Jedro

Materialni sospornik, ki se ni pritožil zoper sodbo sodišča prve stopnje, ni upravičen vložiti revizije zoper sodbo sodišča druge stopnje.

Izrek

Toženkina revizija se zavrže, toženčeva pa zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da morata toženca nerazdelno plačati tožniku 2.000,00 DEM z 10-odstotnimi letnimi obrestmi od 30.11.1992 dalje do plačila, vse v tolarski vrednosti, in mu povrniti 71.290,00 SIT pravdnih stroškov. Na podlagi listinskega dokaza in tožnikovega zaslišanja je ugotovilo, da je tožnik posodil omenjeno vsoto tožencema, ki pa je nista vrnila.

Sodišče druge stopnje je toženčevo pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Ugotovilo je, da je bilo prvo sodišče upravičeno opraviti narok za glavno obravnavo kljub odsotnosti tožencev. Materialno pravo je bilo pravilno uporabljeno in dejansko stanje pravilno in popolno ugotovljeno.

Toženca sta vložila revizijo proti tej sodbi zaradi razloga "zmotne in preuranjene sodbe". Predlagata razveljavitev obeh sodb in sojenje pred drugim okrajnim sodiščem. Trdita, da sodišče ni reševalo zahteve za drugo pristojno okrajno sodišče; da sta toženca zaman čakala na glavno obravnavo 25.1.1999; da je toženka poiskušala samomor in da se zato ni bila sposobna obremenjevati s sodiščem; da bi morala podati strokovno mnenje o tem, da je toženka zelo bolna oseba, strokovno priznana in edina verodostojna izvedenka dr. psih. C. P.; da sodišče ni upoštevalo, da bi mnenje moral podati grafolog; da je sodba preuranjena, ker bi moralo sodišče poprej zaslišati tri priče v zvezi z nezakonitim nakupom orožja; da denarja nista prejela razen drobiža za posredovanje.

Na vročeno revizijo tožeča stranka ni odgovorila, Državno tožilstvo Republike Slovenije pa se o njej ni izjavilo.

Revizija toženke ni dovoljena, toženčeva pa je neutemeljena.

Zakon o pravdnem postopku (ZPP iz leta 1977, v nadaljevanju ZPP) določa, da lahko stranke vložijo revizijo zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji (prvi odstavek 382. člena ZPP). Toženka se proti sodbi sodišča prve stopnje ni pritožila. Zato je zanjo postala ta sodba pravnomočna že s potekom pritožbenega roka (prvi odstavek 333. člena ZPP), torej na prvi stopnji sojenja. Pritožbeno sodišče je odločilo le o toženčevi pritožbi, jo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Slednje je lahko storilo le v obsegu, ki se nanaša na toženca (čeprav tega v izrek svoje sodbe ni zapisalo).

Toženca sta nastopala v tej pravdi kot materialna sospornika, saj njuna obveznost vrniti denar temelji na tožnikovem posojilu obema (1. točka prvega odstavka 196. člena ZPP). Vsak sospornik je v pravdi samostojna stranka in tako dejanja enega (v tem primeru toženčeva pritožba) ne koristi drugemu (200. člen ZPP). Tako toženka nima pravice vložiti revizije proti drugostopni sodbi, ker se ni pritožila zoper prvostopno. Takšna revizija je nedovoljena (drugi odstavek 389. člena ZPP) in zato jo je bilo treba zavreči (392. člen ZPP).

Ne drži toženčeva trditev, da sodišče ni reševalo zahteve za odločanje v tej zadevi pred drugim sodiščem. Vrhovno sodišče je predlog tožene stranke za določitev drugega stvarno pristojnega sodišča zavrnilo s sklepom I R 12/97 z dne 8.5.1997; toženec pa je to odločbo prejel 17.6.1997. K revizijskemu očitku, ki je sicer za rešitev zadeve nepomemben, da sta toženca zaman čakala na narok za glavno obravnavo 25.1.1999, naj bo povedano, da sta bila obveščena o preklicu tega naroka že 21.1.1999. Tudi revizijske trditve o zdravstvenem stanju toženke in o nujnosti zaslišanja izvedenke v zvezi s tem niso odločilnega pomena, saj je toženkina revizija zavržena, toženec pa bi lahko sam opravljal svoja procesna dejanja. Kot dejanja enega sospornika ne koristijo drugemu, tudi opustitive enega ne koristijo drugemu (že omenjeni 200. člen ZPP).

Revident je v pritožbi res predlagal, naj bi sodišče pritegnilo k stvari izvedenca grafologa. Stranka ima takšno možnost v pritožbenem postopku, vendar pa mora pri tem navesti dejstva, ki jih želi z njimi dokazati (prvi odstavek 352. člena ZPP). Revident pa se po tej zakonski zapovedi ni ravnal, saj ni pojasnil, kaj naj bi grafolog ugotovil. Še več, ni se opredelil, v čem vidi zatrjevano ponarejenost listine, ali gre za ponaredek njene vsebine ali podpisov in katerih ter podobno. Na tako v pritožbi prvič ponujeni in povsem neopredeljeni dokazni predlog pritožbeno sodišče ni bilo vezano (še v reviziji sklepa toženec le o tem, da je njegov podpis "verjetno" ponarejen).

Pritožbeno sodišče je upravičeno zavrnilo tudi pritožbeni predlog za zaslišanje dveh prič (v reviziji je nedovoljeno predlagano še zaslišanje tretje priče), saj toženec ni pojasnil niti tega, v kakšni povezavi naj bi bilo tožnikovo kupovanje orožja, o čemer naj bi izpovedali priči, s tu obravnavanim neplačilom dolga iz posojilne pogodbe.

Na sklepno revizijsko trditev, da tožena stranka ni imela možnosti uporabiti ustavne pravice braniti se, je treba odgovoriti le, da je bila ta tožencu ves čas na voljo, le izkoristiti je ni hotel. Še več, z odklanjanjem vabil, z izogibanjem vročevalcem ipd. je skušal zlorabiti pravice, ki mu jih nudi zakon in zavleči postopek. Vse to je v nasprotju z načeloma procesne ekonomije in prepovedi zlorabe procesnih pravic (10. člen ZPP). Procesnih kršitev potemtakem ni.

Revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (tretji odstavek 385. člena ZPP). Revizijske trditve o tem, kako pozno je tožnik vložil tožbo, kako laže, o prepiru med tožnikom in tožencem ipd. pa merijo prav na izpodbijanje dejanskega stanja. Zato odgovora na te trditve ne bo.

Revizijsko sodišče je še po uradni dolžnosti preizkusilo, ali je bilo materialno pravo pravilno uporabljeno v izpodbijani sodbi. Pri tem ni ugotovilo kakšne kršitve.

Toženčeva revizija se je tako izkazala kot neutemeljena in zato jo je sodišče zavrnilo (393. člen ZPP).