lastne dohodke.

Drugi odstavek 9. člena Uredbe določa, da se višina denarnega nadomestila za nastanitev na zasebnem naslovu osebi z mednarodno zaščito, ki ima lastne dohodke ali ji je preživljanje zagotovljeno kako drugače, določi tako, da se od denarnega nadomestila za nastanitev na zasebnem naslovu odšteje višina povprečnih lastnih dohodkov, ki jih je oseba z mednarodno zaščito oziroma so jih zavezanci, ki so jo v skladu s predpisi Republike Slovenije dolžni in zmožni preživljati, prejeli v preteklih treh mesecih pred mesecem vložitve zahtevka. Iz navedenega določila torej izhaja, da je pri tem, kaj se odšteje, pomembno zgolj to, kaj je oseba z mednarodno zaščito prejela v preteklih treh mesecih pred mesecem vložitve zahtevka, in Uredba ne določa, da bi moral prosilec v treh mesecih pred mesecem vložitve zahtevka imeti status osebe z mednarodno zaščito. Tožnik je status osebe z mednarodno zaščito ponovno pridobil dne 13. 2. 2014 in istega dne, ko je imel ta status, je vložil prošnjo za izplačevanje denarnega nadomestila za nastanitev na zasebnem naslovu. Iz določila 9. člena Uredbe pa ni razvidno, da bi moral imeti prosilec v zadnjih preteklih treh mesecih pred mesecem vložitve zahtevka že priznan status osebe z mednarodno zaščito kot pogoj za to, da se lastni dohodek odšteje. Tožena stranka tako ni imela pravne podlage, da tožniku ne bi odštela lastnih dohodkov. Tožnik je že imel status osebe z mednarodno zaščito, ki ga je kasneje izgubil, z odločbo ustavnega sodišča pa ponovno pridobil. S ponovno pridobitvijo tega statusa je v enakem položaju kot vse tiste osebe, ki so prvič pridobile mednarodno zaščito in hkrati vložile prošnjo za denarno nadomestilo za nastanitev na zasebnem naslovu in so pred tem, ko jim še ni bila priznana mednarodna zaščita, prejemale lastne dohodke. Po mnenju sodišča bi se tudi vsem takim osebam morali odšteti lastni dohodki. V 9. členu Uredbe ni določeno, da se lastni dohodki ne bi odšteli tistim osebam, ki so šele z dnem pridobitve mednarodne zaščite vložile zahtevek za denarno nadomestilo za nastanitev na zasebnem naslovu.

Ker je po mnenju sodišča tožena stranka pravilno izračunala znesek denarnega nadomestila za nastanitev na zasebnem naslovu, je sodišče tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrnilo.