Jedro

Sodišče pri presoji zakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi ni vezano na ugotovitve in dokazne zaključke delodajalca, temveč presoja njihovo pravilnost in utemeljenost. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da tožnica očitanih kršitev (kršitev pri postopku izdaje potrdila o plačanih davkih in obveznih dajatvah davčnemu zavezancu, čeprav ta ni imel plačanih zapadlih davkov in obveznih dajatev, vodenje in koordiniranje postopka izdaje lažnega potrdila in pri tem kršenje notranjih pravil reševanja zadev in izdajanja potrdil ter opustitev dolžnega nadzorstva pri izdaji, pregledu in predaji potrdila) ni storila, zato izpodbijana izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi po 1. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1 ni zakonita.

Ker tožnica v času prepovedi opravljanja dela ni delala iz razlogov na strani tožene stranke, ima na podlagi 137. člena ZDR-1 pravico do razlike v plači med plačo, ki bi jo prejela, če bi delala, in dejansko izplačanim nadomestilom plače, ki ga je prejela v času prepovedi opravljanja dela.

Izrek

I. Pritožbi tožnice se ugodi in se III. točka izreka izpodbijanega dela sodbe spremeni tako, da se ugodi tožničinemu tožbenemu zahtevku za plačilo razlike v plači za čas od 14. 3. 2014 do 27. 5. 2014. II. Pritožba tožene stranke se zavrne in se v nespremenjenem izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Tožena stranka je dolžna tožnici povrniti njene pritožbene stroške v znesku 334,77 EUR, v 15 dneh po prejemu pisnega odpravka sodbe, po izteku tega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi dalje do plačila, pod izvršbo, stroške odgovora na pritožbo pa nosi sama.

IV. Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka, tožnica pa svoje stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je v I. točki izreka izpodbijane sodbe ugotovilo, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 14. 3. 2014 v zvezi s sklepom drugostopenjskega organa tožene stranke z dne 14. 5. 2014 nezakonita. V II. točki izreka izpodbijane sodbe je naložilo toženi stranki, da je dolžna tožnico z dnem prenehanja pogodbe o zaposlitvi, sklenjene pri drugem delodajalcu, z dne 25. 7. 2014, pozvati in vrniti nazaj na delovno mesto namestnice direktorja pri toženi stranki po pogodbi o zaposlitvi z dne 10. 10. 2005, dopolnjeni z aneksi k pogodbi o zaposlitvi, jo od 27. 5. 2014 dalje (razen za obdobje zaposlitve pri drugem delodajalcu) prijaviti v zavarovanje in ji za to obdobje obračunati mesečno bruto plačo po pogodbi o zaposlitvi z dne 10. 10. 2005 z vsemi aneksi k pogodbi o zaposlitvi, upoštevaje bruto plačo, ki bi bila tožnici obračunana in izplačana, če bi v obdobju od 27. 5. 2014 dalje delala pri toženi stranki, zmanjšano za plačo, prejeto pri drugem delodajalcu, in od tako obračunanih bruto zneskov odvesti predpisane dajatve ter tožnici izplačati mesečne neto zneske plače skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vsakega 6. v mesecu za pretekli mesec, pod izvršbo. Kar je tožnica zahtevala več ali drugače, je v drugem odstavku II. točke izreka, ki ni pod pritožbo, zavrnilo. V III. točki izreka izpodbijane sodbe je zavrnilo njen tožbeni zahtevek, ki se je nanašal na plačilo razlike v plači v času prepovedi opravljanja dela za obdobje od 14. 3. 2014 do 27. 5. 2014. V IV. točki izreka je naložilo toženi stranki, da je dolžna tožnici plačati stroške postopka v višini 1.535,13 EUR v 15 dneh po prejemu pisnega odpravka sodbe, po izteku tega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi dalje do plačila, pod izvršbo.

