Jedro

Sodišče novega izvedenca ni postavilo iz razloga, ker v mnenju ni našlo nejasnosti in nasprotij. Tožnikovo nestrinjanje v resnici predstavlja nezadovoljstvo z izvedenčevimi ugotovitvami. Rezultat opravljenega izvedenskega dela je sodišče ovrednotilo kot koherentno, prepričljivo in popolno ter takšno oceno v svoji sodbi tudi obrazložilo. S tem je sodišče izpolnilo dolžnost, ki mu jo nalaga ZPP v 254. členu, in je postavitev novega izvedenca - travmatologa pravilno zavrnilo.

Ob ugotovitvi, da ni škodnega dogodka in pravno relevantne vzročne zveze med ravnanjem toženke in nastalo škodo, je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialno pravo, ko je zavrnilo zahtevek tožnika za plačilo odškodnine. Ker tožnik ni dokazal škodnega dogodka oziroma poškodbe pri delu, morebitna protipravnost ravnanja toženke za presojo ni relevantna.

Izrek

I.Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II.Tožeča stranka je dolžna povrniti toženi stranki stroške odgovora na pritožbo v znesku 559,98 EUR, v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dneva po poteku tega roka dalje do plačila.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da je toženka dolžna plačati tožniku znesek 25.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 8. 9. 2022 dalje do plačila. Odločilo je, da je tožnik dolžan toženki povrniti stroške postopka v znesku 6.121,97 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2.Tožnik se pritožuje zoper sodbo. Uveljavlja vse pritožbene razloge. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da v celoti ugodi tožbenemu zahtevku, podredno pa, da sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša stroške pritožbe. Navaja, da toženki ni javil nezgode pri delu šele 25. 10. 2019, kar je kot nesporno dejstvo nepravilno ugotovilo sodišče, temveč že 30. 9. 2019. Da čas obvestitve toženke ni nesporen med strankama, izhaja iz sporne okoliščine, ali je tožnik obvestil toženko o poškodbi pri delu že 30. 9. 2019 ali šele 25. 10. 2019. Zmotno je stališče sodišča, da naj bi okoliščina, da tožnik po poškodovanju ni zapustil delovnega mesta, dokazovala, da pri delu ni prišlo do poškodbe. Sodišče ga utemeljuje na podlagi izpovedi A. A., čeprav ta oseba v postopku ni bila zaslišana. V nasprotju z 8. členom ZPP je sodišče zaključilo, da tožnik 30. 9. 2019 ni obvestil nadrejenega B. B. o poškodbi. Nasprotuje zaključku, da je tožnik obvestil toženko o nezgodi pri delu šele 25. 10. 2019. To, da je B. B. vnesel v registrator bolniško odsotnost tožnika v času od 1. 10. 2019 dalje, kaže na seznanjenost toženke s poškodbo tožnika. Nelogično je, da bi tožnik obvestil B. B. o svoji bolniški odsotnosti in ne o poškodbi pri delu. Tožnik je 30. 9. 2019 osebni zdravnici povedal, da se je poškodoval med delom, kot izhaja iz zdravstvenega kartona. Osebna zdravnica mu tega dne ne bi odprla bolniški stalež, če bi ji zgolj dostavil dokumentacijo. Glede izpovedi C. C., D. D., E. E. in F. F. je treba upoštevati, da so vsi zaposleni pri toženki zainteresirani za izid spora. Zato so njihove izpovedi neresnične. E. E. in F. F. sta bila s tožnikovo poškodbo pri delu seznanjena pred vložitvijo tožbe. Če ne bi prišlo do poškodbe tožnika med opravljanjem dela, toženka ne bi izpolnila prijave poškodbe pri delu. Tožnik ni bil seznanjen, da bi pri toženki obstajal kakšen poseben postopek obveščanja. Pri pobiranju vreče ne gre za opravilo, ki bi ga opravljala dva delavca skupaj. Za dokončanje pobiranja vreč s steklom ni bilo nujno potrebno sodelovanje tožnika. Sodišče ni upoštevalo izpovedi G. G. zaradi sorodstvene vezi s tožnikom. Zaključek sodišča je posledica neskrbne in necelovite dokazne ocene iz 8. člena ZPP. Če bi sodišče celovito in ustrezno ocenilo dokaze, bi moralo ugotoviti, da se je tožnik 30. 9. 2019 poškodoval pri delu in o tem isti dan obvestil toženko. Sodišče bi se moralo opredeliti do ugotovitev izvedenskega mnenja s področja medicine dela, ki kažejo na protipravno ravnanje toženke. Izpodbijana sodba o tem ne vsebuje razlogov, zato je podana bistvena kršitev določb postopka iz prvega odstavka in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Ne strinja se z izvedenskim mnenjem izvedenca travmatologa. Tožnik pred škodnim dogodkom ni imel težav z desnim ramenom, kar potrjuje izvid radiologa z dne 9. 8. 2019. Specialist travmatolog je v izvidu ugotovil, da je prišlo do poškodbe tožnika. Predhodne zdravstvene težave tožnika z desnim ramenom je izvedenec utemeljil z izvidom z dne 12. 2. 2009. Obstoj teh težav je izvedenec ugibal na podlagi izvidov iz leta 2019. Mnenje izvedenca je v nasprotju z mnenji specialistov (travmatologa in radiologa), ki sta diagnosticirala poškodbo desnega ramena. Zaključek izvedenca, da tožnik ni utrpel nobene poškodbe, je v nasprotju z zdravstveno dokumentacijo in ne temelji na kakršnikoli lastni preiskavi. Takšen zaključek je tudi protisloven, saj izvedenec navaja, da obstaja verjetnost, da je bila gibljivost po 30. 9. 2019 bolj omejena in da so bile bolečine večje kot pred tem. Na poškodbo pri delu kaže tudi navedba izvedenca, da je zdravljenje trajalo dlje časa (nekaj tednov), kot bi trajalo, če ne bi prišlo do nerodnega giba. Glede na to, da izvedenec ugotavlja posledice v obliki bolečin in nevšečnosti, je nepravilen in protisloven zaključek, da tožnik 30. 9. 2019 ni utrpel poškodbe pri delu. Do tega dela izvedenskega mnenja se sodišče ni opredelilo, kar predstavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka ter 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Izpostavlja izvid specialista z dne 13. 8. 2020, iz katerega izhajajo zmerne kronične spremembe. Navedeno nasprotuje mnenju izvedenca, da je tožnik pred škodnim dogodkom imel resne degenerativne spremembe. Kljub večkratnim pozivom tožnika, naj izvedenec predloži del zdravstvenega kartona, rentgenskega izvida in izvida ortopeda z dne 19. 9. 2019, ga sodišče ni pozvalo k predložitvi zahtevane dokumentacije. S tem je sodišče onemogočilo pravico tožnika do izjave. Izvedenec se ni opredelil do izvida z dne 8. 2. 2024 in ortopedskega kartona z dne 18. 3. 2025. Sodišče je z zavrnitvijo teh listin kot prepoznih storilo relativno bistveno kršitev 286. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 339. člena ZPP, z njihovim neupoštevanjem pa kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Ta kršitev je podana tudi zato, ker sodišče ni zaslišalo zdravnikov specialistov, ki so obravnavali tožnika, in ni postavilo novega izvedenca travmatologa. Z zavrnitvijo navedenih dokaznih predlogov je sodišče kršilo pravici tožnika iz 22. in 23. člena URS.

