Jedro

V predmetni zadevi je bila določena skupna vrednost podržavljenih nepremičnin na obravnavi, na kateri so sodelovali uradno postavljena cenilca in prizadeta stranka, ni pa bil prisoten predstavnik tožeče stranke. Pri določitvi vrednosti so bile pregledane dotedanje cenitve in pripombe tožeče stranke na njih ter usklajeni starost, tloris, višina, pomembnost in namembnost objekta ter ocene zemljišč. Zato ugovori o vrednosti, ki jih ponavlja tožeča stranka v pritožbi zoper sodbo sodišča prve stopnje, niso upoštevni.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije, št. U 631/98-13 z dne 4.11.1999.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbo tožeče stranke proti odločbi tožene stranke z dne 12.3.1998. S to odločbo je bila zavrnjena pritožba tožeče stranke proti odločbi Upravne enote L. z dne 12.11.1997, s katero je bilo odločeno, da pripada pok.

upravičenki L.P., za podržavljeno nepremično premoženje: poslovna stavba na parc. št. 117 - gospodarsko poslopje in dvorišče, 860 m2, travnik 895 m2, vse vl. št. 569 k.o. B. vas, odškodnina v obliki obveznic Slovenskega odškodninskega sklada v nominalni vrednosti 179.667 DEM. V predmetni zadevi je spor o vrednosti podržavljene nepremičnine. Tožena stranka ugotavlja, da je prvostopni organ ocenil vrednost podržavljene nepremičnine s pomočjo izvedencev gradbene stroke. Prvo oceno vrednosti nepremičnine je izdelal izvedenec J.J. v letu 1993 in jo dopolnil z oceno leta 1995. Vrednost nepremičnine naj bi znašala 189.600 DEM. Zaradi pripomb tožeče stranke je prvostopni upravni organ določil novo izvedenko M.E., ki je v letu 1995 izdelala prvo cenilno poročilo, v letu 1996 pa še dodatno poročilo, v katerem je glede na novo ugotovljeno leto izgradnje objekta upoštevala starost 60 let, namesto prvotno upoštevane starosti 100 let. Izvedenka je ocenila vrednost stavbe in zemljišča na skupaj 179.667,32 DEM. Razlike v cenitvi sta izvedenca pojasnila na ustni obravnavi dne 6.3.1996 in se tudi uskladila o vrednosti glede na starost objekta in druge kriterije cenitve. Sodišče prve stopnje je zavrnilo ugovore tožeče stranke, da je bila nepravilno ugotovljena vrednost nepremičnin in da upravni organ ni ustrezno pojasnil zakaj posameznih pripomb glede uvrstitve objekta, izračuna volumna objekta in izračuna zemljišča ni upošteval. Sodišče je svojo odločitev utemeljilo s tem, da se v celoti strinja z razlogi v odločitvi tožene stranke in da trditev tožeče stranke, da ni odgovora na njene vsebinske pripombe, nima podlage v priloženih spisih. Tožena stranka je v obrazložitvi izpodbijane odločbe dala jasne, razumljive in logične odgovore na vse navedbe tožeče stranke.

Tožeča stranka v pritožbi navaja, da je bilo zaradi neupoštevanja pripomb, ki jih je dala v upravnem postopku, napačno uporabljeno materialno pravo, nepopolno ugotovljeno dejansko stanje, kršene pa so bile tudi določbe postopka. Pri ocenjevanju vrednosti predmetne nepremičnine bi moral biti v skladu z 20. členom Navodila o merilih za ocenjevanje vrednosti podržavljenih premičnin, nepremičnin, podjetij oziroma premoženja uporabljen povprečni korekcijski faktor FK 0,70 in ne 0,95. Objekt delavnice je namreč glavni objekt, skladišče pa je le pomožni objekt. Volumen objekta znaša po izračunu tožeče stranke 1680,08 m3, v postopku pa je bil napačno izračunan. Višina obdelanega podstrešnega prostora (h3) se ne more izračunavati po celi višini podstrešne sobe, temveč le od stika zidu s strešino do nivoja stropa sobe, del podstrešja pa je že zajet v volumnu zgradbe, ki se meri od terena do stika s streho. Tožeča stranka zato predlaga, da pritožbeno sodišče razveljavi izpodbijano sodbo.

Prizadeti stranki L.J. in B.F., vlagateljici denacionalizacijskega zahtevka, v odgovoru na pritožbo navajata, da so bile pripombe cenilca tožeče stranke D.Č. deloma upoštevane. Navajanje tožeče stranke, da gre za dva objekta, ni resnično. Obravnavani objekt je bil celota. V njem je bil le en prostor, ki je služil skladišču, v nadstropju pa so bile pisarne in stanovanje. Ocena cenilca J.J. je najustreznejša, saj je objekt najbolje poznal in je posnel njegovo stanje, ko je ta še obstajal. Tožeča stranka v pritožbi ponavlja navedbe o izračunu višine in volumna zgradbe, kar je neresnično. Te mere so bile že usklajene in utemeljene.

Tožena stranka in zastopnik javnega interesa na pritožbo nista odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo tožbo proti odločbi tožene stranke. Tožeča stranka sicer navaja, da sodbo sodišča prve stopnje izpodbija iz vseh pritožbenih razlogov, vsebinsko pa navaja le, da se ne strinja z oceno vrednosti podržavljene nepremičnine. Tožena stranka je pri svoji odločitvi upravičeno sledila ugotovitvam upravnega organa prve stopnje. Te ugotovitve so rezultat usklajevanja cenilcev in prizadetih strank na obravnavi dne 6.3.1996, na kateri pa ni bil prisoten predstavnik tožeče stranke. Na podlagi tega usklajevanja o starosti, izmeri tlorisa, višini, pomembnosti in namembnosti objekta ter oceni zemljišč je bila določena skupna vrednost podržavljenih nepremičnin. Na tej obravnavi so bile pregledane tudi dotedanje cenitve in pripombe tožeče stranke na njih. Ugovori, ki jih ponavlja tožeča stranka tudi v pritožbi zoper sodbo, glede korekcijskega faktorja in volumna objekta, niso upoštevni glede na uskladitev obeh uradnih cenilcev, postavljenih v upravnem postopku. Sodišče prve stopnje je tudi pravilno ugotovilo, da je tožena stranka po vsebini odgovorila na vse pripombe tožeče stranke.

Pritožbeno sodišče je spoznalo, da ni podan razlog, s katerim tožeča stranka izpodbija sodbo sodišča prve stopnje. Spoznalo je tudi, da niso podani razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti. Zato je pritožbo na podlagi 73. člena ZUS zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.