Jedro

Presoja višine odškodnine za negmotno škodo.

Izrek

Revizija se glede zneska 110.000,00 SIT zavrže, v preostalem delu pa se zavrne.

Vsaka stranka sama trpi svoje revizijske stroške.

Obrazložitev

Tožnik je bil telesno poškodovan kot pešec v prometni nesreči, ki jo je povzročil zavarovanec tožene stranke. Sodišče prve stopnje mu je od zahtevanih 1,500.000,00 SIT za telesne bolečine in nevšečnosti prisodilo 700.000,00 SIT odškodnine, od zahtevanih 500.000,00 za strah 200.000,00 SIT, za duševne bolečine zaradi zmanjšanih življenjskih aktivnosti pa mu je prisodilo vseh zahtevanih 700.000,00 SIT. Tako je toženi stranki naložilo, da mora plačati tožniku 1,600.000,00 SIT odškodnine s pp, presežno zahtevanih 1,100.000,00 SIT pa je zavrnilo.

Proti tej sodbi sta se pritožili obe pravdni stranki. Tožena stranka je izpodbijala prisojo odškodnine nad 1,100.000,00 SIT, tožnik pa celotni zavrnilni del sodbe. Sodišče druge stopnje je tožnikovi pritožbi delno ugodilo in odškodnino za telesne bolečine in nevšečnosti zvišalo od 700.000,00 na 900.000,00 SIT. V preostalem delu je tožnikovo pritožbo glede glavnice in v celoti pritožbo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeni in v še izpodbijanem, pa nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, razveljavilo pa je stroškovno odločitev in v tem delu zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek. Tako je bilo na drugi stopnji tožniku pravnomočno prisojenih 1,800.000,00 SIT odškodnine. Sodišče prve stopnje je nato o pravdnih stroških odločilo s posebnim sklepom, proti kateremu se pravdni stranki nista pritožili.

Tožena stranka v pravočasni reviziji proti sodbi sodišča druge stopnje izpodbija prisojo odškodnine nad 990.000,00 SIT, ker ob ponovni proučitvi zadeve meni, da le takšna odškodnina predstavlja pravično odškodnino. Uveljavlja revizijske razloge bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava, predlaga pa ustrezno spremembo izpodbijane sodbe oziroma razveljavitev obeh sodb in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. V obrazložitvi poudarja, da je bila prisoja odškodnine na obeh stopnjah previsoka. Pri izpodbijanju prisoje 900.000,00 SIT za telesne bolečine povzema podatke o intenzivnosti in trajanju teh bolečin, ki da ne upravičujejo tolikšne odškodnine. Pri izpodbijanju prisoje 700.000,00 SIT odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanih življenjskih aktivnosti pa opozarja, da je šlo le za možno poškodbo meniskusa, ki ni bila objektivizirana, pa se je vseeno uporabila pri skupni oceni trajnih posledic. Poleg tega je izvedenec ugotovil 5-odstotno invalidnost, vendar ni navedel, po katerih tabelah je prišel do te ocene. Komercialnih tabel ni primerno uporabljati za določanje odškodnine iz naslova odgovornostnih zavarovanj, ker so taka zavarovanja obvezna, veljajo pa za pogodbena zavarovanja.

Revizija je bila vročena tožniku, ki v odgovoru predlaga njeno zavrnitev in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo (tretji odstavek 390. člena Zakona o pravdnem postopku; v nadaljevanju: ZPP/77).

Revizija glede zneska 110.000,00 SIT ni dovoljena, v preostalem delu pa ni utemeljena.

Glede na prehodno določbo prvega odstavka 498. člena novega Zakona o pravdnem postopku (Ul. RS št. 26/99) je revizijsko sodišče v tej pravdni zadevi uporabilo določbe ZPP/77. Po določbi prvega odstavka 382. člena ZPP/77 je revizija izredno pravno sredstvo proti sodbi sodišča druge stopnje. Povedano je že bilo, da je tožena stranka sodbo sodišča prve stopnje izpodbijala v prisodilnem delu nad 1,100.000,00 SIT in v pritožbi pojasnila, da je neizpodbijani del odškodnine tudi že plačala. V navedenem obsegu je postala sodba sodišča prve stopnje pravnomočna s potekom pritožbenega roka. Tožena stranka sedaj v reviziji izpodbija sodbo sodišča druge stopnje nad prisojo 990.000,00 SIT. Pri razliki 110.000,00 SIT med pritožbenim in revizijskim obsegom izpodbijanja gre dejansko za izpodbijanje sodbe sodišča prve stopnje, kar pa glede na navedeno zakonsko določbo ni mogoče. Zato je v tem delu revizija tožene stranke nedovoljena.

