Jedro

S tem ko je sodišče druge stopnje v obrazložitvi sodbe navedlo le razloge za zavrnitev zagovornikove pritožbe, v izreku pa je zavrnilo le obdolženčevo pritožbo, je storilo absolutno bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP, saj izrek nasprotuje razlogom sodbe.

Izrek

Zahtevi vrhovnega državnega tožilca Republike Slovenije za varstvo zakonitosti se ugodi in se izpodbijana sodba razveljavi ter se zadeva vrne sodišču druge stopnje v novo odločitev.

Obrazložitev

Okrajno sodišče v Celju je obdolženca s sodbo z dne 27.2.1997 spoznalo za krivega kaznivega dejanja lahke telesne poškodbe po 2. odstavku v zvezi s 1. odstavkom 133. člena KZ. Izreklo mu je pogojno obsodbo, v okviru katere je določilo kazen tri mesece zapora s preizkusno dobo dve leti. Zoper sodbo sodišča prve stopnje sta se pritožila obdolženčev zagovornik in zakonita zastopnica oškodovanca, katere pritožbo je sodišče prve stopnje vročilo obdolžencu v odgovor. Ta je v roku za odgovor podal vlogo, ki jo je naslovil "pritožba." Višje sodišče v Celju je z izpodbijano sodbo kot neutemeljeno zavrnilo obdolženčevo pritožbo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, pritožbo zakonite zastopnice oškodovanca pa je s sklepom zavrglo kot nedovoljeno.

Vrhovni državni tožilec Republike Slovenije je zahtevo za varstvo zakonitosti vložil zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka po 11. točki 1. odstavka 371. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP). Sodišče druge stopnje naj bi to kršitev storilo s tem, ko je v izreku zavrnilo pritožbo obdolženca, v obrazložitvi pa navaja razloge za zavrnitev pritožbe njegovega zagovornika. S tem izrek izpodbijane sodbe nasprotuje razlogom sodbe.

Zahteva za varstvo zakonitosti je utemeljena.

Sodišče druge stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo obdolženčevo pritožbo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Iz obrazložitve sodbe izhaja, da je sodišče obravnavalo pritožbo obdolženčevega zagovornika, saj je navedlo razloge, zakaj njegovo pritožbo zavrača. Iz obrazložitve ni razvidno, da bi sodišče obravnavalo vlogo obdolženca, ki jo je ta naslovil s pritožbo. Ne glede na to je sodišče druge stopnje v obrazložitvi izpodbijane sodbe navedlo, da se je proti sodbi sodišča prve stopnje pritožil obdolženi po svojem zagovorniku ter da je bilo potrebno pritožbo obdolženca zavrniti kot neutemeljeno.

Prvi odstavek 367. člena ZKP določa, da imajo pravico do pritožbe stranke, zagovornik, obtoženčev zakoniti zastopnik in oškodovanec. Obtoženec in njegov zagovornik imata pravico do samostojne pritožbe in jo lahko vložita oba in neodvisno drug od drugega. V tem primeru mora sodišče obravnavati vsako pritožbo posebej, saj ju ni mogoče šteti kot celoto.

V obravnavani zadevi je sodišče druge stopnje v izreku izpodbijane sodbe, ki je postal pravnomočen, zavrnilo le obdolženčevo pritožbo. S tem, ko je v obrazložitvi iste sodbe navedlo le razloge za zavrnitev pritožbe njegovega zagovornika, o kateri v izreku ni odločilo, je storilo absolutno bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP, saj izrek nasprotuje razlogom sodbe. Zaradi navedene kršitve je Vrhovno sodišče skladno z določbo 1. odstavka 426. člena ZKP izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo v novo odločitev sodišču druge stopnje. Glede na to, da je obdolženec svojo vlogo, ki jo je podal v roku za odgovor na pritožbo oškodovanca, naslovil kot pritožbo, se bo moralo sodišče druge stopnje izreči o tem, ali šteje njegovo vlogo kot odgovor na pritožbo oškodovanca ali kot pritožbo. V kolikor bo to vlogo štelo kot pritožbo, bo moralo najprej ugotoviti, če je pravočasna in jo nato obravnavati, v vsakem primeru pa bo moralo posebej obravnavati tudi pritožbo njegovega zagovornika.