Jedro

Restriktivnost pri presoji pogojev za izdajo začasne odredbe (ki se pokriva s tožbenim zahtevkom v delu, s katerim tožnica uveljavlja nedenarno terjatev) narekuje zahteva po zagotovitvi varstva pravic nasprotne stranke.

Za izdajo regulacijske začasne odredbe mora tožeča stranka poleg verjetnosti obstoja terjatve izkazati tudi enega izmed pogojev iz drugega odstavka 272. člena ZIZ.

Tožnica ni izkazala verjetnosti nastanka težko nadomestljive škode, ki bi lahko opravičevala izdajo predlagane začasne odredbe. Predlagatelj začasne odredbe, ki zatrjuje nevarnost nastanka težko nadomestljive škode, mora za to konkretno in natančno navesti relevantna dejstva, tudi splošno znana. Pri tem ne zadostujejo le pavšalne navedbe o nevarnosti težko nadomestljive škode.

Predlagana začasna odredba tudi ne izpolnjuje pogoja reverzibilnosti. Gre za dodaten pogoj, ki ga ZIZ ne določa, izhaja pa iz omenjene odločbe Ustavnega sodišča Up-275/97. S tem pogojem je dodatno omejena izdaja regulacijskih začasnih odredb, katerih učinek mora biti po razveljavitvi začasne odredbe odpravljiv in pomeni, da mora upnik, ki je izkazal verjetnost terjatve in verjetnost potrebnosti začasne odredbe, da se prepreči uporaba sile ali nastanek težko nadomestljive škode, izkazati tudi možnosti vzpostavitve v prejšnje stanje v primeru zavrnitve tožbenega zahtevka. Ker v konkretnem primeru že pogoj težko nadomestljive škode ni podan, se sodišče prve stopnje, in sedaj tudi pritožbeno sodišče, ni bilo dolžno ukvarjati s tem vprašanjem.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo tožničin predlog za izdajo začasne odredbe za izpraznitev in prepustitev v posest stanovanja na naslovu Cesta.

2. Tožnica zoper sklep vlaga pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov ter pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani sklep spremeni tako, da predlogu za izdajo začasne odredbe ugodi. Podredno predlaga razveljavitev sklepa in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo odločanje. Navaja, da ji zaradi nezakonitega postopanja toženih strank nastaja težko nadomestljiva škoda v obliki dnevnih zneskov pogodbene kazni, ki jo za vsak dan zamude pri izročitvi stanovanja dolguje kupcu. Ali bo kupec zahteval njihovo plačilo, je retorično vprašanje. Zmotna je presoja sodišča prve stopnje, da materialna škoda ne predstavlja nenadomestljive škode. Gre za pravni standard, katerega bi moralo napolniti sodišče. Izpodbijani sklep je v tem delu neobrazložen in ga ni mogoče preizkusiti. Sodišče prve stopnje bi moralo upoštevati vse okoliščine primera, zlasti njeno premoženjsko situacijo in pomen tako visoke pogodbene kazni. Pri presoji izpolnjenosti pogoja reverzibilnosti je potrebno presoditi, ali bi bilo kljub izdani začasni odredbi in njeni izvršitvi, kasneje ob sodbi, s katero bi sodišče zahtevek zavrnilo, mogoče za toženo stranko vzpostaviti prejšnje stanje. Sodišče prve stopnje te presoje ni opravilo, temveč se je neutemeljeno ukvarjalo z vprašanjem, ali bi toženi stranki utrpeli hujše neugodne posledice od tistih, ki bi brez izdaje začasne odredbe nastale tožnici. V primeru kasnejše zavrnilne sodbe bi bilo mogoče vzpostaviti prejšnje stanje, saj bi se toženi stranki lahko ponovno vselili v sporno stanovanje.

