Jedro

Obsežnost vlaganj in povečanje stanovanjske površine, sama po sebi ne pomenita spremembe identitete nepremičnine in s tem nastanek nove stvari v smislu določb ZTLR o pridobitvi lastninske pravice z gradnjo na tujem svetu.

Obstoj tihega oziroma konkludentnega soglasja bi morala tožnika zatrjevati, da bi sodišče moglo najprej odločiti o tem, ali to dejstvo zadošča za pridobitev solastninske pravice, in zatem, ali je bilo tako soglasje dejansko dano.

Ker se dokazi izvajajo z namenom ugotavljanja zatrjevanih dejstev in ne z namenom ugotavljanja katerihkoli drugih dejstev, so ob ugotovljeni nesklepčnosti tožbe neutemeljeni očitki o opustitvi dokazov s postavitvijo izvedenca in z zaslišanjem strank.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je glede umaknjenega dela tožbe postopek ustavilo, v ostalem pa zavrnilo tožbeni zahtevek za ugotovitev solastninske pravice tožnikov glede nepremičnine parc. št. 512/10, vl. št. 1130, k.o.... in sicer vsakega do 1/4, in za izstavitev zemljiškoknjižnega dovolila. Tožnikoma je naložilo plačilo toženkinih stroškov postopka.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožnikov zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Pritrdilo je stališču prve stopnje, da tožnika nista navedla ustreznih dejstev, iz katerih bi izhajala utemeljenost njunega zahtevka za pridobitev solastninske pravice.

3. Tožnica je proti sodbi sodišča druge stopnje vložila revizijo iz razlogov zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb postopka. Navedla je, da sodišče ni izvedlo dokaza z zaslišanjem tožnikov, ki bi povedala, zakaj naj bi pridobila solastninsko pravico, niti drugih dokazov, s katerimi bi se ugotovila narava in višina vlaganj, izvedenih s strani tožnikov. Sodišče nima strokovnega znanja, da bi moglo zgolj na podlagi vlog sklepati, da je šlo le za adaptacije in izboljšave. Zaradi kršitve pravil o dokazovanju ni bilo ugotovljeno, ali je šlo za ekonomsko skupnost in ali je res šlo zgolj za odmeno za najem. Stvar je bila z vlaganji usposobljena za normalno rabo oz. so bili s tem omogočeni pogoji za stalno bivanje v hiši. Glede na to in upoštevaje dejstva, da so bila vlaganja visoka, da sta tožnika brezplačno uporabljala hišo in da je toženka nenadoma vložila izpraznitveno tožbo, bi bilo logično sklepati, da je med pravdnimi strankami veljal tihi dogovor o pridobitvi solastninske pravice na podlagi izvedenih vlaganj. Zaradi opustitve dokaza z zaslišanjem strank je bila tožnikoma odvzeta možnost obravnavanja pred sodiščem (8. točka drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku - v nadaljevanju ZPP). Ker ni podalo dokazne ocene, je sodišče kršilo 8. člen ZPP. Kljub dokaznemu sklepu se sodba ne sklicuje na izvedene dokaze. Sodišče ni v zadostni meri obrazložilo svoje odločitve in je sodba zaradi tega nejasna. Sodišče druge stopnje ni odgovorilo na vprašanje, ali je narava vlaganj v domeni izvedenca ali pa lahko sodišče samo oceni, da gre za adaptacije in izboljšave. Sodišče ni obrazložilo, zakaj ni ugodilo predlogu za razjasnitev razlogov za vložitev izpraznitvene tožbe. Revidentka po navedenem predlaga, naj Vrhovno sodišče reviziji ugodi ter sodbi sodišč druge in prve stopnje razveljavi in vrne zadevo v novo sojenje.

4. Revizija je bila vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in toženki, ki na revizijo ni odgovorila.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Tožnika sta v postopku na prvi stopnji zatrjevala: - da sta se s toženkinim dovoljenjem vselila v stanovanjsko hišo v toženkini lasti, - da sta v letu 1986 v kleti uredila garsonjero, - da sta v letu 1989 podstrešje, ki je bilo dotlej v "surovem stanju", preuredila v stanovanje, - da sta poleg tega še odkupila del zemljišča, glede katerega je tekel spor s sosedom, obnovila zunanje stopnice in balkone, sezidala nov dimnik, uredila dvorišče in opravila še nekatera druga vlaganja (ureditev kanalizacije, plina, centralne napeljave, telefonske napeljave itd.).

