Jedro

Vožnja motornega vozila po prednostni cesti z znatno prekoračeno hitrostjo (125 km/h namesto 80 km/h) ni nepredvidljivo napačno ravnanje za traktorista, ki prečka to cesto. Zato je tudi traktorist delno odgovoren za škodo, nastalo zaradi trčenja vozil.

Izrek

Reviziji se delno ugodi ter se zaradi le delne ugoditve pritožbi toženca sodbi sodišč druge in prve stopnje spremenita tako, da je toženec dolžan plačati tožnici 54.753,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 22.11.1991 dalje v 15 dneh. Stroške postopka prve stopnje nosita pravdni stranki vsaka svoje, stroške pritožbenega postopka v znesku 13.110,00 SIT pa mora tožnica plačati tožencu v 15 dneh.

V preostalem delu se pritožba in revizija zavrneta.

Obrazložitev

Ker je sodišče prve stopnje ocenilo, da je toženec izključno odgovoren za prometno nesrečo in zato tudi za škodo na svojem vozilu, ki mu jo je tožnica plačala na račun domnevne polovične krivde nasprotnega voznika v obsegu 1/2, je s sodbo naložilo tožencu, da je dolžan tožnici plačati prejeti polovični del odškodnine v znesku 109.507,00 SIT. Sodišče druge stopnje pa je na pritožbo toženca presodilo, da je sam odgovoren za nezgodo največ do 1/2, zaradi česar je sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je tožničin zahtevek zavrnilo.

V reviziji je tožnica uveljavljala bistveno kršitev določb pravdnega postopka in zmotno uporabo materialnega prava ter predlagala, da naj se sodba sodišča druge stopnje spremeni. Če bi toženec vozil v mejah dovoljene hitrosti, potem do nesreče sploh ne bi prišlo, čeprav ne bi zaviral ter v takem primeru traktor nasprotnega voznika ne bi predstavljal ovire za toženca. Vozniki morajo v prometu upoštevati poleg varnostnih norm tudi lastno presojo prometnih razmer, sodišča pri odločanju pa upoštevati vzročno zvezo med storjeno kršitvijo in nastalo posledico. Ugotovljeno dejansko stanje potrjuje pravilnost odločitve sodišča prve stopnje.

Revizija je bila vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo, in tožencu, ki nanjo ni odgovoril (tretji odstavek 390. člena Zakona o pravdnem postopku iz leta 1977, naprej ZPP, katerega določila je revizijsko sodišče moralo upoštevati pri obravnavanju te zadeve na podlagi določila 498. člena sedaj veljavnega Zakona o pravdnem postopku, Uradni list RS št. 26/99).

Revizija je delno utemeljena.

Revizija postavljene trditve, da je bila med postopkom zagrešena bistvena kršitev določb pravdnega postopka, ni z ničimer obrazložila. Zato revizijsko sodišče v smeri postopkovnih kršitev ni moglo ocenjevati izpodbijanih sodb. Na podlagi 386. člena ZPP uradoma opravljen preizkus pa ni pokazal, da bi bila zagrešena bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP.

Predmet spora je vrnitev zneska 109.507,00 SIT, ki ga je tožnica plačala tožencu kot poravnavo njegove polovične škode, ki mu je nastala na osebnem vozilu pri trčenju v traktor, pri čemer sta stranki domnevali, da je odgovornost obeh voznikov enaka, toženec pa se je še zavezal tožnici, da ji bo v primeru ugotovitve drugačnega krivdnega deleža vrnil v sorazmerju s krivdo preveč izplačano odškodnino. Sodišče prve stopnje je po opravljenem postopku presodilo, da je toženec izključno odgovoren za prometno nezgodo in nastalo škodo ter je zato odločilo, da mora tožnici vrniti na račun odškodnine prejeti znesek 109.507,00 SIT. Sodišče druge stopnje pa je na podlagi istega dejanskega stanja ocenilo, da toženčeva odgovornost za nezgodo ni večja od 50%, zaradi česar ni dolžan vrniti tožnici prejeto polovično odškodnino ter je zato sodbo sodišča prve stopnje spremenilo. Sodišče prve stopnje je odločitev oprlo na 210. in naslednje člene Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR), sodišče druge stopnje pa je nasprotno presodilo, da tožničin zahtevek na navedeni podlagi ni utemeljen.

Opisan potek dogodkov kaže, da tožnica uveljavlja pravico do vrnitve tožencu izplačanega zneska. Njen zahtevek, ki temelji na 210. členu ZOR, je odvisen od rešitve predhodnega vprašanja in sicer o tem, ali je toženec odgovoren za prometno nezgodo, na račun katere je prejel od tožnice eno polovico odškodnine za nastalo škodo, več kot 50% oziroma izključno. Namreč toženčeva vrnitvena dolžnost je v sorazmerju z velikostjo njegove odgovornosti za nezgodo, v kolikor presega 50% (ki je bila nesporna). Predhodno vprašanje pa je bilo potrebno razrešiti na podlagi določb 178. člena ZOR, ker se sporna plačila nanašajo na škodo, ki je nastala zaradi trčenja med dvema motornima voziloma.

