Jedro

Predlog za izdajo začasne odredbe je pritožnik vložil s ciljem, da se prepreči oziroma odloži prisilna izterjava obveznosti v višini 37.114,70 EUR. Vendar pa takšnega učinka s predlagano izdajo začasne odredbe v upravnem sporu zoper akt toženke, s katerim mu je bilo omogočeno obročno plačilo te obveznosti, ne more doseči, s tem pa tudi ne izboljšati svojega pravnega položaja. Četudi bi sodišče ugodilo njegovemu predlogu in začasno odredbo izdalo, bi navedeno pomenilo zgolj to, da bi bil pritožnik dolžan nemudoma poravnati obveznost v višini 37.114,70 EUR. Morebitna ugoditev njegovemu predlogu za izdajo začasne odredbe tako ne bi izboljšala njegovega pravnega položaja.

Izrek

I. Pritožba se zavrže. II. Pritožnik sam trpi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Tožeča stranka je vložila tožbo zoper odločbo Zavoda Republike Slovenije za zaposlovanje, št. 11064-19316/2021-23 z dne 23. 11. 2022, s katero je tožena stranka ugodila vlogi tožeče stranke in ji dovolila obročno plačilo obveznosti, ki ji je bila naložena z odločbo Finančne uprave Republike Slovenije (v nadaljevanju FURS), št. DT 429-5082/2022-2 z dne 15. 11. 2022 v višini 37.114,70 EUR, in sicer v šestih obrokih, od katerih prvi zapade v plačilo 23. 12. 2022, zadnji pa 23. 5. 2023 (1. točka izreka izpodbijane odločbe). Prav tako je odločila, da v primeru zamude s plačilom posameznega obroka, z dnem zapadlosti neplačanega obroka zapadejo v plačilo vsi naslednji neplačani obroki. V tem primeru se od zapadlih neplačanih obveznosti obračunajo zakonske zamudne obresti (2. točka izreka izpodbijane odločbe). Hkrati s tožbo je tožeča stranka vložila tudi zahtevo za izdajo začasne odredbe, s katero je predlagala, naj sodišče prve stopnje do izdaje pravnomočne odločbe v upravnem sporu odloži izvršitev izpodbijane odločbe.

2. Sodišče prve stopnje je zahtevo za izdajo začasne odredbe z izpodbijanim sklepom zavrnilo (I. točka izreka izpodbijanega sklepa), odločitev o stroških pa pridržalo za končno odločbo (II. točka izreka izpodbijanega sklepa). Pojasnilo je, da zatrjevane škode z izdajo predlagane začasne odredbe sploh ni mogoče preprečiti, saj izpodbijana odločba spreminja zgolj zapadlost posameznih obrokov, upnik pa bo izvršbo lahko predlagal na podlagi odločbe FURS. Tudi sicer pa tožnik ni uspel izkazati nastanka težko popravljive škode. Iz razmerja med njegovimi prihodki in odhodki namreč ne izhaja, da bi bilo s plačilom 37.114,70 EUR, ki bi jih tožnik lahko izplačal v obrokih, pomembno poseženo v njegovo poslovanje.

3. Tožeča stranka (v nadaljevanju pritožnik) je zoper navedeni sklep vložila pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov. Vrhovnemu sodišču predlaga, naj pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da zahtevi za izdajo začasne odredbe ugodi, podrejeno, naj pritožbi ugodi, izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek, v vsakem primeru pa toženi stranki naloži povračilo stroškov pritožbenega postopka. Nasprotuje stališču, da se izpodbijana odločba ne izvršuje, zaradi česar naj z izdajo predlagane začasne odredbe škode ne bi bilo mogoče odvrniti. Meni, da mu ni mogoče odreči pravice do sodnega varstva v obliki odložitve izvršitve odločbe zgolj zato, ker sta tako FURS, kot tudi toženka ravnala v nasprotju z 52. členom Zakona o dodatnih ukrepih za omilitev posledic COVID-19 (v nadaljevanju ZDUOP) in namesto zbirne odločbe izdala vsak svojo odločbo. Nejasno je stališče izpodbijanega sklepa, da naj bi Zavod Republike Slovenije za zaposlovanje kot upnik lahko predlagal izvršbo po odločbi FURS, saj izvršitve odločbe, ki jo je izdal FURS samostojno in tudi samostojno odmeril obveznost, ne more predlagati. Sodišču očita tudi zmotno ugotovitev dejanskega stanja glede neizkazanosti težko popravljive škode. Vztraja, da bi takojšnja izvršitev izpodbijane odločbe toženke glede na predložene računovodske izkaze imela za posledico njegovo oteženo delovanje, zelo verjetno njegovo nelikvidnost, sploh glede na sprotno porabljanje prihodkov za stroške in plače. Takojšnja izvršitev bi porušila njegovo okrevanje po epidemiji in verjetno ponovno povzročila stanje negativnega kapitala, kar je razlog za stečaj, s tem pa izgubo šestnajstih delovnih mest. 4. Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

