Jedro

Obsojenca, pri katerem je podana 75% stopnja invalidnosti, glede obvezne obrambe s pomočjo zagovornika ni mogoče primerjati z obdolžencem, ki je nem ali gluh.

Izrek

Zahteva zagovornika obsojenega A.V. za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obsojenec se oprosti plačila povprečnine kot stroška, nastalega s tem izrednim pravnim sredstvom.

Obrazložitev

A. 1. Okrajno sodišče v Novem mestu je obsojenca spoznalo za krivega kaznivega dejanja lahke telesne poškodbe po 1. odstavku 133. člena KZ in mu je na podlagi istega zakonitega določila izreklo denarno kazen v znesku 200.000 SIT. Obsojencu je v plačilo naložilo stroške kazenskega postopka, oškodovanca pa s premoženjskopravnim zahtevkom napotilo na pot pravde. Višje sodišče v Ljubljani je pritožbo obsojenčevega zagovornika zavrnilo kot neutemeljeno in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo; obsojencu pa v plačilo naložilo stroške pritožbenega postopka.

2. Zoper navedeno pravnomočno sodbo je obsojenčev zagovornik dne 8.5.2006 vložil zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz 1. odstavka 371. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) in drugih kršitev določb kazenskega postopka, ki so vplivale na zakonitost sodbe. V zahtevi navaja, da je bil na glavni obravnavi dne 4.3.2004, katere se obsojenec ni udeležil, ker je zbolel, kot priča zaslišan oškodovanec. Na glavni obravnavi dne 3.3.2005, na kateri obsojenec ni bil navzoč zaradi zdravstvenih težav, je bila zaslišana druga obremenilna priča I.Š. Obsojenec je na glavni obravnavi 24.3.2005 zahteval soočenje med njim in navedeno pričo, kar je sodišče zavrnilo. S tem pa je sodišče obsojenca prikrajšalo za pravico do zaslišanja obremenilne priče, s tem pa prekršilo določbo 8. točke 1. odstavka 371. člena ZKP. Po mnenju vložnika je podana tudi kršitev kazenskega postopka iz 3. točke 1. odstavka 371. člena ZKP, ker obsojencu, ki je 75% invalid, sodišče ni postavilo zagovornika po uradni dolžnosti v skladu s 70. členom ZKP pred prvim zaslišanjem. Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi, izpodbijano pravnomočno sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Vrhovni državni tožilec A.P. iz Vrhovnega državnega tožilstva Republike Slovenije v odgovoru na zahtevo, podanem skladno z določbo 2. odstavka 423. člena ZKP dne 26.6.2006, predlaga zavrnitev zahteve.

B-1 4. Glede na vsebino zahteve za varstvo zakonitosti Vrhovno sodišče uvodoma poudarja: - da je kot razlog za vložitev zahteve izrecno izključeno uveljavljanje zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (2. odstavek 420. člena ZKP), torej navajanje pomislekov, da odločilna dejstva, na katerih neposredno temelji uporaba materialnega ali procesnega zakona, niso bila pravilno ali v celoti ugotovljena; - da se pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti sodišče omeji samo na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se sklicuje vložnik v zahtevi (1. odstavek 424. člena ZKP) in katere mora vložnik konkretizirati in jih je le poimensko navesti.

B-2 5. Zagovornik v zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 3. točke 1. odstavka 371. člena ZKP z navedbo, da je sodišče navedeno zakonsko določbo prekršilo, ko obsojencu ni postavilo zagovornika po uradni dolžnosti po 70. členu ZKP že pred prvim zaslišanjem. Navedena kršitev po presoji Vrhovnega sodišča ni podana.

6. Pravica obdolženca, da se v kazenskem postopku brani sam ali s strokovno pomočjo zagovornika, je temeljna človekova pravica. Praviloma je od obdolženca samega odvisno ali, in v kateri fazi kazenskega postopka, si bo vzel zagovornika. Ker pa se posamezni obdolženci zaradi svojih posebnih lastnosti ali stanja v katerem se nahajajo, niso sposobni sami braniti, pri najtežjih kaznivih dejanjih pa tudi načelo pravičnosti zahteva, da je obdolžencu pri njegovi obrambi zagotovljena strokovna pomoč, zakon določa, v katerih primerih je obramba s pomočjo zagovornika obvezna (1., 2. in 3. odstavek 70. člena ZKP, 3. odstavek 120. člena ZKP, 3. odstavek 203. člena ZKP, 2. odstavek 454. člena ZKP in 3. odstavek 491. člena ZKP). Če si obdolženec v teh primerih ne vzame zagovornika, ga postavi sodišče po uradni dolžnosti.