v tej zadevi ni pomemben, temveč so pomembni izvidi od 8. 7. 2019 dalje. Zato ni utemeljena pritožbena trditev, da naj bi sodni izvedenec obstoj tožnikovih zdravstvenih težav z rameni v letu 2009 ugibal na podlagi izvidov iz leta 2019. Iz izvidov v času od 8. 7. 2019 dalje (več kot dva meseca pred zatrjevano poškodbo) izhajajo identične spremembe na obeh ramenih, ki so posledica degenerativnega procesa, ki je progresiven (sindrom udarjene rame). Izvedenec je pojasnil, da v izvidu z dne 9. 8. 2019 vidna srpasta začetna kalcinacija desnega ramena potrjuje degenerativno spremembo. V izvidu radiologa z dne 15. 10. 2019 in poškodbenem listu travmatologa z dne 6. 11. 2019

so navedeni le sumljivi znaki poškodbe, ni pa diagnosticirana oziroma klinično potrjena poškodba desnega ramena. Navedbe o nastanku poškodbe v zdravstveni dokumentaciji dejansko predstavljajo anamnezo, torej tisto, kar je zdravniku povedal bolnik, to je tožnik. Podatki o anamnezi, ki so vsebovani v teh dveh izvidih, potrjujejo zgolj to, da je tožnik zdravniku (specialistu) v resnici izjavil, da se je poškodoval pri delu, ne pa tega, da se je to res zgodilo.

