Jedro

Objekt ni sam po sebi grajeno javno dobro, ampak lahko to postane le z ugotovitveno odločbo, ki jo izda pristojni občinski organ.

Sodišče prve stopnje je izhajalo iz pravilnega stališča, da je v konkretni zadevi tožnike (stanovalce) razumeti kot celoto, skupnost, ki trajno izvršuje posest na predmetnem parkirišču.

Izrek

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je toženki naložilo, da je dolžna v roku 8 dni vzpostaviti prejšnje mirno stanje, in sicer tako, da odstrani zapornico, ki se nahaja na parc. št. 942/1, k. o. X., in sicer stoji na desni strani (gledano s smeri dostopa po Š. ulici) križišča med Š. in P. in preprečuje dostop 1., 2., 4., 5., 9., 10., 11., 12. in 17. tožniku na parkirišče, ki se nahaja na parc. št. 942/1 in parc. št. 942/7, obe k. o. X. Toženki je prepovedalo, da bi v bodoče na parc. št. 942/1, k. o. X. postavila zapornico in z njo zaprla dostop na parkirišče, ki se nahaja na parc. št. 942/1 in na parc. št. 942/7, obe k. o. X., ali kakšno podobno ravnanje, ki bi motilo 1., 2., 4., 5., 9., 10., 11., 12. in 17. tožnika pri mirni uporabi nepremičnine parkirišča na navedenih parc. št. (1. točka izreka). Zavrglo je ugotovitveni del tožbenega zahtevka (2. točka izreka) in kot neutemeljen zavrnilo zahtevek glede 3., 6., 7., 8., 13., 14., 15., 16. in 18. tožnika (3. točka izreka). Tožnikom, ki z zahtevkom niso uspeli, je v plačilo v korist toženke naložilo 233,10 EUR (vsakemu 25,90 EUR) pravdnih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (4. točka izreka), toženki pa je v korist tožnikom, ki so uspeli, v plačilo naložilo plačilo 842,76 EUR (vsakemu 93,64 EUR) pravdnih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (5. točka izreka).

Zoper 1. in 5. točko izreka sklepa se je pravočasno pritožila toženka iz pritožbenega razloga zmotne uporabe materialnega prava in sodišču druge stopnje predlaga, da pritožbi ugodi in tožbeni zahtevek v celoti zavrne, s stroškovno posledico. Navaja, da je zmotno stališče sodišča, da gre za dovozno ali pešpot do parkirišča, ki ni kategorizirana kot javna pot. Toženka je navedla, da je P. pot v njeni lasti in ima status javne poti 1. in 2. kategorije, kar izhaja iz Odloka o kategorizaciji občinskih cest. Za parc. št. 942/7, k. o. X. (na katerem se nahaja parkirišče), pa je začet postopek vzpostavitve javnega dobrega, skladno z odločitvijo Ustavnega sodišča, da je za nepremičnine, za katere še ni vpisano grajeno javno dobro, potrebno pričeti postopke za določitev in vpis v zemljiško knjigo. Zgolj dejstvo, da posamezna ulica ali parkirišče ni vpisana kot grajeno javno dobro, ne gre v škodo lastniku. Na grajenem javnem dobru ni moč imeti posesti in je tako ugotavljanje prisotnosti ostalih elementov grajenega javnega dobrega nesprejemljivo. Tožniki so zatrjevali, da so parkirišče kontinuirano uporabljali, kar pa iz njihovih izpovedb ne izhaja (navaja tudi posamične izpovedbe tožnikov). Iz njihovih izpovedb izhaja, da so imele dostop do drugega parkirišča, ki se nahaja levo od križišča med Š. in P., postavili so dvižno rampo in so si na njem zagotovili parkiranje. Vsi, razen A. V., pa so parkirali tudi na desnem parkirišču. Tožniki so izpovedali, da je bilo parkiranje na spornem desnem parkirišču otežkočeno, ker so ga uporabljali tudi delavci B. in S. Tožniki na parkirišču niso kontinuirano parkirali, saj so isto parkirišče uporabljale tudi tretje osebe, sami pa so parkirali na svojem levem parkirišču. Sklicuje se tudi na odločbo VS RS II Ips 259/2006. Tožniki na pritožbo niso odgovorili.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, da parceli 942/1 in 942/7, obe k. o. X., ne predstavljata javnega dobra in se posest na njiju lahko izvršuje. Sodišče prve stopnje je navedlo relevantno pravno podlago za presojo, kaj predstavlja javno dobro (19. člen SPZ(1), 6. in 14. člen ZJC(2) ter 2. in 21. člen ZGO-1(3)). Ključno v tej zadevi je, kot je to bilo pravilno izpostavljeno, da objekt ni sam po sebi grajeno javno dobro, ampak lahko to postane le z ugotovitveno odločbo, ki jo izda pristojni občinski organ (prvi odstavek 21. člena ZGO-1). Sodišče prve stopnje je sprejelo prepričljivo dokazno oceno (stran 7 izpodbijanega sklepa) in pravilno zaključilo, da parcela 942/1, k. o. X., na kateri je dovozna pot do desnega parkirišča, v tem delu ni kategorizirana kot pešpot oziroma v Odloku o kategorizaciji občinskih cest (priloga C3) ni opredeljena kot javna pot. Zanjo je šele podan predlog za pridobitev statusa grajenega javnega dobra (priloga B2), toženka pa zahtevane ugotovitvene odločbe še ni izdala. Pravilna je tudi nadaljnja presoja, da javnega dobra ne predstavlja niti parc. št. 942/7, k. o. X., ki v naravi predstavlja parkirišče, ker o tem ni bila izdana zahtevana ugotovitvena odločba. Ugotovljeno je celo bilo, da parc. št. 942/7, k. o. X., niti v osnutku predloga grajenega javnega dobra (priloga B2) ni predvidena za pridobitev statusa grajenega javnega dobra. V odgovor ponovnemu pritožbenemu sklicevanju na sodbo VS RS II Ips 259/2006 instančno sodišče pritrjuje tehtni argumentaciji sodišča prve stopnje (na strani 8 izpodbijanega sklepa), sicer pa tudi samo v navedeni odločbi ne vidi vzporednic s konkretnim primerom, ki bi narekovale spremembo sprejetega pravnega naziranja. Na odločbe Ustavnega sodišča se pritožnik sklicuje pavšalno (ne navede niti opravilnih številk) in tako ne omogoča pritožbenega obravnavanja. Pritožnica se ponovno sklicuje tudi na Odlok o kategorizaciji občinskih cest (priloga C3), iz katerega naj bi po njenem mnenju izhajalo, da ima P. ulica status javne poti, vendar je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da v odloku pod št. 720671 ni vpisana P. ulica, niti slednja ni izrecno navedena pod kakšno drugo številko odseka v odloku in s tem v zvezi sprejelo celovito dokazno oceno (vse na strani 7 izpodbijanega sklepa), ki ji višje sodišče pritrjuje.

