Jedro

Sodišče mora pri določanju višine preživninske obveznosti poleg materialnih možnosti staršev ugotoviti tudi kolikšne so potrebe otroka. Če namesto tega zgolj navaja, da so potrebe otroka običajne, je dejansko stanje nepopolno ugotovljeno.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba v 3. točki spremeni tako, da je toženec dolžan plačati preživnino v znesku 13.000,00 SIT za vsakega izmed mladoletnih otrok (skupaj 26.000,00 SIT) za mesec julij 1999 ter v enakem znesku od 1.10.1999 dalje in sicer zapadle preživninske obroke v 15-ih dneh, v bodoče dospele zneske pa do vsakega 25. dne v mesecu za tekoči mesec, na tekoči račun A. Č. pri banki, vse v 8 dneh, da ne bo izvršbe.

V ostalem se izpodbijani izrek v 3. točki razveljavi ter zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

Pritožbeni stroški so nadaljnji pravdni stroški.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano odločbo: 1.) razvezalo zakonsko zvezo pravdnih strank; 2.) mladoletna otroka M. in L. Č. dodelilo v varstvo, vzgojo in preživljanje materi A. Č., 3.) M. Č. naložilo, da je dolžan za preživljanje otrok M. in L. Č. plačevati preživnno od 1.10.1998 do 30.6.1999 po 13.000,00 SIT mesečno, skupaj 26.000,00 SIT, od 1.7.1999 do 31.7.1999 in od 1.10.1999 dalje pa po 17.000,00 SIT mesečno, skupaj 34.000,00 SIT mesečno, in sicer zapadle preživninske obroke v 15-ih dneh, v bodoče dospele zneske pa do vsakega 25. v mesecu za tekoči mesec, na tekoči račun A. Č., vse v 8-ih dneh, da ne bo izvršbe; 4.) višji preživninski zahtevek je sodišče zavrnilo ter 5.) odločilo, da vsaka stranka nosi svoje stroške postopka. Obenem je prvo sodišče ugotovilo, da je predlog za izdajo začasne odredbe umaknjen in je ta postopek ustavljen.

Zoper 3. točko izreka (pomotoma navedeno zoper 2.) se po svoji pooblaščenki pritožuje tožena stranka, ki uveljavlja pritožbena razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter nepravilne uporabe materialnega prava ter sodišču predlaga, naj izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje, podrejeno pa naj jo spremeni tako, da je toženec dolžan plačevati preživnino za oba sinova le za mesec julij 1999 in od 1.10.1999 dalje.

Pritožnik navaja, da je vse do 2.3.1999 dajal denar v skupno blagajno, s katero je ravnala tožnica. Od prejema tožbe v marcu pa do 1.8.1999 toženec za preživljanje ni plačal ničesar, vendar pa naj bi starejši sin od marca 1999 do junija 1999 živel pri očetu-tožencu. Oba naj bi se tudi prehranjevala pri njegovi sestri, domov pa sta hodila le prespat. Toženec je poleg tega plačal šolanje v naravi, ob vsem tem pa je tožnica prejemala otroški dodatek. Toženec izrecno ne nasprotuje preživnini v višini 13.000,00 SIT za vsakega otroka, s prvo sodbo prisojeni znesek pa je previsok, saj znaša njegov dohodek le 68.000,00 SIT, medtem ko tožnica zasluži precej več.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče najprej ugotavlja, da pritožnik soglaša s plačevanjem preživnine v višini 13.000,00 SIT za vsakega otroka in sicer za mesec julij 1999 ter od 1.10.1999 dalje.

V tem obsegu se tožena stranka zoper izrek v 3. točki izpodbijane sodbe ne pritožuje, zato je pritožbeno sodišče preizkušalo prvo sodbo le v presežnem delu. 79. člen Zakona o zakonsi zvezi in družinskih razmerjih - ZZZDR določa, da višino prispevka za preživljanje otrok določi sodišče v sorazmerju z možnostmi vsakega izmed staršev in otrokovimi potrebami. Ugotavljanje dejstev za uporabo navedene določbe je torej v preživninskih pravdah odločilnega pomena.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da izpodbijana sodba glede teh ne vsebuje razlogov. Možnosti obeh staršev, kot kaže, sicer niso sporne. Vendar pa ugotovitev teh dveh dejstev za uporabo 79. člena ZZZDR samo po sebi še ne zadošča. Poleg tega je potrebno ugotoviti še otrokove potrebe ter nato v sorazmerju z vsemi naštetimi dejavniki določiti primeren znesek za preživljanje. V zvezi s tem pa pritožbeno sodišče poudarja, da izpodbijana sodba sploh ne vsebuje nikakršne ocene, kolikšne so potrebe obeh otrok, marveč je v obrazložitvi navedeno le to, da šteje prvo sodišče znesek, ki ga predlaga tožnica (70.000,00 SIT za enega otroka) za nekoliko pretiran. To pa je tudi vse. Glede na povedano pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da je dejansko stanje v tem obsegu nerazčiščeno in sodba vsled tega tudi ne vsebuje razlogov glede odločilnih dejstev ter je bilo potrebno sodbo v preživninskem delu, ki presega znesek 13.000,00 SIT, razveljaviti. Poleg tega pritožnik izpodbija tudi odločitev sodišča, da je dolžan plačati zapadle preživninske obroke od 1.10.1998 do 30.6.1999. V zvezi s tem pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da prvo sodišče ni ugotavljalo, kdaj natančno je ekonomska in družinska skupnost prenehala, kakor tudi ne, ali oziroma koliko je toženec v tem času prispeval za oba otroka. Pritožnik v pritožbi navaja, da je starejši sin do junija 1999 živel pri njem, poleg tega naj bi zanj plačal stroške šole v naravi ter stroške celodnevne šole, v zvezi s čimer je sodišču v pritožbenem postopku tudi predložil dokaze. Pritožbeno sodišče ni pristojno za ugotavljanje dejanskega stanja, vendar pa v obravnavani zadevi ugotavlja, da je le-to nerazčiščeno, posledično pa je vprašljiva pravilna uporaba materialnega prava. Iz tega razloga je bilo potrebno razveljaviti sodbo tudi v delu, ki se nanaša na plačilo zapadlih preživninskih obrokov za čas od 1.10.1998 do 30.6.1999. Iz navedenih razlogov je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremenilo oziroma razveljavilo kot izhaja iz izreka ter v razveljavljenem delu zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Prvo sodišče naj v novem postopku ugotovi vsa odločilna dejstva, predvsem to, kakšne so potrebe obeh otrok ter nato v sorazmerju z možnostmi obeh staršev določi ustrezen znesek preživnine. Ob odločanju pa naj sodišče upošteva tudi s strani toženca že plačane prispevke za življenje obeh otrok.