Jedro

Z vložitvijo pritožbe obsojenčevega takratnega zagovornika je izpolnjen formalni pogoj izčrpanja pravnega sredstva. Ni pa v delu uveljavljenih kršitev kazenskega zakona po 1., 4. in 5. točki prvega odstavka 372. člena ZKP izpolnjen materialni pogoj izčrpanja pravnega sredstva. Pregled pritožbe pokaže, da je obsojenčev takratni zagovornik v njenem uvodu navedel, da jo vlaga iz razlogov po 3. in 4. točki prvega odstavka 370. člena ZKP, kar pa v obrazložitvi pritožbe ni obrazložil na način, kot to v vloženem izrednem pravnem sredstvu izvajajo vložniki.

Izrek

I.Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II.Obsojenec je dolžan plačati 900,00 EUR sodne takse.

Obrazložitev

A.

1.Okrožno sodišče v Ljubljani je s sodbo VIII K 17104/2020 z dne 8. 4. 2025 obsojenega A. A. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja grožnje po drugem v zvezi s prvim odstavkom 135. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1), kaznivega dejanja nasilja v družini po prvem odstavku 191. člena KZ-1 in kaznivega dejanja hude telesne poškodbe po prvem odstavku 123. člena KZ-1. Po določitvi kazni zapora za vsako posamezno kaznivo dejanje, mu izreklo enotno kazen dve leti in šest mesecev zapora. Odločilo je še, da je obsojenec dolžan plačati do tedaj znane stroške kazenskega postopka v višini 1.700,10 EUR, sodno takso, ki bo odmerjena po pravnomočnosti sodbe, in morebitne preostale stroške kazenskega postopka, ki bodo odmerjeni s posebnim sklepom, ko bodo v celoti znani. Obsojencu je naložilo tudi plačilo do tedaj znanih krivdno povzročenih stroškov v višini 259,26 EUR in drugih krivdno povzročenih stroškov, ki bodo odmerjeni s posebnim sklepom, ko bodo znani. Višje sodišče v Ljubljani je s sodbo III Kp 17104/2020 z dne 25. 9. 2025 pritožbi obsojenčevih (takratnih) zagovornikov in okrožne državne tožilke zavrnilo kot neutemeljeni in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Obsojencu je naložilo plačilo sodne takse v višini 750,00 EUR.

2.Zoper pravnomočno sodbo so obsojenčevi (sedanji) zagovorniki vložili zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitve kazenskega zakona, bistvenih kršitev določb kazenskega postopka, drugih kršitev določb kazenskega postopka in kršitev Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju Ustava). Predlagajo, da Vrhovno sodišče zahtevi ugodi in izpodbijani sodbi spremeni, tako da obsojenca oprosti obtožbe, podrejeno pa, da izpodbijani sodbi razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

3.Vrhovna državna tožilka Tamara Gregorčič je v odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti, podanem na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP, predlagala njeno zavrnitev. Glede v zahtevi uveljavljene kršitve kazenskega zakona, ki naj bi bila podana zaradi napačne uporabe pravil o steku, opozarja, da ta kršitev v pritožbi ni bila konkretizirano uveljavljena. Enako velja tudi za kršitve povezane s kazensko sankcijo. V zvezi z nadalje uveljavljeno kršitvijo kazenskega zakona, da ni izpolnjen zakonski znak spravljanja v podrejen položaj, ocenjuje, da je ta zakonski znak z opisanim obsojenčevim ravnanjem konkretiziran in izpolnjen. Navedbe v zahtevi, da spravljanje oškodovanke v podrejen položaj ni bilo ugotovljeno, pa so nedovoljen razlog za njeno vložitev. Sodišče prve stopnje je obrazložilo razloge za zaključek, da se oškodovanka ni zmogla in znala upreti obsojenčevemu ravnanju, kar je sprejelo na podlagi več dokazov, zato meni, da so drugačne navedbe v zahtevi neutemeljene. Uveljavljene kršitve obsojenčeve ustavne pravice zaradi zavrnitve dokaznega predloga ne prepozna.

4.Z odgovorom vrhovne državne tožilke so bili seznanjeni obsojenec in njegovi zagovorniki, vendar se o njem niso izjavili.

B.

