Jedro

Glede odškodnine iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti pritožba utemeljeno graja zaključek sodišča, da tožničine duševne bolečine, ker otrokom ne more pomagati pri domačih nalogah in igri, po naravi stvari ne morejo biti trajne, ker otroci odrastejo in zato nimajo več domačih nalog, prav tako pa za igro ne bodo potrebovali tožnice. Ugotovljene dejanske okoliščine namreč kažejo, da je zaradi posledic postkomocijskega sindroma trajno prizadeta pri opravljanju poklicnega dela in pri drugih aktivnostih v vsakdanjem življenju.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se po spremembi glasi: „Toženka je dolžna tožnici plačati znesek 11.500,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi:- od zneska 7.000,00 EUR od 21. 3. 2015 dalje do plačila;- od zneska 4.500,00 EUR od 26. 4. 2018 dalje do plačila.

Višji tožbeni zahtevek za plačilo 2.500,00 EUR se zavrne.

Toženka je dolžna plačati tožnici 4.607,16 EUR stroškov postopka, v roku 15 dni od vročitve odločbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku paricijskega roka do plačila.“

II. Toženka je dolžna povrniti tožnici stroške pritožbenega postopka v znesku 214,23 EUR, v roku 15 dni od vročitve te odločbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku paricijskega roka do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo toženki naložilo, da je tožnici dolžna plačati 7.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, in sicer od zneska 5.500,00 EUR od 21. 3. 2015 dalje do plačila in od zneska 1.500,00 EUR od 26. 4. 2018 dalje do plačila. Kar je tožnica zahtevala več ali drugače, je sodišče zavrnilo. Odločilo je, da je toženka v roku 15 dni dolžna tožnici povrniti njene pravdne stroške v znesku 3.631,14 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Tožnica v pravočasni pritožbi izpodbija sodbo sodišča prve stopnje iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP1). Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da je toženka dolžna tožnici plačati še 4.500,00 EUR ter ji povrniti vse pravdne stroške. Navaja, da sodišče ni v zadostni meri upoštevalo, da je pri tožnici prišlo do trajnih posledic škodnega dogodka, kot to izhaja iz izvedenskega mnenja izvedenca dr. A. A. Tožnica bo morala vse življenje jemati terapijo, s katero si bo lajšala težave, vendar ozdravitev ni več mogoča. Izvedenec je tudi podal mnenje, da že sam pojav glavobola zmanjšuje tožničine življenjske aktivnosti, zato se sodišče ne bi smelo osredotočiti le na določene aktivnosti, ki trajajo določen čas življenja. Dejstvo je namreč, da tožnica ne trpi duševnih bolečin le zato, ker otrokom ne more pomagati pri domačih nalogah in igri, kar po prepričanju sodišča ne bo trajne narave, ker otroci odrastejo. Izvedenec je tudi izpostavil, da je tožnica povečano utrudljiva, kar se kaže tudi na njenem delovnem mestu. Sodišče zato ni pravilno uporabilo materialnega prava, ko je tožnici priznalo odškodnino iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti le v znesku 3.500,00 EUR. Na to pa kaže tudi okoliščina, da je bila tožnica ob škodnem dogodku stara le 38 let ter da bo zato duševne bolečine trpela še polovico svojega življenja. Meni, da bi ji sodišče zato iz navedenega naslova moralo prisoditi še 2.000,00 EUR.

3. Glede odškodnine zaradi prestanih in bodočih telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem navaja, da je zvišala tožbeni zahtevek zaradi ugotovitev obeh sodnih izvedencev in ne le izvedenca travmatologa. Iz izvedenskega mnenja izvedenca klinične psihologije namreč izhaja, da je tožnica nevšečnosti prestajala tudi po vloženi tožbi v letu 2015, saj je bila še 10-krat na zdravniškem pregledu ter da je do leta 2017 uživala psihofarmatike. Na podlagi navedenega tožnica izpodbija ugotovitev sodišča, da ni bilo podlage za zvišanje tožbenega zahtevka v izvedenskem mnenju travmatologa. Tožnica je imela objektivni razlog, da po ugotovitvah obeh izvedencev zviša tožbeni zahtevek. Meni, da bi ji sodišče iz naslova pretrpljenih telesnih bolečin moralo prisoditi še 2.500,00 EUR.