Iz ugotovitev sodišč nižjih stopenj izhaja, da je prišlo do prometne nezgode 6.11.1991 ob 21.10 uri med vozilom toženca, ki je po prednostni cesti, kjer je hitrost omejena na 80 km/h, pripeljal s hitrostjo okoli 125 km/h in voznikom kmetijskega traktorja s prikolico, ki je tedaj s toženčeve desne strani zapeljal preko vozišča ter je prišlo med njima do trčenja. Obe sodišči sta ocenili, da sta oba voznika kršila prometne varnostne norme: traktorist je kršil določilo 50. člena ZTVCP, ker je s traktorjem s cisterno prečkal prednostno cesto, ne da bi pustil mimo vsa vozila, ki so prihajala po cesti; toženec pa na vožnji po sicer prednostni cesti ni upošteval omejitve hitrosti (46. člen ZTVCP). Ocenili sta, da sta oba voznika z neupoštevanjem varnostnih prometnih predpisov prispevala k nastanku prometne nezgode, pri tem pa sta različno ocenjevali odgovornost voznikov: po presoji sodišča prve stopnje je bil za nezgodo v celoti odgovoren toženec, po presoji sodišča druge stopnje pa toženčeva odgovornost ni znašala več kot 50%.

Revizijsko sodišče ocenjuje, da je podana krivda obeh voznikov v nezgodi udeleženih vozil, zaradi česar odgovarjata oba po določilu drugega odstavka 178. člena ZOR v sorazmerju s stopnjo svoje krivde. Z nepravilno vožnjo sta oba prispevala vzroke za trčenje, to je nezgodo. Voznik traktorja, ki je prehajal čez prednostno cesto, se je zanašal na to, da vozi voznik osebnega avtomobila v okviru dovoljene hitrosti (v kakršnem primeru bi voznik traktorja po ugotovitvah izvedencev lahko prevozil cesto pred prihodom osebnega vozila) in zato ni odstopil prednosti osebnemu vozilu; voznik osebnega avtomobila pa je vozil z znatno večjo hitrostjo od dovoljene, ki v konkretnem primeru tudi ni bila v skladu s prometnimi razmerami na cesti. Teža kršitev obeh in na toženčevi strani predvsem znatno prekoračena hitrost, zaradi katere je prišlo do pretežnega dela škode, terja po presoji revizijskega sodišča v skladu z določilom drugega odstavka 178. člena ZOR tako razmejitev odgovornosti obeh voznikov za nezgodo, po kateri je na strani toženca pretežni del in sicer 3/4 in na strani voznika traktorja 1/4 odgovornosti. Namreč izraženi stališči v zvezi z vožnjama obeh voznikov, po katerih nista mogla predvidevati napačnih ravnanj v vožnji drugega, nista utemeljeni. Vsak voznik je dolžan voziti v skladu s konkretnimi razmerami. Kadar te predvidljivih napačnih ravnanj drugega ne izključujejo, mora vsak voznik storiti vse, da prepreči nastanek škode (45. člen ZTVCP in 16. člen ZOR).

Zgoraj ugotovljen obseg odgovornosti voznikov za nezgodo pokaže, da je tožnica, ki je plačala tožencu 1/2 njegove škode, plačala od te polovice polovico več kot pa je znašala njena obveznost. To pomeni, da je brez podlage plačala polovico spornega zneska to je 54.753,00 SIT od 109.507,00 SIT. Navedene ugotovitve in že spredaj omenjen sporazum pravdnih strank, sklenjen ob izplačilu polovične odškodnine, utemeljujejo končen zaključek, da je toženec na podlagi določb 210. in 211. člena ZOR dolžan vrniti tožnici 54.753,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izplačila 22.11.1991 (ki je bilo opravljeno na podlagi toženčevih navedb o manjši njegovi hitrosti, kot je v razlogih že pojasnilo sodišče prve stopnje). Odločitev revizijskega sodišča temelji na prvem odstavku 395. člena ZPP.

Ker toženčeva pritožba in tožničina revizija v preostalem delu nista bili utemeljeni (razlogi o tem so razvidni iz pojasnil k spremenjenemu delu odločbe), je revizijsko sodišče v zadevnem delu zavrnilo pravni sredstvi pravdnih strank kot neutemeljeni.

Ker sta pravdni stranki uspeli v postopku v enaki meri, je utemeljena odločitev, da vsaka stranka nosi svoje stroške postopka prve stopnje. Toženčev uspeh v pritožbenem postopku je bil polovičen, zato mu gre le polovica stroškov pritožbenega postopka (od ugotovljenih 26.220,00 SIT le 13.110,00 SIT). Ta odločitev temelji na prvem odstavku 166. in 154. člena ZPP. Revizijskih stroškov pa tožnica ni prijavila, zaradi česar je odločba o revizijskih stroških odpadla.