7. Stališče nižjih sodišč, da navedena dejstva ne utemeljujejo zahtevka na ugotovitev (so)lastninske pravice glede sporne nepremičnine, je materialnopravno pravilno. V času, ko je veljal oziroma se je uporabljal Zakon o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (v nadaljevanju ZTLR), je bilo mogoče lastninsko pravico "z vlaganji" pridobiti ob nadaljnji predpostavki, da je bodisi obstajalo soglasje lastnika za pridobitev (so)lastninske pravice na tej podlagi (oziroma dogovor o skupni gradnji) bodisi da je z vlaganji nastala nova stvar v smislu določb o gradnji na tujem svetu.(1) Glede na to, da sta tožnika vedela, da vlagata v tujo nepremičnino, bi morala tožnika zatrjevati obstoj predpostavk iz 25. člena ZTLR.(2)

8. Po sodni praksi Vrhovnega sodišča gre za novo stvar v smislu določb o gradnji na tujem svetu le, če gre za nov del objekta, ki izpolnjuje pogoje za pridobitev izključne lastninske pravice na delu zgradbe ali če gre za spremenjeno identiteto zgradbe (npr. če je hlev prezidan v stanovanjski prostor, če iz senika nastane počitniška hišica). V primeru povečanja hiše, drugačne razporeditve prostorov in/ali izboljšanja bivalnih razmer ob dejstvu, da hiša ohranja prvotni namen, ne gre za novo stvar.(3)

9. Iz tožbenih navedb ne izhaja, da bi tožnika z zatrjevanimi vlaganji ustvarila novo stvar. Iz njunih navedb izhaja, da gre še vedno za isti stanovanjski objekt, le da je kvalitetnejši (v smislu večje bivalne površine in v smislu višje kvalitete bivanja). V odsotnosti navedb, da je bila z vlaganji spremenjena identiteta zgradbe, je pravilen sklep nižjih sodišč, da tožnika nista zatrjevala nastanka nove stvari. Vrednost vlaganj sama po sebi ne pomeni, da je posledično nastala nova stvar.

10. Stališču izpodbijanih sodb, da tožnika nista postavila trditev o obstoju dogovora s toženko glede pridobitve solastninske pravice, revidentka niti ne oporeka. Njeno stališče, da bi sodišče moralo na podlagi trditev o obstoju določenih okoliščin (visoka vlaganja, brezplačna uporaba hiše, nenadna izpraznitvena tožba, usposobitev za normalno rabo) samo sklepati na obstoj (tihega, konkludentnega) soglasja, ni utemeljeno. Tudi obstoj take vrste soglasja bi morala tožnika zatrjevati, da bi sodišče moglo najprej odločiti o tem, ali to dejstvo zadošča za pridobitev solastninske pravice, in zatem, ali je bilo tako soglasje dejansko dano.

11. Ob materialnopravno pravilnem stališču izpodbijanih sodb so očitki bistvenih kršitev določb postopka neutemeljeni. Ker je sodišče tožbeni zahtevek na ugotovitev lastninske oziroma solastninske pravice zavrnilo že iz razloga, ker tožnika nista zatrjevala dejstev, na podlagi katerih bi tožbeni zahtevek sploh mogel biti utemeljen, je izvajanje dokazov v zvezi z zahtevkom postalo odveč. Sprejem dokaznega sklepa tako ni bil potreben, vendar pa opustitev njegovega preklica ne predstavlja bistvene kršitve določb postopka. Ob ugotovljeni nesklepčnosti tožbe očitana opustitev dokazne ocene in izostanek obrazložitve odločitve o zavrnitvi dokaznih predlogov ne pomenita kršitve določb ZPP. Ker se dokazi izvajajo z namenom ugotavljanja zatrjevanih dejstev in ne z namenom ugotavljanja katerihkoli drugih dejstev, so neutemeljeni tudi očitki, povezani z opustitvijo dokazov s postavitvijo izvedenca in z zaslišanjem strank. Tako kot noben drug dokaz tudi ta dva dokaza ne moreta nadomestiti tožbenih navedb. Opustitev dokaza z zaslišanjem strank zato tudi ne more pomeniti kršitve 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Glede na jasno materialnopravno stališče izpodbijanih sodb je očitno neutemeljen tudi očitek o nejasni oziroma nerazumljivi obrazložitvi.

12. Ker niti razlogi, ki jih je uveljavljala tožnica, niti razlogi, ki jih je treba upoštevati po uradni dolžnosti, niso podani, je Vrhovno sodišče revizijo zavrnilo (378. člen ZPP). Odločitev o zavrnitvi revizije vključuje odločitev o zavrnitvi tožničinega predloga za povrnitev revizijskih stroškov (prvi odstavek 154. člena ZPP).

Op. št. (1): Prim. II Ips 403/95, II Ips 379/05, II Ips 304/05 in II Ips 246/05. Op. št. (2): Prim. načelno pravno mnenje z dne 21. in 22.12.1987 (Poročilo o sodni praksi Vrhovnega sodišča SRS, št. II/87), v skladu s katerim je pravne učinke gradnje na tujem zemljišču v primerih, ko graditelj ni dobroveren, treba vselej presojati po določbah 25. člena ZTLR. Op. št. (3): Tako npr. II Ips 403/95 in II Ips 317/93.