4. Glede stroškov postopka poudarja, da je glede temelja v celoti uspela, tožbeni zahtevek pa je zvišala šele proti koncu pravdnega postopka, zato zaradi odločanja o zvišanem zahtevku niso nastali posebni stroški. Prav tako ji je sodišče prve stopnje prisodilo višjo odškodnino, kot jo je zahtevala s tožbo. Tožnica je torej tudi po višini z zahtevkom skoraj v celoti uspela, zato ji je toženka dolžna povrniti vse pravdne stroške.

5. Toženka na vročeno pritožbo ni odgovorila.

6. Pritožba je utemeljena.

7. Tožnica uveljavlja odškodnino za nematerialno škodo, ki jo je utrpela kot svetovalka - matičarka v delovni nezgodi na svojem delovnem mestu pri zavarovancu tožene stranke. Temelj zahtevka v pritožbenem postopku ni več sporen. Pritožnica se ne strinja z višino dosojene odškodnine.

8. Iz ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je bila tožnica ob škodnem dogodku dne 13. 3. 2012 stara 38 let. Utrpela je udarnino glave, pretres možganov s kratkotrajno nezavestjo, udarnino desne strani prsnega koša in nateg vratnih mišic. Po poškodbi je bila pripeljana v urgentno kirurško ambulanto, kjer je bila klinično pregledana, opravljene so bile osnovne diagnostične preiskave. Hospitalizirana je bila 4 dni. Opravila je RTG glave, dvakrat CT glave, EEG preiskavo, dvakrat je kolabirala in bila zato pregledana na urgenci, petkrat je bila na kontrolnem pregledu pri okulistu, nevrologu in nevrokirurgu, sedemnajstkrat pri osebnem zdravniku. Predpisani so ji bili 4 močni analgetiki. V staležu je bila do 27. 7. 2012. Hude bolečine je trpela v času do odpusta iz bolnišnice 4 dni, bolečine srednje intenzitete približno 3 tedne, bolečine lahke intenzitete nadaljnja 2 meseca. Občasne bolečine srednje in lahke intenzitete trpi še danes, saj se je pri tožnici razvil postkomocijski sindrom. Motnje se pri tožnici kažejo kot blage spominske motnje, čustvena impulzivnost, razdražljivost, anksioznost, depresivnost, jezavost, nespečnost, povečana utrudljivost in glavoboli približno trikrat tedensko. To vpliva tudi na trajno zmanjšanje življenjske aktivnosti. Že sam pojav glavobola vpliva na njeno razpoloženje, včasih se mora uleči v izoliran prostor brez hrupa, da pride k sebi, zaradi povečane utrudljivosti potrebuje za delovne naloge več časa, iz službe pride izčrpana, zato se ne more posvetiti otrokom tako kot pred nezgodo. Zaradi njene razburljivosti prihaja do poslabšanja medsebojnih odnosov.

9. Pritožbeno sodišče pritrjuje pritožbenemu očitku, da je v obravnavanem primeru odmera odškodnine za nepremoženjsko škodo iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti in odškodnina iz naslova pretrpljenih telesnih bolečin prenizka. Utemeljeno tožnica tudi opozarja na zmoten zaključek sodišča prve stopnje, da v izvedenskem mnenju izvedenca travmatologa ni podlage za zvišanje tožbenega zahtevka ter da je zahtevek v povišanem obsegu za pretrpljene telesne bolečine že iz tega razloga neutemeljen. Tožnica je namreč v pripravljalni vlogi z dne 20. 4. 2018 navedla, da glede na izvedenski mnenji izvedenca travmatologa in kliničnega psihologa zvišuje tožbeni zahtevek. Prav tako pa drži, da iz izvedenskega mnenja kliničnega psihologa izhajajo nadaljnje nevšečnosti zdravljenja po vloženi tožbi. Glede odškodnine iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti pa pritožba utemeljeno graja zaključek sodišča, da tožničine duševne bolečine, ker otrokom ne more pomagati pri domačih nalogah in igri, po naravi stvari ne morejo biti trajne, ker otroci odrastejo in zato nimajo več domačih nalog, prav tako pa za igro ne bodo potrebovali tožnice. Ugotovljene dejanske okoliščine namreč kažejo, da je zaradi posledic postkomocijskega sindroma trajno prizadeta pri opravljanju poklicnega dela in pri drugih aktivnostih v vsakdanjem življenju.