5.Vložniki v zahtevi uveljavljajo več kršitev kazenskega zakona. Z utemeljitvijo, da izpodbijana pravnomočna sodba temelji na materialnopravno napačni uporabi pravil o steku kaznivih dejanj, izrecno uveljavljajo kršitev kazenskega zakona po 1. točki prvega odstavka 372. člena ZKP. Z utemeljitvijo, da je sodišče obsodilo obsojenca kljub neizpolnjenosti zakonskega znaka "spravljanje v podrejeni položaj", zaradi česar je kazenski zakon uporabilo napačno, ter da izrečena kazen presega mejo pravične in individualizirane ter sorazmerne kazni, pa smiselno uveljavljajo kršitev kazenskega zakona po 4. in 5. točki prvega odstavka 372. člena ZKP. Nobena od naštetih in opisanih kršitev kazenskega zakona, ki jih vložniki uveljavljajo v zahtevi za varstvo zakonitosti, po vsebini ni bila uveljavljena v predhodnem postopku s pritožbo, čeprav za to ni bilo nobenih ovir.

6.V skladu s petim odstavkom 420. člena se lahko vložnik zahteve za varstvo zakonitosti sklicuje na kršitve samo, če jih ni mogel uveljavljati v pritožbi ali če jih je uveljavljal, pa jih sodišče druge stopnje ni upoštevalo. Vložnik mora torej kršitve, ki jih uveljavlja z zahtevo za varstvo zakonitosti, po vsebini uveljavljati že v predhodnem postopku s pritožbo. Nezadostno pri tem je posplošeno sklicevanje na kršitve zakona, temveč mora biti posamezna zastopana kršitev konkretizirana in ustrezno obrazložena1. Okoliščina, da višje sodišče po uradni dolžnosti pazi na pravilno uporabo materialnega prava in na nekatere bistvene kršitve določb kazenskega postopka, ne pomeni, da je s tem glede teh kršitev izpolnjena predpostavka izčrpanosti pravnih sredstev. Tudi tovrstne kršitve morajo biti glede na zakonsko besedilo v pritožbi vsebinsko uveljavljene, če se želi vlagatelj nanje sklicevati v zahtevi za varstvo zakonitosti2.

7.V obravnavani zadevi je z vložitvijo pritožbe obsojenčevega takratnega zagovornika izpolnjen formalni pogoj izčrpanja pravnega sredstva. Ni pa v delu zgoraj povzetih kršitev kazenskega zakona izpolnjen materialni pogoj izčrpanja pravnega sredstva. Pregled pritožbe pokaže, da je obsojenčev takratni zagovornik v njenem uvodu navedel, da jo vlaga iz razlogov po 3. in 4. točki prvega odstavka 370. člena ZKP,3 kar pa v obrazložitvi pritožbe ni obrazložil na način, kot to v vloženem izrednem pravnem sredstvu izvajajo vložniki. V zahtevi zatrjevani navidezni idealni stek med kaznivima dejanjema po prvem odstavku 191. člena KZ-1 in po prvem odstavku 123. člena KZ-1 namreč v pritožbi ni bil konkretiziran in tudi ne obrazložen, kar enako velja glede v zahtevi očitanih kršitev v zvezi z izrečeno kazensko sankcijo - slednjo je sodišče druge stopnje preizkušalo po uradni dolžnosti4. Za očitke o neizpolnjenosti zakonskega znaka "spravljanje oškodovanke v podrejen položaj" pa se glede na vsebino pritožbenih navedb izkaže, da so bili v pritožbi uveljavljeni in obrazloženi z navedbami, ki segajo v polje izpodbojnega razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Tega razloga pa Vrhovno sodišče po izrecni omejitvi iz drugega odstavka 420. člena ZKP v postopku z zahtevo za varstvo zakonitosti ne preizkuša. Neuspešno si zato vložniki prizadevajo doseči vsebinsko presojo teh očitkov.

8.Vložniki v nadaljevanju trdijo, da razlogi izpodbijane sodbe niso jasni, kot tudi, da so v precejšnji meri med seboj v nasprotju in deloma tudi v nasprotju z vsebino izvedenih dokazov. Sodišču prve stopnje očitajo, da je sodbo oprlo pretežno na izpovedbo oškodovanke in druge dokaze obravnavalo selektivno ter da ni jasno in logično pojasnilo, zakaj v oškodovankini izpovedbi prisotne nejasnosti in pomanjkljivosti ne vplivajo na presojo verodostojnosti njene izpovedbe kot celote. Višjemu sodišču pa očitajo, da je nejasnost oziroma neprepričljivost oškodovankinih odgovorov (v zvezi s telefonskimi klici in posameznimi okoliščinami dogajanja) vnaprej označilo za nebistveno, ker naj bi šlo za okoliščine, ki niso odločilne za presojo očitanih kaznivih dejanj. Z navedenim uveljavljajo bistveno kršitev določb postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, vendar neutemeljeno.