**K I. točki izreka**

5. Pritožba ni dovoljena.

6. Pritožba ni dovoljena, če jo je vložila oseba, ki zanjo nima pravnega interesa (tretji odstavek 343. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP, v zvezi s prvim odstavkom 22. člena Zakona o upravnem sporu - v nadaljevanju ZUS-1). To pomeni, da mora vlagatelj ves čas izkazovati pravovarstveno potrebo, da bi torej ugoditev njegovi pritožbi pomenila zanj neko korist, ki je sicer ne bi mogel doseči, oziroma da bi si s tem izboljšal pravni položaj.1 Zato lahko vlagatelj pritožbe s to pritožbo uveljavlja le svojo (subjektivno), ne pa tudi tuje pravice ali pravne koristi.

7. Pritožnik je predlagal, naj sodišče prve stopnje izda začasno odredbo, s katero naj odloži izvršitev izpodbijane odločbe toženke, s katero je toženka ugodila njegovi vlogi in mu dovolila obročno plačilo obveznosti, ki mu je bila naložena s citirano odločbo FURS in sicer v šestih obrokih (zgoraj, 1. točka obrazložitve). Z odločbo FURS je bil pritožniku za povrnitev dolgovanih obveznosti določen tridesetdnevni rok, ki je začel teči od dne vročitve odločbe FURS.

8. Predlog za izdajo začasne odredbe je torej pritožnik vložil s ciljem, da se prepreči oziroma odloži prisilna izterjava obveznosti v višini 37.114,70 EUR, ki mu je bila naložena s citirano odločbo FURS (oziroma do katere bi lahko prišlo, ker je po lastnih navedbah, zamudil s plačilom posameznih obrokov, z dnem zapadlosti neplačanega obroka pa so zapadli v plačilo tudi vsi naslednji neplačani obroki).

9. Vendar pa takšnega učinka s predlagano izdajo začasne odredbe v upravnem sporu zoper akt toženke, s katerim mu je bilo omogočeno obročno plačilo te obveznosti, ne more doseči, s tem pa tudi ne izboljšati svojega pravnega položaja. Četudi bi sodišče ugodilo njegovemu predlogu in začasno odredbo izdalo, bi navedeno pomenilo zgolj to, da bi bil pritožnik dolžan nemudoma poravnati obveznost v višini 37.114,70 EUR. Morebitna ugoditev njegovemu predlogu za izdajo začasne odredbe tako ne bi izboljšala njegovega pravnega položaja. Izboljšanje svojega pravnega položaja bi pritožnik kvečjemu lahko dosegel v primeru, da bi predlagal izdajo ureditvene začasne odredbe (v kateri bi bila denimo predlagana druga modaliteta plačila dolgovane obveznosti v višini 37.114,70 EUR), česar pa v predmetnem primeru ni storil. 10. Po navedenem pritožnik ne izkazuje pravnega interesa za pritožbo, saj z njo ne more doseči izboljšanja svojega pravnega položaja. Na navedeno ne vpliva dejstvo, da je sodišče prve stopnje s svojim sklepom predlog pritožnika za izdajo začasne odredbe zavrnilo, čeprav bi ga moralo že samo zavreči. Vrhovno sodišče je zato pritožbo zavrglo na podlagi 1. točke 365. člena v zvezi s 343. členom ZPP in v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1. 11. Četudi se Vrhovno sodišče z vprašanjem vsebinske utemeljenosti odločitve sodišča prve stopnje o neizkazanosti težko popravljive škode za izdajo začasne odredbe ni ukvarjalo, pa poudarja, da mora sodišče prve stopnje v postopku odločanja o začasni odredbi upoštevati, da se neprerekana dejstva štejejo za dokazana (drugi odstavek 214. člena ZPP v zvezi z drugim odstavkom 22. člena ZUS-1).

**K II. točki izreka**

12. Pritožnik s pritožbo ni uspel, zato sam nosi svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena in prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1).

1 Prim. npr.: Kerševan, E.: Zakon o upravnem sporu s komentarjem, GV založba, Ljubljana, 2019, str. 416.