Jedro

Sposobnost razsojanja je pogoj za poslovno sposobnost. Nična je pogodba, ki jo sklene oseba, ki nima sposobnosti razsojanja, čeprav ima formalno poslovno sposobnost.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je izdalo sodbo in sklep, vendar sklep ni predmet pritožbe. S sodbo je zavrnilo tako tožbeni zahtevek na ugotovitev ničnosti pogodbe o dosmrtnem preživljanju, sklenjene med A. B. in M. Ž. 29.11.1993 in overjeno 15.12.1993, kot tudi tožbeni zahtevek na ugotovitev neveljavnosti iste pogodbe. Tožeči stranki je naložilo,da mora toženi stranki povrniti 2.064,49 EUR pravdnih stroškov. Ugotovilo je, da ni razlogov za ničnost pogodbe glede na določbo 103. in 56. člena Zakona o obligacijskih razmerjih - ZOR, prav tako pa ne razlogov za neveljavnost po 111. členu ZOR.

Zoper sodbo se pritožuje tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov in predlaga spremembo oziroma razveljavitev sodbe. Pritožbeno sodišče bo potrebne pritožbene trditve povzelo v nadaljevanju, ko bo nanje odgovarjalo.

Pritožba ni utemeljena.

Odločitev sodišča prve stopnje o zavrnitvi obeh tožbenih zahtevkov je pravilna, čeprav ne povsem iz razlogov, ki jih je zapisalo sodišče prve stopnje.

Za pogodbo, ki je predmet spora in ki je bila sklenjena leta 1993, se glede na 1060. člen Obligacijskega zakonika - OZ v zvezi z vprašanji, ki so sporna, uporabljajo določbe ZOR, ki so enake sedaj veljavnim določbam OZ.

ZOR v 2. poglavju, 4. odsek govori o neveljavnosti pogodb in loči nične in izpodbojne pogodbe. O ničnosti govorijo členi 103 in naslednji, o izpodbojnosti pa členi 111 in naslednji. V zvezi z izpodbojnimi pogodbami 1. odstavek 112. člena ZOR določa, da pogodbena stranka, v katere interese je bila ugotovljena izpodbojnost, lahko zahteva, da se pogodba razveljavi. Drugi odstavek 117. člena pa določa, da pravica zahtevati razveljavitev izpodbojne pogodbe preneha v vsakem primeru s pretekom treh let od dneva, ko je bila pogodba sklenjena.

Tožeča stranka je postavila ugotovitveni zahtevek na ničnost pogodbe in podrejeni zahtevek na ugotovitev neveljavnosti pogodbe. Glede na zgoraj navedene določbe je zahtevek na ugotovitev neveljavnosti pogodbe identičen zahtevku za ugotovitev ničnosti oziroma gre za eno in isto stvar. Sodišče prve stopnje je o zahtevku za ugotovitev neveljavnosti pogodbe razpravljalo in o njem odločalo tako, kot da gre za zahtevek za razveljavitev pogodbe. Vendar pa je zahtevek za razveljavitev pogodbe oblikovalni in ne ugotovitveni (glej II Ips 765/93). Tožeča stranka bi torej morala zahtevati razveljavitev pogodbe, ne pa ugotovitev neveljavnosti. Slednja je obsežena že v ugotovitvi o ničnosti. Če bi tožeča stranka, ko je postavila podrejeni zahtevek (21.10.2003, list. št. 126), sicer postavila pravilen zahtevek, torej zahtevek na razveljavitev pogodbe, bi z njim ne mogla uspeti glede na določbo 117. člena ZOR. Kot je ugotovilo sodišče prve stopnje, je pokojna A. B. kot pogodbenica umrla 22.1.1997, torej štiri leta po podpisu pogodbe. Triletni prekluzivni rok je torej potekel že pred vložitvijo tožbe 18.12.1997 in tako izpodbijanje pogodbe, torej razveljavitev iz razlogov po 111. členu ZOR, že ob vložitvi tožbe ni bila več mogoča. Pritožbeno sodišče tako ugotavlja, da predmet spora ostaja vprašanje, ali je pogodba nična, torej ali je iz tega razloga neveljavna. Sodišče prve stopnje je uporabilo določbo 103. člena ZOR in 56. člena ZOR in na teh dveh podlagah ugotovilo, da ne gre za ničen posel po 103. členu ZOR, pač pa naj bi šlo kvečjemu za izpodbojnega po 56. členu ZOR.

V zvezi s tem je treba ugotoviti, da pokojni A. B. ni bila odvzeta poslovna sposobnost in je torej formalno poslovno sposobnost imela. To, kar očita tožba in kar je tudi bilo predmet obširnega dokaznega postopka, pa ne more biti vprašanje poslovne sposobnosti pokojne A. B., ampak vprašanje njene sposobnosti razsojanja. Sporno je torej vprašanje, ali je pokojna A. B. kljub formalni poslovni sposobnosti bila sposobna razsojati, torej, ali je razumela, za kaj gre pri pogodbi, ki jo je podpisala.

Sposobnosti za razsojanje kot predpostavke pravnega posla ni urejal niti ZOR, pa tudi OZ je ne ureja. Ker je sposobnost razsojanja pogoj za poslovno sposobnost, lahko za pravne posle osebe, ki kljub poslovni sposobnosti nima dejanske sposobnosti razsojanja, uporabimo enaka pravila, kot če gre za pogodbo, ki jo sama sklene poslovno nesposobna oseba. Taka pogodba je nična (glej OZ s komentarjem, GV Založba Ljubljana, 2003, 1. knjiga, dr. Nina Plavšak, stran 188-190, tudi Komentar k 41. členu, stran 328 in 329). Vprašanje, ali v takem primeru pogodba sploh nastane (glej Komentar v isti knjigi dr. Ade Polajnar Pavčnik k 94. členu, stran 525) za prakso po mnenju pritožbenega sodišča ni toliko pomembno.