2. Zoper III. točko izreka izpodbijane sodbe se pritožuje tožnica iz pritožbenega razloga zmotne uporabe materialnega prava in predlaga pritožbenemu sodišču, da njeni pritožbi ugodi, izpodbijani del sodbe spremeni tako, da tudi v tem delu ugodi njenemu tožbenemu zahtevku oziroma podredno, da jo v tem delu razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, toženi stranki pa naloži povrnitev tožničinih pravdnih stroškov. V pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje neutemeljeno zavrnilo ta del njenega tožbenega zahtevka, ki se je nanašal na obračun in izplačilo razlike v plači, ki jo tožena stranka tožnici v obdobju od 14. 3. 2014 do 27. 5. 2014 ni izplačala zato, ker ji je za to obdobje izdala sklep o prepovedi opravljanja dela za čas trajanja postopka izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. S tem, ko je sodišče prve stopnje ugotovilo nezakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, so postale nezakonite tudi vse posledice izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Nepravilno je stališče sodišča prve stopnje, da tožnici razlika v plači ne pripada zato, ker ni izkazala, da zoper sklep o prepovedi opravljanja dela ni vložila pravočasne pritožbe na drugostopenjski organ tožene stranke. Z ugotovitvijo nezakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi odpovedana pogodba o zaposlitvi ponovno oživi v zvezi s pravicami do reintegracije in reparacije. Kasnejše vlaganje posebne tožbe ob ugotovitvenem zahtevku, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita, bi povzročilo le nedopustno kopičenje sodnih odločb. Zahtevek za izplačilo razlike v plači v času prepovedi opravljanja dela za obdobje od 14. 3. 2014 do 27. 5. 2014 ni vezan na 30-dnevni rok za vložitev tožbe, temveč na 5-letni rok. Zato je tožnica upravičena do vtoževanega odtegljaja nadomestila dela plače za to obdobje. Priglaša pritožbene stroške.