Sodišče prve stopnje je pri presojanju posesti tožnikov izhajalo iz pravilnega stališča, da je v konkretni zadevi tožnike razumeti kot celoto, skupnost, ki trajno izvršuje posest na predmetnem parkirišču. Dejstvo kontinuirane (trajne) soposesti je sodišče presojalo z zaslišanjem tožnikov in zaključilo, da so tožniki, glede katerih je tožbenemu zahtevku ugodilo, pred postavitvijo sporne zapornice uporabljali desno parkirišče, kolikor je bilo to mogoče, in sicer tako na označenih kot tudi na neoznačenih mestih. Zaključek sodišča o kontinuirani uporabi pritožnik najprej izpodbija z navedbami, da so tožniki imeli dostop do drugega parkirišča, ki se nahaja levo od križišča med P. in Š. ulica, za katerega imajo tudi „daljince“ za dvižno rampo in so si po pritožničinem naziranju tako zagotovili parkiranje. Sodišče druge stopnje odgovarja, da ni pravno relevantno, kje drugje so morebiti še tožniki parkirali poleg spornega desnega parkirišča. Tožniki, glede katerih je bilo tožbenemu zahtevku ugodeno, so dokazali svojo soposest na spornem desnem parkirišču. V pravdi glede motenja posesti se obravnavanje tožbe namreč omeji zgolj na ugotavljanje in dokazovanje dejstev zadnjega posestnega stanja in nastalega motenja (426. člen ZPP(4)). Ni torej zakonske podlage, da bi bilo pri presoji motenja posesti potrebno upoštevati, kje vse so tožniki morebiti še izvrševali posest, ki presega okvir motilnega ravnanja.

Pritožnica nadalje navaja, da uporaba s strani drugih (W., B., S.), izkazuje nekontinuirano uporabo s strani zadevnih tožnikov. Odgovoriti je, da je pri presoji dejstva, ali so tožniki izvrševali posest zadevnega desnega parkirišča (čemur pritožba niti ne nasprotuje) in ali so jo izvajali redno, bila sprejeta celovita, prepričljiva in pravilna dokazna ocena (stran 8 in 9 izpodbijane sodbe) glede vsakega izmed tožnikov, ki so s tožbenim zahtevkom uspeli. Nanjo se sodišče druge stopnje v izogib ponavljanju sklicuje in ji pritrjuje. Višje sodišče pa je že v predhodnem razveljavitvenem sklepu pojasnilo, da če bi se pogoja izključnosti in dostopnosti konkretno tolmačila prestrogo, do posestnega varstva ne bi bil upravičen nihče, sam institut pa bi s tem izgubil svoj smisel, ter da je normalno, da bo tekom dneva parkirišče ostajalo tudi prazno, ker stanovalci hodijo v službo in po opravkih, in tudi če v vmesnem času na teh mestih ne parkirajo zadevni stanovalci, to ne more pomeniti, da tožniki ne morejo biti posestniki tega parkirišča, kar vse predstavlja odgovor na (ponovljene) pritožbene navedbe.

Tožniki, navedeni v 1. točki izreka izpodbijanega sklepa, so v pravdi uspeli, zato so jim bili utemeljeno priznani stroški postopka (5. točka izreka). Samih stroškov postopka pa pritožnica konkretizirano ne izpodbija.

Sodišče druge stopnje tudi ni zasledilo kakšne od kršitev postopka, na katere v skladu s 350. členom ZPP v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP pazi po uradni dolžnosti, zato je pritožbo toženke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP).

Toženka s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP).

- - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - (1) Stvarnopravni zakonik, Uradni list RS, št. 87/2002. (2) Zakon o javnih cestah (ki je veljal v času motilnega ravnanja), Uradni list RS, št. 29/1997, s spremembami in dopolnitvami.

(3) Zakon o graditvi objektov, Uradni list RS, št. 110/2002, s spremembami in dopolnitvami.

(4) Zakon o pravdnem postopku, Uradni list RS, št. 26/1999, s spremembami in dopolnitvami.