Jedro

Kakšno ravnanje je še v mejah dovoljenega silobrana, je stvar vsakega konkretnega primera in torej tudi dokaznega postopka v pravdi. Zato mora sodišče enakovredno obravnavati ravnanje obeh udeležencev v škodnem dogodku, vzroke za njuno ravnanje, škodo, ki je grozila in škodo, ki je nastala. Presoditi mora torej vse subjektivne in objektivne okoliščine primera. Med te okoliščine spada zlati presoja o sorazmerju med intenzivnostjo napada in obrambe, v zvezi s tem pa tudi primerjava primernosti sredstev, ki sta jih uporabila oba udeleženca, pa tudi presoja o sorazmerju med dobrino, ki je bila z napadom ogrožena in dobrino, ki je bila v obrambi poškodovana.

Izrek

Reviziji se ugodi, sodba sodišča druge stopnje se glede zavrnitve toženkine pritožbe in vmesna sodba sodišča prve stopnje glede ugotovitve toženkine 50-odstotne odškodninske odgovornosti razveljavita in zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Revizijski stroški so nadaljnji pravdni stroški.

Obrazložitev

V škodnem dogodku 31.8.1988 je toženka brizgnila tožniku v obraz cevosan, zaradi česar je tožnik oslepel na desno oko. Kazenski postopek zoper obe sedanji pravdni stranki je bil ustavljen. Tožnik je v tožbi zahteval plačilo odškodnine za premoženjsko in nepremoženjsko škodo, toženka pa se je branila, da je dejanje storila v silobranu. Sodišče prve stopnje je po izvedenem dokaznem postopku ugotovilo, da je bil v obravnavanem škodnem dogodku napadalec tožnik, ker je za vrati pričakal toženko in jo prvi večkrat z desko udaril po glavi in rokah, toženka pa se je najprej branila z umikanjem nazaj, nato pa je dvignila plastično vrečko, v kateri je bila plastenka s cevosanom in večkrat brizgnila proti tožniku. Sodišče je ugotovilo, da je toženka ravnala v silobranu, vendar ga je prekoračila.

Poudarilo je, da pri ugotavljanju sorazmernosti med napadom in obrambo ni pomembna samo intenzivnost napada, ampak tudi obrambno sredstvo. To pa ni bilo primerno, saj je zaradi njegove uporabe prišlo do izgube vida, s čimer so nastale veliko težje poškodbe.

Zaradi prejšnjih tožnikovih groženj in nevzdržnih razmer je bila toženka pripravljena na napad, saj je vrečko s plastenko, napolnjeno s cevosanom, nosila vedno s seboj, vendar bi pri izbiri tega sredstva morala in mogla vedeti za visoko stopnjo njegove škodljivosti. Zato bi ga morala uporabiti na drug način ali pa izbrati drugo, manj škodljivo sredstvo. Zaradi prekoračenega silobrana je z vmesno sodbo ugotovilo, da sta pravdni stranki soodgovorni za nastalo škodo v razmerju 50 proti 50. Sodišče druge stopnje je pritožbi obeh pravdnih strank zavrnilo kot neutemeljeni in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. V razlogih je potrdilo dejanske okoliščine, kako je potekal škodni dogodek, strinjalo se je tudi z materialnopravno oceno o prekoračitvi silobrana. Poudarilo je, da je bila toženka pripravljena na napad in da cevosana ni uporabila v paniki. To sredstvo je bilo neprimerno, saj bi toženka za preprečitev napada lahko uporabila nenevarno sredstvo, na primer milnico ali v ta namen proizvajani sprej.