Sklep vsega povedanega v konkretni zadevi je torej, da je treba odločati o zahtevku za ugotovitev ničnosti s stališča vprašanja, ali je bila A.B. v času sklenitve pogodbe sposobna razsojanja. Gre torej za vprašanje, ali je sodišče prve stopnje v zvezi s tem pravilno ugotovilo dejansko stanje.

Pritožbeno sodišče nima nobenih pomislekov in v celoti sprejema dokazno oceno sodišča prve stopnje. Ocena je opravljena v skladu z 8. členom Zakona o pravdnem postopku - ZPP, je pa tudi življenjsko izkustveno povsem sprejemljiva.

Pritožba najprej očita, češ, da je F. A. A. kot priča v celoti potrdil navedbe tožeče stranke, vendar ga je sodišče v celotni sodbi omenilo samo v enem stavku. Navaja, da ni obrazložilo, zakaj tej priči ni verjelo in zakaj na njegovi izpovedbi ne bi mogla temeljiti sodba. V tem delu naj bi bila sodba neobrazložena.

Ta pritožbena trditev ne drži. Če je sodišče prve stopnje zapisalo, da se njegova izpovedba ujema z izpovedbo njegove žene, je ta ugotovitev zadostna. Sicer pa niti ni mogoče trditi, češ da sodišče tej priči ni verjelo. Ugotovilo je, da se njegova izpovedba ujema z izpovedbo njegove žene, slednja pa zadnja leta z materjo (pok. A. B.) niti ni imela stikov, saj matere ni obiskovala. Izrecno ni povedala, kdaj je mater nazadnje videla. Ker je tako izpovedal tudi F. A. A., njegova izpovedba ne more biti odločilna, saj mu stanje pokojne A. B. ob podpisu pogodbe glede na lastno izpovedbo ni moglo biti znano. Tako torej na njegovi izpovedbi sodba ne more temeljiti.

Pritožba nato trdi, češ da je toženka trdila, da ni vedela, da bi pokojno zadela kap, oba izvedenca, ki sta vpogledala medicinsko dokumentacijo pa sta ugotovila, da je doživela vrsto kapi. Izpovedi tožene stranke torej po stališču pritožbe ne gre verjeti in je podana v nasprotju z medicinskimi dejstvi, za katere pa je toženka kot skrbnica pokojne morala vedeti.

Ni povsem jasno, kaj pritožba s tem hoče reči: Ali, da je toženka govorila neresnico v zvezi s kapjo, ali pa da je bila neskrbna, ker za kap ni vedela. Vendar: Če je bila kap potrjena z medicinsko dokumentacijo, tedaj njena izpovedba tako ali tako ni pomembna. Če pa za kap ni vedela, pa ni videti razloga, zakaj toženki ne bi bilo mogoče verjeti. Vsekakor bi pritožba morala jasno zapisati, kaj hoče reči v zvezi z izpovedbo toženke.

Pritožba nato trdi, da je nelogično, da sodišče verjame priči P., ki je izrecno poudarila, da se primera niti ne spominja in da je pokojno srečala samo enkrat. Po stališču pritožbe je logično, da sodnik, ki je opravil overitev podpisa, ne bo izpovedal, da je v času overitve podpisa obstajal dvom, da je bila pokojna dementna.

S tem v zvezi pritožbeno sodišče v celoti sprejema stališče sodišča prve stopnje. Priča je overitev opravila v skladu s tedaj veljavnim 4. in 5. odstavkom 117. člena Zakona o dedovanju - ZD. Treba je izhajati iz predpostavke, ki izhaja iz navedenih določb, to pa pomeni, da je bila overitev opravljena v skladu z navedenim členom in da bi priča kot sodnica overitve ne opravila, če bi štela, da pogodbenik ne razume, kaj podpisuje. Trditev, da je logično, da sodnik, ki je opravil overitev podpisa, ne bo izpovedal, da je v času overitve obstajal dvom, je deplasirana in brez argumentov nakazuje na to, da je priča kot sodnica prilagodila izpovedbo. Pritožba ne pove, kakšne razloge naj bi bila priča kot sodnica imela, da bi opravila overitev, četudi bi dvomila o sposobnosti osebe, katere podpis overja.

Tudi po prepričanju pritožbenega sodišča glede na že citirana določila 117. člena ZD in glede na naravo sodnikovega dela v zvezi z overitvijo podpisov povsem zadošča splošna izpovedba o tem, kako je sodnica opravljala overitve, četudi se konkretnega primera na spominja.

Ko gre za izvedenska mnenja, je sodišče v zvezi s tem opravilo dovolj natančno dokazno oceno. Izvedensko mnenje dr. S. pa je tako ali tako mogoče upoštevati le v okviru tožničinih navedb in torej ne kot dokaz (glej II Ips 780/2006).

Neodvisno od zgoraj povedanega pa je treba poudariti še, da ravnanje pokojne A. B. ni bilo v ničemer nenavadno in tudi samo po sebi ne kaže na pomanjkanje sposobnosti za razsojanje. Če je mati A. B. premoženje izročila hčerki M. Ž., ki je za mater več let skrbela in pri kateri je mati živela, je ravnanje matere povsem v skladu s človeškimi merili.

Tako tudi pritožbeno sodišče pritrjuje stališču sodišča prve stopnje, da je bila pokojna A. B. sposobna razsojati, zato pogodba ni nična in s tem tudi ne neveljavna. Sodišče prve stopnje je torej oba tožbena zahtevka pravilno zavrnilo.

Neutemeljeno pritožbo je bilo treba zavrniti in sodbo potrditi po 353. členu ZPP.