Jedro

Suspenzivne začasne odredbe (po drugem odstavku 32. člena ZUS-1) zoper negativno odločbo ni mogoče izdati.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo zahtevo tožeče stranke za izdajo začasne odredbe po drugem odstavku 32. člena ZUS-1, s katero naj bi do pravnomočne odločitve v upravnem sporu zadržalo izvršitev odločbe tožene stranke z dne 24. 1. 2011. Z navedeno odločbo, izdano na predlog tožečih strank, je tožena stranka odločila, da se pri deklici A.A., roj. ... 2007, cepljenje proti davici, tetanusu, oslovskem kašlju, otroški paralizi in okužbami s hemofilusom influence tip b s cepivom Infanrix, Hib – IPV ali cepivom Pentaxim in cepljenje proti ošpicam, mumpsu in rdečkam s cepivom MMRVaxPro in cepivom Priorix, ne opusti.

2. V razlogih izpodbijanega sklepa prvostopno sodišče navaja, da s tožbo izpodbijana odločba, izdana po 22. č členu Zakona o nalezljivih boleznih (ZNB) ter določbah Pravilnika o cepljenju, zaščiti z zdravili in varstvom pred vnosom in razširjanjem nalezljivih bolezni (v nadaljevanju Pravilnik), predstavlja le enega od podatkov, ki se vpišejo v otrokovo zdravstveno evidenco, na njeni podlagi pa se cepljenje ne opravi. Vpis odločbe v otrokovo zdravstveno evidenco ne bo vplival na njegovo zdravje, zato predlagana začasna odredba ni utemeljena.

3. Tožeča stranka v pritožbi navaja, da Komisija za cepljenje, pri ugotavljanju razlogov za opustitev cepljenja ni upoštevala otrokovega zdravja pred cepljenjem in dednih bolezni. Sklicuje se na odločbo Ustavnega sodišča Up-359/01 ter predlaga, da Vrhovno sodišče sklep prvostopnega sodišča odpravi ter izda začasno odredbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Z negativno odločbo, ki jo tožeča stranka izpodbija s tožbo, je tožena stranka odločila, da se ne opusti cepljenje hčerke tožečih strank proti boleznim, za katere ZNB v 22. členu določa obvezno cepljenje.

6. Tožeči stranki predlagata izdajo začasne odredbe izrecno na podlagi drugega odstavka 32. člena ZUS-1, torej suspenzivno začasno odredbo, s katero naj bi se do pravnomočne odločitve v upravnem sporu odložila izvršitev s tožbo izpodbijane odločbe.

7. Začasna odredba po drugem odstavku 32. člena ZUS-1 se lahko izda le v primerih, ko gre za prisilno izvršitev s tožbo izpodbijane odločbe, kar v obravnavani zadevi ni primer. Ker gre za (negativen) izrek s tožbo izpodbijane odločbe „da se ne opusti cepljenje“ predlagana odložitvena začasna odredba vsebinsko ni smiselna, regulatorne začasne odredbe pa, kot je že navedeno, tožeči stranki nista predlagali.

8. Ker začasne odredbe na podlagi drugega odstavka 32. člena ZUS-1 v obravnavanem primeru ni mogoče izdati, je Vrhovno sodišče, ne da bi se spuščalo v presojo pravilnosti odločitve sodišča prve stopnje, pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani sklep (76. člen v zvezi s prvim odstavkom 82. člena ZUS-1).