Jedro

Po presoji Vrhovnega sodišča je bil izrečeni ukrep tožene stranke v skladu z zahtevami iz določb drugega in tretjega odstavka 28. člena Dublinske uredbe III ter v skladu s pogoji, ki jih za pridržanje določa Direktiva 2013/33/EU. Ukrep je bil sorazmeren, manj prisilnih sredstev za izvedbo postopka pa ni bilo mogoče učinkovito uporabiti. Pogoji v Centru so bili v konkretnem primeru za tožnika taki, da ni mogoče govoriti o omejitvi osebne svobode, ampak je šlo za omejitev gibanja oziroma pridržanje v skladi in s cilji navedenih evropskih predpisov.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo (1. točka izreka sodbe in sklepa) je prvostopenjsko sodišče na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrnilo tožbo tožeče stranke (v nadaljevanju tožnik) zoper sklep tožene stranke, št. 2141-94/2015/20 (1313-09) z dne 3. 7. 2015. Z njim je tožena stranka v ponovljenem postopku po sodbi Upravnega sodišča Republike Slovenije, št. I U 919/2015 z dne 1. 7. 2015, na podlagi drugega in tretjega odstavka 28. člena Uredbe (EU) št. 604/2013 v povezavi s četrtim odstavkom 51. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ) z izrekom pod točko 1 odločila, da se tožnika pridrži za namen predaje na prostore in območje Centra za tujce, Veliki otok 44/z Postojna, do predaje odgovorni državi članici po Uredbi (EU) št. 604/2013; z izrekom pod točko 2 je odločila, da se tožnik pridrži za namen predaje od ustne naznanitve dne 16. 6. 2015 do predaje odgovorni državi članici, ki mora biti opravljena najkasneje v 6 tednih od sprejema odgovornosti odgovorne države članice ali od trenutka, ko preneha veljati odložilni učinek tožbe zoper sklep, s katerim se določi odgovorna članica. Z izrekom pod točko II je prvostopenjsko sodišče zavrnilo zahtevo tožnika za izdajo začasne odredbe, vendar tega dela tožnik s pritožbo ne izpodbija in zato ni predmet pritožbene obravnave na Vrhovnem sodišču. 2. V obrazložitvi izpodbijane sodbe se prvostopenjsko sodišče na podlagi pooblastila iz drugega odstavka 71. člena ZUS-1 sklicuje na razloge, ki jih je v izpodbijanem sklepu navedla tožena stranka. Po opravljeni glavni obravnavi, zaslišanju tožnika in preučitvi podatkov in listin v predloženem upravnem spisu sodišče prve stopnje zaključuje, da je odločitev tožene stranke pravilna in v celoti v skladu z napotki Upravnega sodišča v sodbi I U 919/2015 z dne 1. 7. 2015. Tožena stranka je pravilno obrazložila, zakaj je odredila ukrep pridržanja v centru za tujce, ne pa katerega izmed milejših ukrepov ter sorazmernost odrejenega ukrepa.

3. Zoper citirano prvostopenjsko sodbo je tožnik vložil pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov. Navaja, da se trenutno ne nahaja več v Republiki Sloveniji, temveč v Republiki Nemčiji, ki je prevzela pristojnost za obravnavo njegove prošnje za mednarodno zaščito. Zato spreminja zahtevek v ugotovitvenega. Izpodbijana sodba je pomanjkljivo obrazložena in se jo ne da preizkusiti, zato je podana absolutna bistvena kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Sklicevanje na drugi odstavek 71. člena ZUS-1 bi bilo možno le, če bi že izpodbijana odločba tožene stranke smiselno podala odgovor na tožbene navedbe tožnika, vendar v obravnavanem primeru temu ni bilo tako. Opozarja na nelogičnosti glede obrazložitve izpodbijane sodbe v zvezi z uporabo Direktive 2013/33/EU. V pritožbi nadalje povzema tožbene navedbe in ugovore, na katere prvostopenjsko sodišče ni odgovorilo. Izpodbijana sodba tožene stranke je nezakonita in protiustavna, saj krši tožnikovo pravico do osebne svobode, pa tudi njegovo pravico do poštenega sodnega postopka. Vrhovnemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbi ugodi in ugotovi, da je bilo z načinom izvrševanja sklepa Ministrstva za notranje zadeve, št. 2142-94/2015/20 (1313-09) z dne 3. 7. 2015, o omejitvi tožnikovega gibanja na prostore Centra za tujce v Postojni od dne 16. 6. 2015 od 18.45 ure do 23. 7. 2015 nezakonito poseženo v tožnikovo osebno svobodo oziroma podrejeno, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

4. Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

5. Pritožba ni utemeljena.

6. V obravnavani zadevi je prvostopenjsko sodišče enkrat že razsodilo, in sicer je s sodbo I U 919/2015 z dne 1. 7. 2015 ugodilo tožnikovi tožbi in (predhodno) izdani sklep tožene stranke, št. 2142-94/2015/3 z dne 18. 6. 2015 (s katerim je bilo odločeno smiselno enako kot v sedaj izpodbijanem sklepu tožene stranke), odpravilo ter zadevo vrnilo toženi stranki v nov postopek.

7. Na podlagi drugega odstavka 28. člena Uredbe (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva (v nadaljevanju Dublinska uredba III) lahko države članice na podlagi presoje vsakega posameznega primera pridržijo osebo, kadar obstaja znatna nevarnost, da bo ta pobegnila, da bi omogočile izvedbo postopkov za predajo v smislu te uredbe, vendar le, če je ukrep pridržanja sorazmeren in ni mogoče učinkovito uporabiti manj prisilnih sredstev.

8. Po presoji prvostopenjskega sodišča je tožena stranka pravilno uporabila citirano določbo Dublinske uredbe III, v celoti sledila napotkom iz sodbe I U 919/2015. Vrhovno sodišče se s to presojo strinja.

9. Tožena stranka je v ponovnem postopku in sedaj izpodbijanem sklepu ugotavljala, ali je pridržanje tožnika v Centru za tujce primerno, ustrezno in sorazmerno in ali bi se ga dalo nadomestiti z milejšim ukrepom – pridržanjem v azilnem domu ter vse tudi smiselno obrazložila. Pravilno je navedla, da pridržanje v azilnem domu glede na ugotovljene okoliščine obravnavanega primer (zaradi tožnikove begosumnosti) ne bi bilo učinkovito in ne bi doseglo svojega namena.

10. Bistveni pritožbeni ugovor se nanaša na neobrazloženost izpodbijane sodbe, zaradi česar naj bi bila podana absolutna bistvena kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1). Pritožba na 5. strani (v 6. točkah) izrecno navaja, na katere tožbene ugovore prvostopenjsko sodišče ni odgovorilo.

11. V izpodbijani sodbi se je prvostopenjsko sodišče sklicevalo obrazložitev in razloge izpodbijanega sklepa tožene stranke na podlagi drugega odstavka 71. člena ZUS-1. Vprašanje v obravnavanem primeru pa je, ali je z izpodbijanim sklepom tožene stranke „odgovorjeno“ na vse ugovore, ki jih tožnik navaja v tožbi in do katerih se prvostopenjsko sodišče ni izrecno opredelilo. Pri tem je treba opozoriti, da sodišču načeloma ni treba odgovarjati oziroma se opredeljevati do tožbenih ugovorov, ki niso relevantni za rešitev konkretne zadeve.

12. Glede na to, da je v pritožbi tožnik spremenil svoj tožbeni predlog in sedaj predlaga zgolj ugotovitev, da mu je z načinom izvrševanja izpodbijanega sklepa tožene stranke nezakonito poseženo v osebno svobodo, se je Vrhovno sodišče pri presoji izpodbijane sodbe omejilo na ugotavljanje morebitne kršitve te ustavne pravice.

13. Ker tožnik v spremenjenem tožbenem predlogu sedaj zahteva ugotovitev o posegu v njegovo osebno svobodo od dne 16. 6. 2015 dalje, se Vrhovno sodišče do njegovega statusa (tujec ali prosilec za azil) pred tem datumom ne opredeljuje.

14. Ne drži pritožbeni ugovor o neobrazloženosti (izpodbijane sodbe oziroma posredno izpodbijanega sklepa) sorazmernosti (potrebnosti) ukrepa v luči konkretnih okoliščin primera in tožnikovi begosumnosti, saj je tožena stranka to v svojem sklepu obrazložila (zadnji odstavek na 3. strani in 4. stran izpodbijanega sklepa).