3. Toženi stranki sta na pritožbo odgovorili in predlagali njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. V obravnavani zadevi tožnica predlaga izdajo začasne odredbe, ki se pokriva s tožbenim zahtevkom v delu, s katerim tožnica uveljavlja nedenarno terjatev (izselitev tožencev iz spornega stanovanja in njegova prepustitev v posest tožnici). Gre za t.i. regulacijsko začasno odredbo, katere namen je začasna ureditev spornega pravnega razmerja pred pravnomočnostjo sodne odločbe v glavni stvari. Možnost izdaje teh odredb je utrdilo Ustavno sodišče RS z odločbo Up-275/97, v kateri je hkrati začrtalo restriktiven pristop pri presoji pogojev za njihovo izdajo, posebej v primerih, ko se predlagana začasna odredba pokriva s tožbenim zahtevkom. Takšna začasna odredba predstavlja najmočnejše sredstvo zavarovanja. Močnejše ko je sredstvo zavarovanja, težji so pogoji, ki jih mora upnik izkazati za verjetne. Restriktivnost pri presoji pogojev za njeno izdajo narekuje zahteva po zagotovitvi varstva pravic nasprotne stranke. Iz 22. člena Ustave RS namreč izhaja, da sme sodišče v postopku glede pravic in obveznosti določene osebe odločiti le po izvedenem kontradiktornem postopku, v katerem je bila obema strankama zagotovljena enakopravna možnost, da navajata dejstva in dokaze, izjavita pravna naziranja ter se opredelita do vseh procesnih dejanj, ki vplivajo na odločitev sodišča. 6. Za izdajo regulacijske začasne odredbe mora tožeča stranka poleg verjetnosti obstoja terjatve (prvi odstavek 272. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju, ZIZ) izkazati tudi enega izmed pogojev iz drugega odstavka 272. člena ZIZ. Tožnica je v predlogu za izdajo začasne odredbe zatrjevala pogoj iz druge alineje navedenega odstavka, in sicer, da je začasna odredba potrebna zaradi preprečitve uporabe sile ali nastanka težko nadomestljive škode. Navedla je, da ji bo nastajala težko nadomestljiva škoda v obliki dnevnih zneskov pogodbene kazni, ki jo dolguje kupcu stanovanja, če se toženca iz stanovanja ne izselita.

7. Pritožbeno sodišče se strinja s prvostopenjskim, da tožnica ni izkazala verjetnosti nastanka težko nadomestljive škode, ki bi lahko opravičevala izdajo predlagane začasne odredbe. Predlagatelj začasne odredbe, ki zatrjuje nevarnost nastanka težko nadomestljive škode, mora za to konkretno in natančno navesti relevantna dejstva, tudi splošno znana. Pri tem ne zadostujejo le pavšalne navedbe o nevarnosti težko nadomestljive škode. Potrebna je obrazložitev, katera in zakaj določena dejstva pomenijo nevarnost nastanka škode in zakaj bo ta težko nadomestljiva. Za ugotovitev dejstev je treba predlagati ustrezne dokaze, ki bodo potrdili njihovo resničnost.1 Zatrjevana premoženjska škoda v obliki pogodbene kazni v višini 90,00 EUR dnevno ne predstavlja težko nadomestljive škode. Zgolj tožničino materialno prikrajšanje ne zadostuje za izkaz verjetnosti nastanka težko nadomestljive škode, ob odsotnosti trditev, da te škode toženca ne bi mogla poplačati. Nastanek določene premoženjske škode je izkazan s stopnjo verjetnosti, ne pa tudi, da bo ta škoda težko nadomestljiva. Okoliščin, ki bi tožencema onemogočale oziroma bistveno oteževale povrnitev premoženjske škode (npr. njuna insolventnost), tožnica ni konkretizirala, zato ni izkazala za verjetno, da bi bila zatrjevana škoda tako težko nadomestljiva, da bi bilo upravičeno poseči v pravice in interese tožencev že pred izvedbo kontradiktornega (dokaznega) postopka.

8. Sodišče prve stopnje je še navedlo, da predlagana začasna odredba tudi ne izpolnjuje pogoja reverzibilnosti. Gre za dodaten pogoj, ki ga ZIZ ne določa, izhaja pa iz omenjene odločbe Ustavnega sodišča. S tem pogojem je dodatno omejena izdaja regulacijskih začasnih odredb, katerih učinek mora biti po razveljavitvi začasne odredbe odpravljiv in pomeni, da mora upnik, ki je izkazal verjetnost terjatve in verjetnost potrebnosti začasne odredbe, da se prepreči uporaba sile ali nastanek težko nadomestljive škode, izkazati tudi možnosti vzpostavitve v prejšnje stanje v primeru zavrnitve tožbenega zahtevka.2 Ker v konkretnem primeru že pogoj težko nadomestljive škode ni podan, se sodišče prve stopnje, in sedaj tudi pritožbeno sodišče, ni bilo dolžno ukvarjati s tem vprašanjem.

9. Pritožbeni razlogi tako niso utemeljeni, zato je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP v zvezi s 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju - ZIZ).

10. Ker pravdni postopek v predmetni zadevi še ni končan, je odločitev o povrnitvi stroškov pritožbenega postopka pridržana za končno odločbo (četrti odstavek 163. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

1 N. Pogorelčnik Vogrinc, Začasne odredbe v civilnih sodnih postopkih, GV Založba Ljubljana, 2015, str. 86 2 Prav tam, str. 130 in 131.