Toženka v pravočasni reviziji proti sodbi sodišča druge stopnje uveljavlja revizijska razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnitev zadeve sodišču druge stopnje v ponovno odločanje o njeni pritožbi, podrejeno pa tako spremembo sodbe sodišča druge stopnje, da se njeni pritožbi ugodi in vmesna sodba sodišča prve stopnje tako spremeni, da se v celoti zavrne tožbeni zahtevek. Bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 13. točke drugega odstavka 354. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP/77) vidi revizija v razlogih sodbe druge stopnje, da bi toženka lahko za obrambo uporabila drugo sredstvo, na primer milnico ali v ta namen proizvajani sprej. Milnica ni primerno sredstvo za obrambo, saj gotovo ne bi prekinila tožnikovega napada, o spreju pa v postopku na prvi stopnji sploh niso bili izvajani nobeni dokazi, zlasti ne, ali je tak sprej v letu 1988 bil dostopen na našem trgu. Ali je določeno obrambno sredstvo primerno, je treba presojati v sklopu vseh okoliščih konkretnega dogodka. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je bil tožnik tisti, ki je napadel toženko, da se je ta branila, in kakšne so bile dimenzije deske, s katero jo je večkrat udaril in tudi toženko poškodoval. Sodišči pri tem nista upoštevali intenzivnosti tožnikovega napada, nista upoštevali toženkine pravne dobrine, ki je bila z njegovim napadom ogrožena, nepravilno sta ocenili primernost toženkinega obrambnega sredstva, ker ga nista primerjali z nevarnostjo deske, ki jo je ob napadu uporabljal tožnik. Pri oceni o prekoračitvi silobrana pa sta dali prevelik pomen posledici, pri čimer nista upoštevali posledic, do katerih bi prišlo, če se toženka ne bi branila. V nadaljevanju revizije toženka poudarja veliko intenzivnost tožnikovega napada in dejstvo, da je mogoče desko, s katero je tožnik toženko udarjal po glavi, opredeliti kot tako nevarno sredstvo, s katerim se lahko povzroči smrt. Toženka je branila svoje življenje, zato je bila upravičena do take učinkovite obrambe, ki bi prekinila tožnikov napad. Ne more je obremenjevati dejstvo, da si je obrambno sredstvo pripravila že prej, saj je bil tožnik že prej agresiven, obremenjen z ljubosumnostnimi blodnjami, toženki je že večkrat resno grozil in jo večkrat fizično napadel, enkrat pa je napadel z nožem tudi namišljenega ljubimca. Zato se je toženka upravičeno pripravila za obrambo. Toženka med samim napadom ni mogla meriti v tožnikovo oko, temveč je brizgnila proti njegovi glavi. Če bi brizgala v drugo smer, napada ne bi prekinila.

Primerjava obeh sredstev, ki sta jih v obravnavanem dogodku uporabili pravdni stranki, pokaže, da je bilo tožnikovo nevarnejše. Nepravilno je primerjati posledice, ki jih v dogodku utrpita napadalec in napadeni, saj ob taki primerjavi nikoli ne bi moglo biti silobrana v primeru, ko napadeni povzroči napadalčevo smrt. Zato je treba primerjati posledice, ki jih utrpi napadalec s posledicami, ki jih je in zlasti, ki bi jih ob rednem teku stvari utrpel napadeni, če ne bi bilo njegove obrambe. Toženka še opozarja, da je bil tožnik kot moški fizično močnejši in bi bil zato v prednosti tudi v primeru, če ne bi uporabil nobenega sredstva. Zato toženka meni, da so njej grozile težje posledice, kot jih je utrpel tožnik. Njeno obrambno sredstvo torej ni bilo neprimerno, njeno ravnanje pa je bilo v okviru dovoljenega silobrana in ni prišlo do prekoračitve.

Revizija je bila vročena tožniku, ki nanjo ni odgovoril, in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo (tretji odstavek 390. člena ZPP/77).

Revizija je utemeljena.

Glede na prehodno določbo prvega odstavka 498. člena novega Zakona o pravdnem postopku (Ul. RS št. 26/99) je revizijsko sodišče v tej pravdni zadevi uporabilo določbe ZPP/77. Revizijsko sodišče se ne strinja z opredelitvijo v reviziji, da predstavljajo razlogi sodišča druge stopnje v zvezi z milnico in sprejem za obrambo očitano procesno kršitev, saj gre le za oceno pritožbenega sodišča, da bi toženka lahko uporabila milejše obrambno sredstvo. V postopku pred obema sodiščema tudi ni prišlo do uradno upoštevnih procesnih kršitev, pač pa revizija utemeljeno očita obema sodiščema zmotno uporabo materialnopravnih določb o prekoračitvi silobrana.