Glede preostalega dela revizijsko sodišče ugotavlja, da tožena stranka revizijsko uveljavljanih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka ni obrazložila, zato jih revizijsko sodišče ni moglo obravnavati. Ob uradnem preizkusu izpodbijane sodbe je ugotovilo, da v postopku pred obema sodiščema ni prišlo do bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP/77. Iz odločilnih dejanskih ugotovitev obeh sodišč izhaja, da je v času škodnega dogodka 72 let stari tožnik, ko ga je na prehodu za pešce zadel zavarovanec tožene stranke, dobil naslednjo poškodbo: delno pretrganje notranje stranske in sprednje križne vezi desnega kolena. Tožena stranka pri spodbijanju prisoje 900.000,00 SIT odškodnine za telesne bolečine in nevšečnosti povzema le obdobje telesnih bolečin, pa še to nepopolno, ne omenja pa niti bodočih telesnih bolečin niti nevšečnosti, ki jih je moral v času zdravljenja prestajati tožnik. Bil je 5 dni v bolnici, nekaj dni noge sploh ni smel obremenjevati, nato je dobil opornico, dalj časa je uporabljal bergle, hodil je na dolgotrajnejšo fizioterapijo in bil na več kontrolnih pregledih.

Prestajal je 4 dni hude bolečine, 10 dni srednje hude, 4 mesece trajne lahke z vmesnimi občasnimi srednje hudimi bolečinami, 6 mesecev občasne lahke bolečine, sedaj in v bodoče pa bo trpel bolečine ob večjih obremenitvah.

Ob samem trčenju je tožnik utrpel močnejši strah, saj je bil po svoji izpovedi šokiran, ko ga je na prehodu za pešce zadel avto, več mesecev pa je bil zaskrbljen za izid zdravljenja. Za to obliko škode mu je bilo pravnomočno prisojeno 200.000,00 SIT odškodnine.

Pri prisoji 700.000,00 SIT odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanih življenjskih aktivnosti sodišči nista upoštevali le ocene o 5-odstotni invalidnosti, kot bi lahko izhajalo iz revizijskih navedb tožene stranke. Izvedenec je res podal tako oceno in pri tem ni navedel, katere tabele je upošteval, vendar pa je ocenil tudi samo zmanjšanje življenjskih aktivnosti z enakim odstotkom in pri tej oceni ni omenil možne poškodbe meniskusa; nasprotno, poudaril je, da je ocena precej nizka predvsem zaradi tožnikovih let, drugače bi bil ta odstotek večji (4. stran izvedeniškega mnenja). Poleg tega je podrobno opisal, konkretno kako je tožnik prizadet pri vsakodnevnih življenjskih aktivnostih. O konkretnih prizadetostih je izpovedal tudi sam tožnik. Zato sta imeli sodišči dovolj podatkov za ugotovitev te oblike škode in sta jih podrobneje opisali v razlogih svojih sodb. Izvedenčeva ocena o odstotku zmanjšanja življenjske aktivnosti je bila tako le pomožno merilo za ugotovitev obsega te oblike škode. Po dejanskih ugotovitvah obeh sodišč ima tožnik težave pri daljši hoji, koleno je sicer praktično gibljivo (praktično zato, ker le krčenje kolena zaostaja za 10 stopinj), vendar tožnik ne more poklekniti ali čepeti. Tudi tožnik je povedal, da ne more več klečati, hitreje stopiti ali teči, težave ima pri hoji po stopnicah, v planine pa ne more več hoditi.

Ob taki dejanski podlagi revizijsko sodišče ugotavlja, da so bila pri izpodbijani prisoji odškodnine za vse tri oblike nepremoženjske škode pravilno upoštevana merila za določitev pravične odškodnine iz 200. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (Ul. SFRJ št. 29/78, 39/85, 57/89). Po teh merilih je treba upoštevati intenzivnost in trajanje telesnih in duševnih bolečin ter strahu glede na vse konkretne okoliščine, ki se odražajo pri posameznem oškodovancu (individualizacija odškodnine), ker je pri njem potrebno doseči zadoščenje, ki bo škodo omililo. Hkrati pa mora biti odškodnina določena glede na primerjavo z odškodninami za enako škodo in glede na ustrezno uvrstitev v razmerje med večjimi, srednjimi in manjšimi škodami ter odškodninami zanje. Obe sodišči sta v obravnavani zadevi izčrpno ugotovili okoliščine, ki vplivajo na uporabo meril za določitev pravične odškodnine. Revizijsko sodišče ugotavlja, da tudi individualne posebnosti obravnavane škode in primerjava z odškodninami za enako škodo izkazujejo primernost prisojene odškodnine.

Iz navedenih razlogov je revizijsko sodišče na podlagi 392. in 393. člena ZPP/77 odločilo kot v izreku te odločbe. Odločitev o revizijskih stroških tožene stranke temelji na določbah prvega odstavka 166. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP/77, o stroških tožnikovega revizijskega odgovora pa na določbah prvega odstavka 166. člena v zvezi s prvim odstavkom 155. člena ZPP/77, ker z njim ni pripomogel k razjasnitvi zadeve na revizijski stopnji.