9.Očitek te kršitve prvostopenjski sodbi je posplošen in onemogoča njen preizkus. Vložniki namreč ne obrazložijo s konkretnimi navedbami, kateri deli oškodovankine izpovedbe niso medsebojno skladni in skladni z ostalimi dokazi, kot tudi, kateri so tisti (drugi) dokazi, ki jih sodišče ni jasno in logično povezalo z odločilnim dejstvi. S takšnimi navedbami vsebinskega preizkusa uveljavljene bistvene kršitve določb kazenskega postopka v zahtevi za varstvo zakonitosti ne morejo izzvati. Neuspešna so tudi njihova prizadevanja, s katerimi poskušajo prepričati v obstoj te kršitve v postopku pred sodiščem druge stopnje. Iz navedb, s katerimi vložniki očitajo bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP sodišču druge stopnje, je namreč prepoznati zgolj izražanje nestrinjanja z razlogi, s katerimi je to sodišče v postopku s pritožbo pritrdilo prvostopenjskemu. Medtem, ko se z razlogi drugostopenjske sodbe, da (i) je obsojenčeva krivda dokazno oprta (poleg) na izpovedbo oškodovanke, tudi na izpovedbe prič B. B., C. C. in D. D., E. E., F. F., izvedencev psihiatrične in medicinske stroke ter obširne listinske dokumentacije5 in (ii) so v razlogih za oceno verodostojnosti oškodovankine izpovedbe upoštevani tudi oškodovankini na določena vprašanja obsojenčevega zagovornika neverodostojni odgovori6, vložniki v zahtevi argumentirano ne soočijo.

10.Vložniki v zahtevi še očitajo, da je sodišče prve stopnje zavrnilo dokazni predlog obrambe po poizvedbi o opravljenih intervencijah oziroma prijavah oškodovanke ter izvedenih ukrepih zoper G. A. S tem uveljavljajo kršitev pravice do obrambe iz 29. člena Ustave.

11.Za presojo teh očitkov so v (ustavno)sodni praksi že izoblikovana ustaljena merila. In sicer (i) glede na načelo proste presoje dokazov sodišče samo odloča o tem, katere dokaze bo izvedlo in kako bo presojalo njihovo verodostojnost, pri čemer (ii) ni dolžno izvesti vsakega dokaza, ki ga predlagata stranki, (iii) mora pa predlagani dokaz biti materialnopravno relevanten, kar (iv) morata stranki utemeljiti s potrebno stopnjo verjetnosti, ter (v) se v dvomu za vsak dokazni predlog obrambe šteje, da je v korist obdolženca in ga sodišče mora izvesti7. Za ugoditev dokaznemu predlogu ga obramba mora obrazložiti. Bremenu obrazložitve zadosti8, če zatrjuje (i) pravno relevantno dejstvo, katerega (ne)obstoj sodišče ugotavlja s pomočjo predlaganega dokaza, (ii) dokazno sredstvo, s katerim se dokazuje (ne)obstoj zatrjevanega dejstva, in (iii) če z navedbo okoliščin utemelji, da bo z izvedbo predlaganega dokaza mogoče sklepati o (ne)obstoju pravno relevantnega dejstva ter da bo dokaz v korist obdolženca. Sodišče, ki ga zavezuje načelo učinkovitosti in ekonomičnosti postopka (15. člen ZKP), sme zavrniti dokazni predlog, če: (i) je nadaljnje izvajanje dokazov zaradi jasnosti zadeve odveč, (ii) je dejstvo, ki naj bi se s predlaganim dokazom dokazovalo, že dokazano ali je brez pomena za zadevo, (iii) je dokazno sredstvo neprimerno ali nedosegljivo, (iv) obramba ni zadostila svojemu dokaznemu bremenu ter obstoja in pravne relevantnosti predlaganih dokazov ni utemeljila s potrebno stopnjo verjetnosti.