Glede na navedeno ni zatrjevanega nasprotja med izvidi specialistov travmatologa, radiologa in ostalo medicinsko dokumentacijo ter ugotovitvami izvedenca.

Pravilen je zaključek sodišča, da je imel tožnik predhodne zdravstvene težave z desnim ramenom zaradi simptomatskih degenerativnih sprememb (omejene gibljivosti in bolečine), saj sicer ne bi iskal zdravniške pomoči pred zatrjevanim škodnim dogodkom, kar je potrdila tudi osebna zdravnica tožnika. Ocena izvedenca, da tožnik ni utrpel poškodbe pri delu, ni protislovna njegovi ugotovitvi, da obstaja verjetnost, da je bila gibljivost po 30. 9. 2019 bolj omejena in da so bile bolečine večje kot pred tem datumom. Izvedenec je pojasnil, da tožnik pri nerodnem gibu

ali dvigovanju vreče z odpadnim steklom ni utrpel nobene poškodbe desnega ramena. Tudi izvedenčev opis posledic (stopnje in trajanja bolečin, nevšečnosti med zdravljenjem ...) ne nasprotuje njegovi ugotovitvi, da tožnik 30. 9. 2019 ni utrpel poškodbe pri delu. Izvedenec, ki je bil postavljen za razjasnitev vzroka zdravstvenih težav, je te pripisal degenerativnim spremembam, ki so se kazale v bolečinah in omejeni gibljivosti desne rame že pred spornim škodnim dogodkom. V zvezi s tem ni podana očitana bistvena kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker sodišče ne omenja izvedenskega mnenja v delu, ki se nanaša na obseg in trajanje posledic. Te se nanašajo na višino zahtevka, tožnik pa ni dokazal že njegovega temelja.

Nepravilnosti izvedenskega mnenja pritožba neutemeljeno oporeka z navedbo, da iz specialističnega izvida z dne 13. 8. 2020 izhajajo degenerativne spremembe, ki so zgolj zmerne, izvedenec pa je ugotovil resne degenerativne spremembe. Kot je v pisni dopolnitvi mnenja pojasnil izvedenec, je ocenjevanje sprememb in opisovanje z izrazi, kot so zmerne, resne ipd. subjektivna ocena diagnostika. Pri tožniku gre za resne okvare z izraženimi kliničnimi simptomi. Same organske spremembe pa je možno oceniti tudi z izrazom zmerne spremembe. Bistveno je, da so bile te ugotovljene in so tožniku povzročale zdravstvene težave.

Iz mnenja izvedenca jasno izhaja, katero medicinsko dokumentacijo je preučil. Tožnik je v pripombah predlagal, naj sodišče izvedencu naloži, da v spis predloži del zdravstvenega kartona, rentgenskega izvida ter izvid ortopeda z dne 19. 9. 2019, na katero se je izvedenec skliceval v pisnem mnenju. Predložitev dodatne medicinske dokumentacije ni odločilnega pomena. Tožnik ne pojasni, katero konkretno dokumentacijo, razen izvida z dne 19. 9. 2019,

naj bi izvedenec predložil. Tudi sicer ni naloga sodišča oziroma izvedenca, da predloži zdravstvene izvide, ki vsebujejo občutljive osebne podatke, namesto stranke, na katero se ti nanašajo. Tožnik bi med postopkom na prvi stopnji lahko sam pridobil in vpogledal v lastno medicinsko dokumentacijo pri svoji osebni zdravnici oziroma izvajalcu zdravstvenih storitev.

Tožnik neutemeljeno uveljavlja obstoj relativne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP v zvezi z 286. členom ZPP glede izvida specialne radiološke ambulante z dne 8. 2. 2024, ki ga je tožnik predložil z vlogo 30. 5. 2025, in ortopedskega kartona UKC J. z dne 18. 3. 2025, ki ga je predložil z vlogo 23. 4. 2025. V teh vlogah je tožnik podal pripombe na pisno mnenje izvedenca oziroma njegovo pisno dopolnitev. Drži sicer pritožbena navedba, da ne gre za prepozen dokazni predlog, saj listin tožnik brez svoje krivde ni mogel predložiti do konca prvega naroka za glavno obravnavo niti njuna dopustitev ne bi zavlekla reševanja tega spora, kot razloguje sodišče. Vendar pa se je izvedenec do teh izvidov opredelil v ustnem mnenju. Pojasnil je, da se izvida, ki ju je pogledal, navezujeta na degenerativne spremembe pred 30. 9. 2019. Izvida po mnenju izvedenca ne potrjujeta vzročne zveze s poškodbo, temveč kažeta na degenerativni proces. Vsebina izvidov (približno pet let po zatrjevani poškodbi) torej ne bi mogla vplivati na odločitev v zadevi.

