Jedro

Sodišči prve in druge stopnje sta pravilno uporabili materialno pravo, čeprav nista izrecno navedli predpisa: Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (ZTLR, Ur.l. SFRJ št. 6/80 do 36/90). Toda iz njunih ugotovitev (na katere je po določilu tretjega odstavka 385. člena ZPP vezano tudi revizijsko sodišče) izhaja, da sta na podlagi izpovedi številnih prič, listin, fotografij in ogleda z izvedencem geodetske stroke ugotovili, da je tožeča stranka skupaj s svojimi pravnimi predniki od leta 1936 dalje, to je nepretrgoma več kot 20 let izvajala posest na sporni nepremičnini. Sodišče prve stopnje je natančno navedlo, katerim pričam verjame in katerim ne ter razloge za tako dokazno oceno. Vse navedeno potrjuje tudi naravna konfiguracija terena in dejstvo, da je toženka svoj svet utrdila z betonsko škarpo, ki poteka ob spodnjem robu brežine, to je ob meji s parc.št..., pa vse do spodnega roba brežine parc.št.... Ker je sodišče prve stopnje tudi ugotovilo, da je bila tožeča stranka pri tem v dobri veri, je pravilno uporabilo določilo četrtega odstavka 28. člena ZTLR, po katerem dobroverni posestnik nepremične stvari, na kateri ima kdo drug lastninsko pravico, pridobi lastninsko pravico na njej s priposestvovanjem po preteku 20 let.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da mora tožena stranka izstaviti tožeči stranki zemljiškoknjižno listino, na podlagi katere se bo parc. št. 30/2 k.o... odpisala od vl. št..., in se bo pripisala k vl.št... k.o..., kjer so kot lastniki vknjiženi tožniki, vsak do 2/8. Poleg tega je odločilo, da mora tožnikom povrniti 181.930,00 tolarjev pravdnih stroškov.

Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožene stranke in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje ter toženi stranki naložilo, da trpi svoje stroške pritožbenega postopka.

Proti sodbi sodišča druge stopnje, v zvezi s sodbo sodišča prve stopnje je pravočasno vložila revizijo tožena stranka. Revizijo vlaga zaradi vseh razlogov iz 1. do 3. točke prvega odstavka 385. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur.l. SFRJ št. 4/77 do 27/90 in RS, št. 55/92). Predlaga spremembo sodb in zavrnitev tožbenega zahtevka, podrejeno pa razveljavitev sodb in vrnitev zadeve prvostopenjskemu sodišču. Navaja, da sta pravna prednika tožeče stranke v letu 1936 kupila od P. današnje nepremičnine, med katerimi je navedena enovita parc. št. 30. Toda iz pisne izjave iz leta 1937 nedvomno izhaja, da sta kupila le del te parcele, torej parc. št. 30/1 in ne tudi parc. št. 30/2. Tedaj sta se že vselila v kupljene nepremičnine, jih uporabljala in bila seznanjena z mejami. Zato niso sprejemljivi zaključki drugostopenjskega sodišča, češ da se s tem nista odrekla delu kupljenega zemljišča in da sta kupila tudi parc. št. 30/2. To izhaja iz dejstva, da je mimo stanovanjske hiše tožeče stranke proti nižje ležeči hiši tožene stranke vodila pot ali vsaj pešpot, ki je dejansko razmejevala zemljišči. Res je sedaj sporna parc.št. 30/2 približno v isti ravnini kot hiša tožnikov, toda s pripombo, da je ves teren nekoliko nagnjen. Za dovoz do hiše tožnikov na parc. št. 11/4 služi parc. št. 30/1 in ni utemeljena razlaga, da za dovoz služi tudi parc. št. 30/2. Razlog, da je tožena stranka naredila škarpo le na zahodnem delu parc. št. 29, je v tem, da se parcela naglo dviga in je bilo treba preprečiti morebitni zdrs zemlje. V zvezi s posestjo tožena stranka navaja, da med pravdnima strankama ni bilo sporov, dokler se toženka za 15 let ni odselila na Švedsko in se ob občasnih obiskih doma ni hotela spuščati v prepire s sosedi, in dodaja, da tožniki niso mogli priposestvovati zemljišča, ker od podpisa izjave v letu 1937 dalje niso bili dobroverni posestniki. Bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 354. člena ZPP vidi revidentka v stališču, ki naj bi ga zavzelo sodišče druge stopnje v zvezi s "prepisno izjavo" iz leta 1937, v kateri naj bi šlo za nekakšno pomoto. Sklicevanje na zmoto v pogodbi prehaja meje tožbenega zahtevka in sodišče tega ne bi smelo upoštevati pri odločanju o dobrovernosti posesti pravnih prednikov tožečih strank.