3. Zoper I., II. (smiselno zoper ugodilni del II. točke izreka) in zoper IV. točko izreka se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje tožena stranka in predlaga pritožbenemu sodišču, da njeni pritožbi ugodi, izpodbijani del sodbe spremeni tako, da tožničin tožbeni zahtevek v celoti zavrne oz. podredno, da jo v tem delu razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. V pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje bistveno kršilo določbe pravdnega postopka, ko se pri ugotavljanju dejanskega stanja ni pravilno opredelilo oz. se sploh ni opredelilo do odločilnih dejstev, na katera je oprlo svojo odločitev. Prav tako obstaja nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin ali zapisnikov o izpovedbah v postopku in med samimi temi listinami oz. zapisniki. Dokazna ocena in njena obrazložitev nista celoviti. Sodišče ne pojasni, zakaj določena dejstva šteje za dokazana zgolj na podlagi pričanj, četudi so bile izpovedbe prič drugačne kot njihove predhodne izjave, ki so bile predložene kot pisni dokaz. Dejansko stanje je bilo nepopolno ugotovljeno, zato je bilo zmotno uporabljeno tudi materialno pravo. Tako ne drži ugotovitev sodišča prve stopnje v 6. točki obrazložitve, da sta se stranki strinjali, da je bil rok za licenciranje davčnega zavezanca glede na razpoložljivo dokumentacijo podaljšan do 31. 5. 2012. Tega dejstva tožena stranka ni navedla. Prav tako je napačna ugotovitev v 10. točki obrazložitve, da je bil rok za predložitev dokumentacije X. 31. 5. 2012, saj tega dejstva izpovedba priče A.A. ne potrjuje. Glede na navedeno je po mnenju tožene stranke datum izdaje spornega potrdila 14. 5. 2012 v konkretnem primeru bistvenega pomena, saj je moralo biti to potrdilo datirano najkasneje na dan 14. 5. 2012. Če bi bilo potrdilo datirano na dan 29. 5. 2012, ga komisija ne bi smela upoštevati. Tožena stranka zato sklepa, da je bil namen X. oz. njenega predsednika A.A. pridobiti potrdilo z datumom pred potekom roka za pritožbo. Sodišče prve stopnje je nepopolno ugotovilo pomen izdaje spornega potrdila z dne 14. 5. 2012, saj je pavšalno zaključilo, da bi potrdilo z datumom 29. 5. 2012 ustrezalo potrebam davčnega zavezanca, ker naj bi bil rok za predložitev dokumentacije 31. 5. 2012. Tožena stranka se ne strinja z dokazno oceno sodišča prve stopnje, da priča A.A. glede tega postopka ni imela nobenega interesa in da gre za verodostojno pričo. Interes priče je bil, da v zameno za lažno potrdilo izpoveduje v korist tožnice in ji tako vrne uslugo za dano protipravno pomoč. A.A. je ključna priča, ki pa zaradi interesa ni izpovedoval bistvenega za razjasnitev dejanskega stanja. A.A. je potek dogajanja 14. 5. 2012 in 29. 5. 2012 dokaj natančno opisal, ključnega za ta postopek, ali je stopil do kontrolorja na oddelku za pravne osebe in zahteval izdajo potrdila oz. komu je posredoval (prinesel) dokazila o poplačilu dolga, pa ni povedal, čeprav je evidentno, da se dogajanja dobro spominja. Tožena stranka je prepričana, da A.A. na oddelku za pravne osebe dne 29. 5. 2012 sploh ni bilo, kar potrjujejo tudi priče B.B., C.C. in D.D.. Toženi stranki ni jasno, zakaj je sodišče prve stopnje sledilo izpovedbi tožnice, ki je navajala, da D.D. ni dala nobenih navodil glede izdaje potrdila, saj je D.D. izpovedal drugače. Sodišče tudi ne pove, od koga je D.D. dobil bančna potrdila o plačilu, če ne od tožnice. Sodišče je namreč štelo za dokazano, da je tožnica bančna potrdila o plačilu izročila E.E. in da E.E. in D.D. nista imela nobenega neposrednega stika s tožnico. Zato je edino logično, da je ta potrdila o plačilu D.D. izročila tožnica, to pa nedvomno dokazuje, da je tožnica sama koordinirala postopek, tako da je imela neposreden stik z davčnim zavezancem in njegovimi predstavniki. Nesporno je, da postopek izdaje spornega potrdila ni bil v skladu z ustaljenim in predpisanim postopkom. Kontrolor ne bi smel tega potrdila izdati niti 29. 5. 2012, saj dejanska plačila na ...-netu niso bila vidna. E.E. je v postopku pred sodiščem prve stopnje spremenil svojo izjavo, ki jo je dal v postopku pri toženi stranki. Pri toženi stranki je izjavil, da je bilo potrdilo na ...-netu in da je to telefonsko preveril na ...-netu, nato pa je to svojo izjavo spremenil, da potrdilo na ...-netu ni bilo vidno in da je preveril na banki, če je šlo plačilo naprej. Potrdilo brez podatka na ...-netu ne bi smelo biti izdano, zato gre za lažno potrdilo (saj je potrjevalo nekaj, česar ni bilo v uradni evidenci). Kontrolor C.C. se je izdaji potrdila upiral in opominjal na njegovo nezakonitost in ni imel namena izdati tega potrdila. Do izdaje potrdila je prišlo po posredovanju g. F.F., ki je za potrdilo zaprosil vodstvo G.. Na pomen tega potrdila kaže tudi poseben postopek, po katerem je izdaja potrdila potekala. Tožena stranka se ne strinja s potekom dogodkov dne 29. 5. 2012, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje. Če A.A. ni prišel do direktorice, temveč je bil takoj napoten k tožnici, bi moralo biti to evidentirano v evidenci obiskov, tega podatka pa v evidenci ni, zato zgolj na podlagi izpisa iz evidence (iz katerega izhaja, daje A.A. šel k direktorici), ni mogoče utemeljeno zaključiti, da se tožnica ni dogovorila za sestanek s A.A.. Sodišče prve stopnje prav tako neutemeljeno ni upoštevalo izjav D.D. in C.C., s katerima je razpolagala tožena stranka v trenutku izdaje izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Če je prišlo kasneje do spreminjanja izjav delavcev, to ne more iti v škodo toženi stranki. Če sodišče ne upošteva le trditvene podlage in dejstev, ki so bila znana v trenutku podaje izredne odpovedi, in širi postopek podaje odpovedi, s takšnim načinom postane institut izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi za delodajalce neuporaben, saj ob taktiziranju in spreminjanju izjav delavcev ni mogoče ubraniti nobene odpovedi več. Sodišče prve stopnje je ravnalo napačno, ko je sledilo izpovedbama tožnice in A.A. in ni upoštevalo izpovedb D.D. in C.C., pri čemer se ni opredelilo do razhajanj v izpovedbah navedenih, niti do razhajanj izjav tožnice in njenega pričanja glede na predhodne izjave priče E.E.. Po mnenju tožene stranke je tožnica vodila in koordinirala celoten postopek izdaje potrdila, kar izhaja iz izvedenih dokazov, še posebej tudi glede na njeno spreminjanje izjav pred in med sodnim postopkom. Tožena stranka se ne strinja z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da je tožnica 29. 5. 2012 z davčnim zavezancem opravila le informativni razgovor, saj okoliščine kažejo na to, da je postopek izdaje potrdila potekal preko tožnice. Ona je dejansko vodila postopek, izdajala naročila podrejenim, njej se je poročalo in prinašalo rezultate naročenega dela, ona je komunicirala z zavezancem in ona je predala sporno potrdilo vratarju, da ga vroči zavezancu. S tem je opustila svoje delovne obveznosti. Podrejenim ne bi smela naročiti izdajo nezakonitega potrdila, temveč bi morala na nezakonitost opozoriti in jo preprečiti. Ker ni tako ravnala, je nase prevzela tudi odgovornost za vodstvo in nadzor nad pravilnostjo izdaje potrdila. Neutemeljen je tudi tožbeni zahtevek tožnice za njeno reintegracijo, saj delovno mesto tožnice ne obstaja več. Ob tem je nenavadno, da se reintegracijo veže na potek pogodbe o zaposlitvi pri drugem delodajalcu. Tožnica bi sicer lahko zahtevala le razporeditev na primerno delovno mesto, ki ustreza stopnji njenega naziva pred prenehanjem pogodbe o zaposlitvi. Če bi sodišče prve stopnje kljub navedenemu ugotovilo, da je bila izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita, pa bi moralo upoštevati, da je bilo gotovo porušeno razmerje zaupanja med delavcem in delodajalcem (spreminjanje izjav tožnice, medijska odmevnost primera, …). Izpodbija tudi stroškovno odločitev in priglaša pritožbene stroške.