Dokaz z zaslišanjem specialistov, ki so tožnika zdravili in ki jih je tožnik predlagal po zaslišanju sodnega izvedenca na zadnjem naroku, glede na navedeno sodišče ni bilo dolžno izvesti, kar je tudi obrazložilo. Po pravilni presoji sodišča bi dopustitev dokazov z zaslišanjem prič - zdravnikov zavlekla reševanje spora (tretji odstavek 286. člena ZPP). Poleg tega zdravniki, ki so tožnika zdravili, ne smejo prevzeti naloge izvedenca in sodišču podajati strokovnih znanj, ki jih potrebuje. Ta mu posreduje v sodnem postopku postavljeni izvedenec.

Izvedenec, ki je tožnika osebno pregledal in preučil vso medicinsko dokumentacijo, je med zaslišanjem celovito in prepričljivo odgovoril na pripombe tožnika in na vsa relevantna postavljena vprašanja o tožnikovem zdravstvenem stanju ter vzrokih zanj. Iz obrazložitve sodbe je razvidno, da sodišče novega izvedenca ni postavilo iz razloga, ker v mnenju ni našlo nejasnosti in nasprotij. S temi razlogi sodišča se pritožbeno sodišče v celoti strinja in zavrača pritožbene navedbe o protislovnosti mnenja. Pritožbene navedbe ne vzbujajo pomislekov v pravilnost, popolnost in ustreznost mnenja. Tožnikovo nestrinjanje v resnici predstavlja nezadovoljstvo z izvedenčevimi ugotovitvami. Rezultat opravljenega izvedenskega dela je sodišče ovrednotilo kot koherentno, prepričljivo in popolno ter takšno oceno v svoji sodbi tudi obrazložilo. S tem je sodišče izpolnilo dolžnost, ki mu jo nalaga ZPP v 254. členu, in je postavitev novega izvedenca - travmatologa pravilno zavrnilo. V opisanih okoliščinah pritožba zato neutemeljeno uveljavlja bistveno kršitev določb postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in kršitev pravic iz 22. ter 23. člena Ustave RS, ker naj bi sodišče z opustitvijo izvedbe predlaganih dokazov tožniku onemogočilo vsebinsko obravnavo.

Glede na navedeno je sodišče utemeljeno zaključilo, da se tožnik ni poškodoval pri delu na smetarskem vozilu dne 30. 9. 2019. Ob ugotovitvi, da ni škodnega dogodka in pravno relevantne vzročne zveze med ravnanjem toženke in nastalo škodo, je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialno pravo, ko je zavrnilo zahtevek tožnika za plačilo odškodnine. Ker tožnik ni dokazal škodnega dogodka oziroma poškodbe pri delu, morebitna protipravnost ravnanja toženke za presojo ni relevantna. Sodišče je zato ravnalo pravilno, ko ugotovitev izvedenca s področja medicine dela v zvezi z zatrjevano protipravnostjo ravnanja toženke ni vključilo v dejansko podlago sodbe. Izpodbijana sodba v tem delu tako ni obremenjena z zatrjevanima kršitvama iz prvega odstavka 339. člena ZPP in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

Uveljavljani pritožbeni razlogi, kot tudi razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), niso podani, zato je pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo (353. člen ZPP).

Tožnik s pritožbo ni uspel, zato krije sam svoje stroške pritožbenega postopka, hkrati pa je dolžan povrniti toženki njene stroške odgovora na pritožbo (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP). Pritožbeno sodišče je toženki skladno z določili Odvetniške tarife (OT) priznalo 750 točk za sestavo odgovora na pritožbo, 2 % za materialne stroške in 22 % DDV, kar vse skupaj (upoštevaje vrednost točke 0,60 EUR) znaša 559,98 EUR. Ta znesek je tožnik dolžan toženki povrniti v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Pritožbeno sodišče stroška pregleda celotnega spisa, izjav prič, izvedenskih mnenj izvedencev in dopolnitev, zakonodaje, sodne prakse ni priznalo, ker zanj ni podlage v OT oziroma je že zajet v že priznanih stroških.