12.Sodišče torej ni dolžno izvesti vsakega dokaza, ki ga predlaga obramba ali zastopnik obtožbe, temveč sme dokazni predlog strank iz upravičenih razlogov tudi zavrniti. Dolžnost sodišča namreč je, da dokazni predlog pretehta in svojo oceno o vrednosti dokazovanja s predlaganim dokazom argumentirano opre na spoznavno vrednost do tedaj izvedenih dokazov, ki se nanašajo na dokazovanje ali izključitev istega pravno relevantnega dejstva, na katerega se nanaša tudi predlagani dokaz.9 V zvezi s predlaganimi dokazi sodišče torej predvideva, na kakšen način se bo dejansko stanje ugotavljalo, in glede na to presodi dokazno vrednost predlaganih dokazov, vendar pa takšna presoja še ne pomeni vnaprejšnje dokazne ocene.10 Mora pa se sodišče, tudi, če se z dokaznim predlogom ne strinja, v obrazložitvi sodbe obrazloženo opredeliti o razlogih za zavrnitev dokaznega predloga. Vložnik bo z zahtevo za varstvo zakonitosti uspel le, če sodišča pri odločanju ne bodo spoštovala ustaljenih meril za odločanje o dokaznih predlogih obrambe.11

C.

16.Vrhovno sodišče je ugotovilo, da v zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavljene kršitve niso podane ter da je zahteva v pretežnem delu tudi materialno neizčrpana, zato jo je v skladu z določilom 425. člena ZKP zavrnilo.

17.Ker zagovorniki z vloženim izrednim pravnim sredstvom niso uspeli, je obsojenec na podlagi 98.a člena ZKP v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP ter v zvezi s petim odstavkom 3. člena in 7. točko prvega odstavka 5. člena Zakona o sodnih taksah (ZST-1) po tarifnih številkah 7114 in 7152 taksne tarife dolžan plačati sodno takso v višini 900,00 EUR. Taksa je odmerjena ob upoštevanju okoliščin predmetnega kazenskega postopka in premoženjskih razmer obsojenca kot zavezanca za njeno plačilo.

18.Odločitev je bila sprejeta soglasno.

-------------------------------

1Prim. sodbe Vrhovnega sodišča RS I Ips 41879/2011 z dne 25. 5. 2011, I Ips 35068/2011 z dne 22. 5. 2015, 43646/2015 z dne 4. 6. 2020, I Ips 23520/2020 z dne 16. 9. 2021 in številne druge.

2Tako npr. sodbi Vrhovnega sodišča RS I Ips 30738/2013 z dne 25. 2. 2021 in I I ps 66402/2019 z dne 11. 4. 2024.

3List. št. 677 in 678 spisa.

413. točka obrazložitve drugostopenjske sodbe.

59. točka obrazložitve drugostopenjske sodbe.

610. točka obrazložitve drugostopenjske sodbe.

7Izjema je, če gre za dokaz, ki očitno ne more biti uspešen.

8Prim. sodbe Vrhovnega sodišča RS I Ips 39/2009 z dne 11. 6. 2009, I Ips 292/2010 z dne 17. 3. 2011, I Ips 7032/2015 z dne 2. 2. 2017, I Ips 58019/2013 z dne 12. 1. 2017, I Ips 58504/2011-96 z dne 15. 10. 2015 in številne druge.

9Tako npr. odločbe Ustavnega sodišča RS Up-34/93 z dne 8. 6. 1995, Up-11/00 z dne 25. 4. 2002 in Up-88/05 z dne 14. 6. 2007; prim. tudi sodbe Vrhovnega sodišča I Ips 213/2006 z dne 1. 3. 2007, I Ips 115/2009 z dne 2. 7. 2009, I Ips 23697/2018 z dne 8. 7. 2021 in I Ips 45037/2021 z dne 16. 3. 2023.

10Sodba Vrhovnega sodišča I Ips 7032/2015 z dne 2. 2. 2017.

11Gl. odločbo Ustavnega sodišča RS Up-34/93 z dne 8. 6. 1995 in nadaljnje, v katerih so povzeta merila za odločanje o dokaznih predlogih, denimo U-I-271/08 z dne 24. 3. 2011 in Up-88/05 z dne 14. 6. 2007, enako tudi v sodbah Vrhovnega sodišča RS I Ips 23697/2018 z dne 8. 7. 2021 in I Ips 26906/2014 z dne 22. 7. 2021.

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe

Zakon o kazenskem postopku (1994) - ZKP - člen 420, 420/5

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.