V postopku, ki je bil opravjen po določilu 390. člena ZPP, je bila revizija vročena tožnikom, ki nanjo niso odgovorili, in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo.

Revizija ni utemeljena.

Sodišči prve in druge stopnje sta pravilno uporabili materialno pravo, čeprav nista izrecno navedli predpisa: Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (ZTLR, Ur.l. SFRJ št. 6/80 do 36/90). Toda iz njunih ugotovitev (na ketere je po določilu tretjega odstavka 385. člena ZPP vezano tudi revizijsko sodišče) izhaja, da sta na podlagi izpovedi številnih prič, listin, fotografij in ogleda z izvedencem geodetske stroke ugotovili, da je tožeča stranka skupaj s svojimi pravnimi predniki od leta 1936 dalje, to je nepretrgoma več kot 20 let izvajala posest na sporni nepremičnini. Sodišče prve stopnje je natančno navedlo, katerim pričam verjame in katerim ne ter razloge za tako dokazno oceno. Vse navedeno potrjuje tudi naravna konfiguracija terena in dejstvo, da je toženka svoj svet utrdila z betonsko škarpo, ki poteka ob spodnjem robu brežine, to je ob meji s parc.št. 30/1, pa vse do spodnjega roba brežine parc.št. 30/2. Ker je sodišče prve stopnje tudi ugotovilo, da je bila tožeča stranka pri tem v dobri veri, je pravilno uporabilo določilo četrtega odstavka 28. člena ZTLR, po katerem dobroverni posestnik nepremične stvari, na kateri ima kdo drug lastninsko pravico, pridobi lastninsko pravico na njej s priposestvovanjem po preteku 20 let. Tudi revizijski razlog bistvene kršitve določb pravdnega postopka po določilih prvega in drugega odstavka 354. člena ZPP ni podan. Tožeča stranka je kot dejstva, na katera opira tožbeni zahtevek, že v tožbi dne 27.5.1993 navedla kupno pogodbo pravnih prednikov tožeče stranke in zakonito, dobroverno in pošteno posest, na podlagi katere je prišlo do priposestvovanja. Zato sodišči nista prekoračili tožbenega zahtevka, ko sta mu ugodili zato, ker sta ugotovili, da so tožniki priposestvovali sporno parcelo. V zatrjevano pridobitev lastninske pravice na podlagi kupne pogodbe se nista spuščali. Tako je sodišče prve stopnje ugotovilo, da so tožniki in njihovi pravni predniki več kot 20 let "sporno parcelo hasnovali in imeli za svojo vse od nakupa v letu 1936 dalje in to nepretrgoma več kot 20 let" (prvi odstavek 4. strani prvostopenjske sodbe). To je potrdilo tudi sodišče druge stopnje, ki je nato odgovorilo na pritožbene očitke tožene stranke, češ da posest ni bila dobroverna, kar naj bi izhajalo iz "prepisne izjave". S tem, ko je interpretiralo uporabo določila drugega in tretjega odstavka 72. člena ZTLR o dobrovernosti posesti, je odgovorilo na prizadevanje pritožnice, da bi izpodbila domnevo o dobroverni posesti, ki jo je tožeča stranka izvajala na nepremičnini, na kateri do poteka priposestvovalne dobe ni imela lastninske pravice. Z opisom, kako sta pravdni stranki s P. sklepali kupni pogodbi za svoje (in za sporno) zemljišče, je razložilo zakaj pravni predniki tožeče stranke niso vedeli, da uživajo več nepremičnin, kot je navedeno v kupni pogodbi. Z razlago o tem, da je treba na ugotovljeno dejansko stanje uporabiti določila o dobrovernosti, sodišče druge stopnje torej ni prekoračilo tožbenega zahtevka.

Ker revidentka kakih drugih kršitev postopka ne navaja in ker tudi revizijsko sodišče ni našlo kršitev iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (386. člen ZPP), je po določilu 393. člena ZPP zavrnilo neutemeljeno revizijo.

Glede na to, da revizija ni utemeljena, tožena stranka ni upravičena do povrnitve revizijskih stroškov (166. člen v zvezi s 154. členom ZPP).