Kdor v silobranu povzroči napadalcu škodo, je glede na prvi odstavek 161. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (Ul. SFRJ št. 29/78, 39/85, 57/89) ni dolžan povrniti, razen pri prekoračitvi silobrana. V primeru silobrana za obstoj civilnega delikta manjka eden od njegovih temeljnih elementov, to je nedopustno ravnanje povzročitelja. Zakon ne daje definicije silobrana, ga pa civilno pravo obravnava enako kot kazensko. Zato je tudi v civilnem pravu silobran tista obramba, ki je neizogibno potrebna, da napadeni odvrne od sebe ali od koga drugega istočasen protipraven napad. V takem primeru napadeni ni dolžan napadalcu povrniti povzročene škode. Če pa je ravnanje napadenega prestopilo meje dovoljenega silobrana, mora napadalcu povrniti tisto škodo, ki je nastala pri prekoračitvi silobrana. Kakšno ravnanje je še v mejah dovoljenega silobrana, je stvar vsakega konkretnega primera in torej tudi dokaznega postopka v pravdi. Zato mora sodišče enakovredno obravnavati ravnanje obeh udeležencev v škodnem dogodku, vzroke za njuno ravnanje, škodo, ki je grozila in škodo, ki je nastala. Presoditi mora torej vse subjektivne in objektivne okoliščine primera. Med te okoliščine spada zlasti presoja o sorazmerju med intenzivnostjo napada in obrambe, v zvezi s tem pa tudi primerjava primernosti sredstev, ki sta jih uporabila oba udeleženca, pa tudi presoja o sorazmerju med dobrino, ki je bila z napadom ogrožena in dobrino, ki je bila v obrambi poškodovana.

Iz razlogov sodb obeh sodišč izhaja, da sta se ukvarjali predvsem z vprašanjem primernosti obrambnega sredstva, katerega uporaba v obravnavanem škodnem dogodku je povzročila, da je tožnik izgubil vid desnega očesa. Ta škoda je sicer res velika, vendar bi se morali sodišči ukvarjati tudi s presojo ostalih okoliščin primera. Ocena o neprimernosti uporabljenega obrambnega sredstva je nepravilna, če ni hkrati opravljena primerjava ne samo s sredstvom, ki ga je in kakor ga je v napadu uporabil napadalec, ampak tudi s škodo, ki bi bila s tem sredstvom lahko povzročena napadenemu, če se ne bi branil. Predvsem pa je nepravilen tak zaključek o nesorazmerju med obrambo in napadom, ki se sklicuje le na neprimernost obrambnega sredstva.

Prekoračitev mej silobrana se presoja z ugotavljanjem sorazmernosti oziroma nesorazmernosti intenzivnosti napada in obrambe, ne pa s primerjavo primernosti obeh ali celo samo enega od sredstev, ki sta bili uporabljeni v škodnem dogodku. Kljub nekaterim obstoječim podatkom v pravdnem in priloženem kazenskem spisu, v razlogih sodb ni podatkov o vzroku tožnikovega napada, zlasti pa intenzivnosti njegovega napada, ali bi bilo glede na te podatke mogoče njegov napad učinkovito odvrniti na drug, ustreznejši način ali pa je bila taka toženkina obramba res neizogibno potrebna, kot zatrjuje v reviziji in kar bi lahko imelo za posledico tudi drugačno materialnopravno presojo o mejah dovoljenega silobrana v konkretnem škodnem dogodku.

Zaradi napačnega materialnopravnega pristopa obeh sodišč, ki sta se pri vprašanju prekoračenosti silobrana ukvarjali predvsem le z nesorazmernostjo vnaprej pripravljenega obrambnega sredstva, je ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno. Pogojev za spremembo izpodbijanega dela sodbe druge stopnje tako ni bilo. Zato je revizijsko sodišče na podlagi drugega odstavka 395. člena ZPP/77 toženkini reviziji ugodilo, sodbo sodišča druge stopnje v izpodbijanem delu o zavrnitvi toženkine pritožbe in vmesno sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu glede obstoja toženkine odgovornosti v višini 50% razveljavilo in zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Odločitev o toženkinih priglašenih revizijskih stroških temelji na tretjem odstavku 166. člena ZPP/77.