7. Po določbi 1. odstavka 70. člena ZKP, na katero se v zahtevi sklicuje zagovornik, mora imeti obdolženec zagovornika že pri prvem zaslišanju, če je nem, gluh ali sicer nezmožen, da se sam uspešno brani; ali če teče zoper njega kazenski postopek zaradi kaznivega dejanja za katero je v zakonu predpisana kazen zapora trideset let ali če je po 157. členu ZKP priveden k preiskovalnemu sodniku.

8. Navedbam zagovornika v zahtevi, da je obsojenca, pri katerem je podana 75% stopnja invalidnosti, moč primerjati z obdolžencem, ki je nem ali gluh, Vrhovno sodišče ne more pritrditi. Tudi iz zahtevi za varstvo zakonitosti priloženega zdravniškega izvedenskega mnenja z dne 21.6.1999 o poškodbah in posledicah poškodb, ki jih je dne 15.7.1996 obsojenec utrpel v delovni prometni nesreči in ki izkazujejo hude telesne poškodbe, zaradi katerih je bila obsojenčeva splošna življenjska in delovna sposobnost zmanjšana za 75%, ne izhaja, da bi bil obsojenec tako hendikepiran kot bi bil nem ali gluh, zaradi česar bi mu moralo sodišče postaviti zagovornika po uradni dolžnosti že pred prvim zaslišanjem.

9. Kdaj je pri obdolžencu podana takšna telesna ali psihična pomanjkljivost ali kakšna druga posebna okoliščina (na primer odvzem poslovne sposobnosti, duševna zaostalost) zaradi katere se obdolženec ni zmožen sam uspešno braniti, je najprej dejansko vprašanje, o katerem se odloča v vsakem konkretnem primeru. Dejstvo katerega v zahtevi za varstvo zakonitosti z izvedenskim mnenjem izpostavlja zagovornik, da je bila v posledici delovne prometne nesreče obsojenčeva splošna življenjska in delovna sposobnost zmanjšana, samo po sebi ne zadostuje za oceno, da se obsojenec ni zmožen sam uspešno braniti, zaradi česar bi mu sodišče moralo postaviti zagovornika po uradni dolžnosti že pred prvim zaslišanjem. Iz zapisnika z glavne obravnave z dne 9.12.2004 izhaja, da je bil obsojenec pravilno poučen o pravici do zagovornika, vendar zagovornika ni zahteval. Zagovor je podal sam, logično in razumljivo opisal dogodek ter povsem logično odgovarjal tudi na vprašanja državnega tožilca, pooblaščenca oškodovanca in sodišča. V nadaljevanju glavne obravnave je bil pri obrambi svojih pravic z dajanjem dokaznih predlogov tudi aktiven. Takšna obsojenčeva aktivnost v postopku pred sodiščem prve stopnje, kljub sicer očitno vidni telesni poškodbi obsojenca kot posledici utrpelih poškodb v delovno prometni nesreči, sodišču ni mogla niti vzbuditi dvoma v njegovo nezmožnost uspešne obrambe.

10. Navedbe zagovornika v zahtevi za varstvo zakonitosti, da obsojenec v postopku ni imel možnosti zaslišati obremenilne priče (oškodovanca J.T. in pričo I.Š.) je Vrhovno sodišče štelo kot uveljavljanje kršitve postopka iz 2. odstavka 371. člena ZKP.

11. Vrhovno sodišče je že v večih svojih odločbah presodilo, da pravno jamstvo v kazenskem postopku iz 3. alineje 29. člena Ustave Republike Slovenije zagotavlja vsakomur, ki je obdolžen kaznivega dejanja, ob popolni enakopravnosti tudi pravico do izvajanja dokazov v njegovo korist. Med minimalnimi pravicami, ki jih mora imeti oseba, ki je obdolžena kaznivega dejanja, je navedena tudi pravica obdolženca, da zaslišuje oziroma zahteva zaslišanje obremenilnih prič in da doseže navzočnost in zaslišanje razbremenilnih prič ob enakih pogojih, kot veljajo za obremenilne priče (2. točka 3. odstavka 6. člena Evropske konvencije o človekovih pravicah). Namen obeh določb, ki nista identični, je glede navzočnosti in zaslišanja prič v kazenskem postopku zagotoviti enakost med obrambo in obtožbo (enako tudi sodbi Vrhovnega sodišča, opr. št. I Ips 367/2001 in I Ips 369/2003).