10. Pri odmeri odškodnine za nepremoženjsko škodo sta temeljni načeli - načelo individualizacije in načelo objektivne pogojenosti višine denarne odškodnine. Načelo individualizacije zahteva določitev pravične denarne odškodnine glede na intenzivnost in trajanje telesnih bolečin, duševnih bolečin in strahu ter glede na vse konkretne okoliščine, ki se odražajo pri posameznem oškodovancu. V skladu z načelom objektivne pogojenosti višine denarne odškodnine pa je treba upoštevati pomen prizadete dobrine in namen te odškodnine, pa tudi to, da odškodnina ne bi podpirala teženj, ki niso združljive z njeno naravo in namenom (179. člen OZ2). Upoštevati je torej treba tudi objektivne materialne zmožnosti družbe in sodno prakso v podobnih primerih.

11. V obravnavanem primeru je skupni prisojeni znesek za utrpelo nepremoženjsko škodo 7.000,00 EUR. Upoštevaje razmere v času izdaje sodbe sodišča prve stopnje je prisojeni znesek znašal takratnih 6,46 povprečnih neto mesečnih plač. Od tega je sodišče prve stopnje odmerilo 3.500,00 EUR odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti, kar je 3,23 takratnih povprečnih neto mesečnih plač, ter 2.500,00 EUR odškodnine za pretrpljene telesne bolečine, kar je 2,30 takratnih povprečnih neto mesečnih plač, razliko pa predstavlja odškodnina iz naslova pretrpljenega strahu.

12. Pritožbeno sodišče ocenjuje, da je v obravnavanem primeru sodišče prve stopnje v premajhni meri upoštevalo predvsem dejstvo, da je bila tožnica ob škodnem dogodku stara 38 let ter da je njeno stanje trajne narave, da bo morala jemati terapijo še nadalje in da si bo s terapijo le lajšala težave, medtem ko je ozdravitev onemogočena. Odmera odškodnine za nepremoženjsko škodo iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti in iz naslova pretrpljenih telesnih bolečin je torej prenizka, ker ne individualizira ustrezno zahtevane odškodnine, prav tako pa ni primerljiva z odškodninami za škodo v podobnih primerih. Druge primerljive odločbe Vrhovnega sodišča namreč kažejo na neustreznost odmere odškodnine iz izpodbijanih naslovov.3 Sodišče prve stopnje tako z odmero odškodnine za pretrpljene telesne bolečine in duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti ni pravilno izpolnilo pravnega standarda pravične denarne odškodnine ter je zato odmera odškodnine za te dve obliki nepremoženjske škode materialnopravno zmotna, saj ni v skladu z navedenimi merili in kriteriji iz 179. člena OZ.

13. Po presoji pritožbenega sodišča je glede na ugotovljeno trajanje in intenzivnost duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti primerna odškodnina 5.500,00 EUR (to je 5,08 povprečnih neto mesečnih plač. Glede na ugotovljeno trajanje in intenzivnost telesnih bolečin pa odškodnina v višini 5.000,00 EUR (to je 4,62 povprečnih neto mesečnih plač). Pritožbi je v celoti ugodilo. Skupno odškodnino je zvišalo za 4.500,00 EUR (2.000,00 EUR iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnost ter 2.500,00 EUR iz naslova pretrpljenih telesnih bolečin). Toženka mora plačati tožnici še 4.500,00 EUR višji znesek od že pravnomočno prisojenega zneska 6.000,00 EUR. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi prvega odstavka 351. člena ZPP v zvezi s peto alinejo 358. člena ZPP pritožbi v celoti ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je toženki v plačilo naložilo še znesek 4.500,00 EUR, skupaj torej 11.500,00 EUR.

14. Glede zakonskih zamudnih obresti je pritožbeno sodišče odločilo, da jih je toženka dolžna tožnici plačati od zneska 1.500,00 EUR iz naslova pretrpljenih telesnih bolečin od 21. 3. 2015 dalje, saj je povrnitev tega zneska zahtevala že pred vložitvijo tožbe, za preostalih 1.000,00 EUR iz navedenega naslova pa od 26. 4. 2018 dalje (16. dan po zvišanju tožbenega zahtevka), od zneska 2.000,00 EUR iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti pa prav tako od 26. 4. 2018 dalje do plačila. Pritožbeno sodišče je o teku zakonskih zamudnih obresti odločilo glede na neizpodbijano ugotovitev sodišča prve stopnje o dnevu zamude.