15. Tožena stranka se je sicer res (v zadnjem odstavku na 5. strani izpodbijanega sklepa) sklicevala na poročila Varuha človekovih pravic iz preteklih let o razmerah v Centru za tujce (pri čemer ne navede, za katera poročila iz katerih obdobij gre), vendar izpodbijani sklep ne temelji na ugotovitvah iz tega poročila, ampak na drugih ugotovitvah – med drugim na odgovoru Centra za tujce z dne 18. 6. 2015, ki se nanaša konkretno na tožnika, na njegovo seznanjenost s pravicami in dolžnostmi v centru ter na njegove možnosti (in dejansko koriščenje) vseh ugodnosti. Tožnik je na glavni obravnavi tudi sam povedal, da ima dostop do interneta in telefona, ni pa (na obravnavi dne 1. 7. 2015) korektno navajal ostalih razmer v centru (glede dostopa do športnih in družabnih aktivnosti, velikosti prostorov, možnosti izhoda na prosto), na kar ga je pooblaščenka tožene stranke tudi opozorila na glavni obravnavi dne 9. 7. 2015, vendar tožnik prepričljivega odgovora za svoje neresnične navedbe ni podal. Treba je tudi poudariti, da je tožnik na glavni obravnavi 9. 7. 2015 zelo skopo opisal razmere v centru (pri čemer je v določenem delu dejstva tudi nekorektno podal, na kar je bil tudi opozorjen s strani pooblaščenke tožene stranke), vendar pa tudi njegova pooblaščenka ni izkoristila možnosti na obravnavi, da bi z dodatnimi vprašanji skušala ugotoviti morebitne nepravilnosti pri izvajanju ukrepa.

16. Tožena stranka se je v obrazložitvi svojega sklepa res sklicevala na določbe Direktive 2013/33/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o standardih za sprejem prosilcev za mednarodno zaščito, ki še ni implementirana v našo zakonodajo (v času odločanja tožene stranke tudi še ni potekel rok za njeno implementacijo). Kljub temu, da omenjena direktiva v času odločanja še ni bila implementirana v našo zakonodajo, pa to ni bila ovira, da je tožena stranka posamezne določbe direktive uporabila za razlago pogojev, ki morajo biti v primeru pridržanja prosilcev za azil zagotovljeni. Tudi kadar direktiva ni implementirana, ker še ni potekel rok, morajo države članice spoštovati njene cilje (glej npr. odločitev SEU v zadevi C-129/96). Tožena stranka je navedeno direktivo „uporabila“ pri ugotavljanju pogojev za pridržanje (10. člen Direktiva 2013/33/EU) oziroma ugotavljanju obstoja pravic, ki morajo biti prosilcem za azil ob izvajanju tega ukrepa zagotovljene (četrti in peti odstavek na 5. strani ter prvi odstavek na 6. strani sklepa tožene stranke). V obravnavanem primeru so bili ti pogoji izpolnjeni, tudi najbolj „sporen“ pogoj, ki se nanaša na dostop do površin na prostem. Po mnenju Vrhovnega sodišča sicer možnost gibanja prosilca na prostem v trajanju ene ure ni dovolj, vendar je prosilcem omogočeno, da se dogovorijo za daljši čas bivanja na prostem, pri čemer v obravnavanem primeru tožnik ni hotel izkoristiti niti ene ure, kar je sam potrdil. 17. Po presoji Vrhovnega sodišča je bil izrečeni ukrep tožene stranke v skladu z zahtevami iz določb drugega in tretjega odstavka 28. člena Dublinske uredbe III ter v skladu s pogoji, ki jih za pridržanje določa Direktiva 2013/33/EU. Ukrep je bil sorazmeren, manj prisilnih sredstev za izvedbo postopka pa ni bilo mogoče učinkovito uporabiti. Pogoji v Centru so bili v konkretnem primeru za tožnika taki, da ni mogoče govoriti o omejitvi osebne svobode, ampak je šlo za omejitev gibanja oziroma pridržanje v skladi in s cilji navedenih evropskih predpisov.

18. Ker niso podani razlogi, zaradi katerih se sodba lahko izpodbija in ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je Vrhovno sodišče na podlagi 76. člena ZUS-1 pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo.