Jedro

Le potrdilo namembne carinarnice, ki je izdano na podlagi 2. odstavka 202. člena carinskega zakona, se šteje kot dokaz, da je blago v tranzitu bilo odpeljano iz države.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Vrhovno sodišče Republike Slovenije je s sodbo z dne 23.7.1992 odpravilo odločbo Zvezne carinske uprave z dne 25.2.1991 z utemeljitvijo, da je izpodbijana odločba nezakonita, ker v pritožbenem postopku ni bil presojen ponujen dokaz - kamionski list, s katerim je tožeča stranka dokazovala, da je sporno blago, ki je bilo v tranzitu, prejel bolgarski kupec (2. odstavek 245. člena ZUP). Iz odločbe prve stopnje pa tudi ni bilo razvidno, kako je bila ugotovljena carinska osnova, v katero carinsko tarifo je bilo blago razvrščeno in na kakšni pravni podlagi so bile obračunane ostale uvozne davščine. Ker te pomanjkljivosti z odločbo druge stopnje niso bile odpravljene, je odločba tudi iz tega razloga nezakonita. Sodišče pa ni imelo pomislekov glede uvedbe carinskega postopka po uradni dolžnosti na podlagi določbe 1. odstavka 389. člena carinskega zakona (Uradni list SFRJ, št. 10/76 - 34/90), ki se na podlagi 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona ..., (Uradni list RS, št. 1/91-I) začasno smiselno uporablja kot republiški predpis, po katerem carinarnica uvede po uradni dolžnosti postopek za plačilo carine in drugih uvoznih davščin tudi v primeru, če postopek za prekršek ni mogoč zaradi tega, ker storilec ni dosegljiv.

Glede na dano pravno mnenje je tožena stranka z izpodbijano odločbo zavrnila pritožbo tožeče stranke. Presodila je tovorni list in obrazložila, zakaj ne šteje, da je z njim dokazano, da je bilo blago odpeljano iz države. Prav tako je tudi obrazložila carinsko osnovo in vse ostale uvozne davščine in navedla pravno podlago.

Tožeča stranka v tožbi uveljavlja tožbena razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja in nepravilne uporabe 389. člena carinskega zakona (CZ). V obrazložitvi navaja, da iz mednarodnega tovornega lista, ki ga je izstavil prevoznik, izhaja, da je prejemnik prejel blago. Tovorni list predstavlja listino, ki je predpisana z mednarodno konvencijo za mednarodni prevoz po cesti in jo priznavajo vsi poslovni partnerji in tudi sodišče v pravdnih zadevah. Stališče tožene stranke pomeni, da vztraja pri praksi bivše Jugoslavije, s tem ko priznava samo listine, potrjene od državnih organov. Tožena stranka tudi ni obrazložila, zakaj ne prizna tovornega lista. Poleg tega je spregledala določbo 2. odstavka 389. člena CZ, da se dajatve izterjajo od storilca prekrška oziroma nepoštenega posestnika blaga. Tožeča stranka ni storilec prekrška niti ni nepošteni posestnik blaga. Predlaga, da sodišče tožbi ugodi in odpravi izpodbijano odločbo.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo poudarja, da je tožeča stranka dala garancijsko izjavo na podlagi določbe 1. odstavka 200. člena CZ, da bo plačala vse uvozne dajatve, če prevoznik blaga ne bo predal prevzemni carinarnici. Predlaga, da sodišče neutemeljeno tožbo zavrne.

Tožba ni utemeljena.

Izpodbijano odločbo je sodišče preizkusilo v okviru tožbenih razlogov. Odločba je izdana na podlagi sodbe tega sodišča, s katero je bila odpravljena odločba Zvezne carinske uprave. V citirani sodbi so navedeni razlogi, zaradi katerih je bila odločba zvezne carinske uprave nepravilna in nezakonita. Po določbi 62. člena zakona o upravnih sporih (ZUS) je organ v ponovnem odločanju na podlagi sodbe, s katero je bil odpravljen akt, proti kateremu je vložena tožba v upravnem sporu, vezan na pravno mnenje sodišča. Sodišče ugotavlja, da je tožena stranka glede na dano pravno mnenje in pripombe v omenjeni sodbi pravilno odločila in je njena odločitev skladna z izraženim pravnim mnenjem.

Tožena stranka je obrazložila, zakaj šteje, da predložena fotokopija kamionskega lista ni prepričljiv dokaz, da je bilo blago odpeljano iz države, zato je ta tožbeni ugovor neutemeljen. K danim razlogom sodišče še dodaja: V obravnavani zadevi gre za tranzit blaga, kar carinski zakon podrobno ureja v določbah od 191. do 203. člena. Blago v tranzitu je pod carinskim nadzorstvom. Vhodna carinarnica po pregledu prevoznih sredstev in blaga pošlje blago prevzemni carinarnici in določi rok, v katerem je treba blago prijaviti (191. člen). V obravnavani zadevi je bilo blago napoteno carinarnici, kateri bi prevoznik moral blago predati do 6.1.1990. Prevoznik mora blago, ki je poslano prevzemni carinarnici, prijaviti in na zahtevo carinarnice predati v dobrem stanju v določenem roku, o čemer carinarnica izda potrdilo (202. člen). Glede na tak z zakonom določen postopek za blago v tranzitu, je le potrdilo namembne carinarnice izdano na podlagi določbe 2. odstavka 202. člena zakona dokazilo, da je blago izstopilo iz države. Zato ni mogoče upoštevati nečitljive fotokopije kamionskega lista kot posrednega dokaza, da je blago bilo odpeljano iz države. Ni sporno, da je blago bilo poslano namembni carinarnici s cestnim motornim vozilom. Tožeča stranka je zato v imenu prevoznika dala garancijo v smislu 1. odstavka 200. člena carinskega zakona z obvezo, da bo plačala vse uvozne dajatve za blago, če prevoznik ne preda blaga carinarnici. Ker tožeča stranka ni uspela dokazati, da je blago bilo predano carinarnici je na podlagi dane garancije dolžna plačati carino in druge uvozne davščine in se ne more uspešno sklicevati na določbo 2. odstavka 389. člena zakona. Uveljavljena tožbena razloga torej nista podana. Zato je sodišče neutemeljeno tožbo zavnilo na podlagi določbe 2. odstavka 42. člena ZUS, ki ga je na podlagi že citiranega ustavnega zakona smiselno uporabilo kot republiški predpis.