15. V zvezi s povrnitvijo pravdnih stroškov je neutemeljeno pritožbeno zavzemanje, da bi sodišče prve stopnje tožnici moralo priznati povrnitev vseh pravdnih stroškov. Tožnica namreč ni uspela s celotnim tožbenim zahtevkom. Od vtoževanih 14.000,00 EUR je v postopku na prvi stopnji uspela z zneskom 7.000,00 EUR, torej je bil njen uspeh celo nižji (50 %), kot je to odločilo sodišče prve stopnje (75 %). Vendar ker toženka pritožbe ni vložila, pritožbeno sodišče skladno s 359. členom ZPP ni poseglo v odločitev sodišča o upoštevanju uspeha ločeno po temelju in višini.

16. V posledici spremembe izpodbijane sodbe glede višine odškodnine je tožnica uspela z večjim delom, skupno 11.500,00 EUR, zato je pritožbeno sodišče spremenilo tudi odločitev sodišča prve stopnje o povrnitvi pravdnih stroškov. Tožničin uspeh po spremembi sodbe znaša 91,07 %4, kar glede na pred sodiščem prve stopnje odmerjene pravdne stroške tožnice v višini 5.149,52 EUR pomeni, da ji je toženka dolžna povrniti 4.689,67 EUR. Zaradi spremembe izpodbijane sodbe je posledično manjši uspeh toženke, in sicer znaša 8,93 %, zato ji glede na odmerjene stroške v višini 923,97 EUR pripada 82,51 EUR. Po pobotanju navedenih zneskov mora toženka tožnici plačati 4.607,16 EUR prvostopnih stroškov. V zvezi z odmero stroškov sodišča prve stopnje je neutemeljena pritožbena navedba o potrebnosti upoštevanja, da zaradi odločanja o zvišanem zahtevku niso nastali posebni stroški. Višjo vrednost spora zaradi zvišanja tožbenega zahtevka je sodišče prve stopnje pri odmeri stroškov skladno z OT5 pravilno upoštevalo le glede nadaljnjih procesnih dejanj po zvišanju tožbenega zahtevka.

17. Tožnica je s pritožbo v celoti uspela, zato ji je toženka dolžna povrniti vse potrebne pritožbene stroške. Izrek o pritožbenih stroških temelji na določbi drugega odstavka 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP. Pritožbeno sodišče jih je v skladu z OT odmerilo v višini 375 točk za sestavo pritožbe po tar. št. 21/1 v zvezi s tar. št. 18/1. Pritožbeno sodišče stroškov obvestila tožnice o vloženi pritožbi in o uspehu pritožbe ni priznalo. Ob upoštevanju vrednosti odvetniške točke (0,459 EUR) znašajo stroški za zastopanje tožnice v pritožbenem postopku 172,16 EUR. Tožnici je skladno z 11. členom OT priznalo tudi materialne stroške v višini 3,44 EUR. Skupaj ji je torej priznalo 175,60 EUR, z upoštevanjem 22 % DDV 214,23 EUR. V tej višini je toženka dolžna tožnici povrniti pritožbene stroške v roku 15 dni, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti do plačila.

1 Zakon o pravdnem postopku, Uradni list RS, št. 26/1999 s spremembami. 2 Obligacijski zakonik, Uradni list RS, št.83/2001 s spremembami. 3 Prim.: sodbo Vrhovnega sodišča RS II Ips 50/1999 z dne 22. 9. 1999, kjer je za manjši obseg telesnih bolečin in podobne duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti 48-letnega oškodovanca bilo prisojenih približno 15,9 povprečnih neto mesečnih plač, torej dosti višja odškodnina glede na podobne posledice in višjo starost oškodovanca (sodišče prve stopnje je tožnici priznalo 5,53 povprečnih neto mesečnih plač); sodbo II Ips 946/2006 z dne 6. 3. 2009, kjer je bila za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti dosojena odškodnina v višini 8,5 povprečnih neto mesečnih plač, ki je dosti višja v primerjavi z obravnavanim primerom (3,23 povprečnih neto mesečnih plač), glede na to, da ne gre za dosti hujšo posledico (dodatno in drugače kot tožnica je oškodovanka utrpela poleg postkomocijskega sindroma še začasni vratni bolečinski sindrom po zvinu); sodbo II Ips 370/2008 z dne 29. 9. 2011, kjer je 36-letni oškodovanec utrpel poleg postkomocijskega sindroma še posttravmatsko stresno motnjo, za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti pa mu je bilo prisojeno 10,74 povprečnih neto mesečnih plač, za podobne telesne bolečine pa 5,37 povprečnih neto mesečnih plač. 4 Z upoštevanjem, da je tožnica po temelju uspela 100 %. 5 Odvetniška tarifa, Uradni list RS, št. 2/2015, 28/2018.