12. Iz odločbe Ustavnega sodišča Republike Slovenije opr. št. U 207/99 z dne 4.7.2002 izhajajo kriteriji glede vprašanja, kako daleč seže načelo neposrednosti pri izvajanju dokazov, ki ga zagotavljata navedeni določbi Ustave in Evropske konvencije. Iz odločbe je razvidno je razvidno, da mora imeti obdolženec v kazenskem postopku zadostno možnost zasliševati priče v zvezi z izjavami, ki so jih dale. Pri zadostnosti takšne možnosti je treba vrednotiti realno možnost, da se obdolženec udeleži zaslišanja in naravo tega zaslišanja. Stranka, ki v kazenskem postopku ne uporabi pravic, ki jih ji daje zakon, ne more iz svoje opustitve potegniti koristi, ampak mora računati na neugodne posledice svoje odločitve.

13. Vrhovno sodišče ugotavlja, da je bil oškodovanec zaslišan na glavni obravnavi dne 4.3.2004, katere se obsojenec ni udeležil, svoj izostanek pa opravičil z zdravniškim potrdilom. Iz zapisnika z glavne obravnave z dne 9.12.2004 pa izhaja, da je bil na tej glavni obravnavi, na kateri je obsojenec podal svoj zagovor, navzoč tudi oškodovanec (ki je še pred zaključkom kazenskega postopka dne 18.3.2005 umrl), kateremu se je obsojenec opravičil, dodatnega zaslišanja oškodovanca pa ni predlagal. Zato so neutemeljene navedbe v zahtevi za varstvo zakonitosti, da obsojenec v postopku ni imel možnosti zaslišati oškodovanca. Na glavno obravnavo dne 3.3.2005 je bil pravilno vabljen. Te glavne obravnave se ni udeležil, svojega izostanka tudi ni opravičil. Na tej glavni obravnavi je sodišče zaslišalo pričo I.Š., na naslednji glavni obravnavi dne 24.3.2005 pa v soglasju tudi z obsojencem izpoved te priče prebralo, skladno z določbo 2. odstavka 340. člena ZKP. Ker se obsojenec brez opravičenega razloga ni udeležil glavne obravnave, na kateri je bila zaslišana navedena priča, so neutemeljene navedbe v zahtevi, da obsojenec v postopku pred sodiščem prve stopnje možnosti zaslišanja obremenilnih prič ni imel. 14. Na glavni obravnavi dne 24.3.2005 je obsojenec sodišču predlagal izvedbo novih dokazov: postavitev novega izvedenca medicinske stroke oziroma dopolnitev mnenja glede vprašanja, kakšna stopnja verjetnosti je, da je poškodba nastala na zatrjevan način, in soočenje s pričo I.Š. Sodišče prve stopnje je dokazna predloga kot nepotrebna zavrnilo ter v razlogih sodbe to svojo odločitev tudi obrazložilo. Tem razlogom je v svoji odločbi pritrdilo tudi sodišče druge stopnje.

15. Pravica do izvedbe dokazov v obdolženčevo korist je bistven element pravice do poštenega sojenja. Pri odločanju o dokaznem predlogu mora sodišče upoštevati naslednja pravila: 1.) glede na načelo proste presoje dokazov sodišče samo odloča o tem, katere dokaze bo izvedlo in kako bo presojalo njihovo verodostojnost; 2.) da sodišče ni dolžno izvesti vsakega dokaza, ki ga predlagata strank; 3.) da mora biti predlagani dokaz materialnopravno relevanten; 4.) da morata stranki pravno relevantnost predlaganega dokaza utemeljiti s potrebno stopnjo verjetnosti in da je 5. v dvomu šteti vsak dokazni predlog obrambe v korist obdolženca in da ga mora sodišče izvesti, razen če je očitno, da dokaz ne more biti uspešen.

16. Vrhovno sodišče ugotavlja, da je sodišče v pravnomočni izpodbijani sodbi v skladu s temi pravili in kriteriji utemeljeno zavrnilo dokazni predlog obrambe za soočenje obsojenca in priče I.Š. ker je ocenilo, da ne gre za materialnopravno relevantne dokaze in takšno svojo odločitev v skladu s 7. odstavkom 364. člena ZKP v sodbi tudi ustrezno obrazložilo (stran 3 sodbe sodišča prve stopnje; stran 2 sodbe sodišča druge stopnje).

C.

17. Ker Vrhovno sodišče ni ugotovilo kršitev zakona, ki jih je obsojenčev zagovornik uveljavljal v zahtevi za varstvo zakonitosti, jo je kot neutemeljeno zavrnilo (425. člen ZKP).

18. Stroški postopka v zvezi z zahtevo za varstvo zakonitosti: ker je obsojenec brez premoženja in brez redne zaposlitve, ga je sodišče oprostilo plačila stroškov nastalih s tem izrednim pravnim sredstvom, saj bi lahko bilo s plačilom le-teh ogroženo vzdrževanje samega obsojenca.