4. Obe stranki sta podali tudi odgovor na pritožbo nasprotne stranke, v katerih prerekata pritožbene navedbe nasprotne stranke in predlagata zavrnitev teh pritožb. Obe priglašata stroške odgovora na pritožbo.

5. Pritožba tožnice je utemeljena, pritožba tožene stranke pa ni utemeljena.

6. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) tudi po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, navedene v citirani določbi in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo niti tistih bistvenih kršitev določb postopka, ki jih uveljavlja tožena stranka v pritožbi in ne tistih, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti. Dejansko stanje popolno in pravilno ugotovilo, na tako ugotovljeno dejansko stanje pa je pravilno uporabilo tudi materialno pravo, razen v zvezi z odločitvijo o vtoževani razliki v plači za čas prepovedi opravljanja dela.

- K pritožbi tožene stranke

7. Neutemeljena je pritožbena navedba tožene stranke, da je sodišče prve stopnje bistveno kršilo določbe postopka, ker se ni opredelilo do odločilnih dejstev, na katera je oprlo svojo odločitev. S tem očitkom tožena stranka uveljavlja absolutno bistveno bistveno kršitev določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, ki pa po zaključku pritožbenega sodišča ni podana. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijane sodbe navedlo razloge o vseh odločilnih dejstvih, ti razlogi pa niso nejasni ali med seboj v nasprotju. Glede na to ta pritožbeni očitek tožene stranke, ki sicer niti ni dovolj konkretiziran, ni utemeljen.

8. Prav tako ni utemeljena pritožbena navedba tožene stranke, s katero izpodbija pravilnost dokazne ocene izvedenih dokazov in posledično popolnost in pravilnost ugotovljenega dejanskega stanja. Pritožbeno sodišče soglaša z dokazno oceno izvedenih dokazov, ki jo je sprejelo sodišče prve stopnje in glede njene pravilnosti nima pomislekov. Dokazna ocena sodišča prve stopnje je prepričljiva in celovita ter v skladu z metodološkim napotkom, ki izhaja iz 8. člena ZPP. Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi izpodbijane sodbe pojasnilo razloge, zakaj je določena dejstva štelo za dokazana in kateri dokazi so ta dejstva utemeljili. To pa pomeni, da tudi ta, sicer splošno zatrjevani pritožbeni očitek tožene stranke, s katerim smiselno zatrjuje zmotno oz. nepopolno ugotovljeno dejansko stanje, ni utemeljen.

9. Iz podatkov spisa izhaja, da je tožena stranka tožnici dne 14. 3. 2014 izdala sklep o izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi (A5) po prvi alineji 1. odstavka 110. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1; Ur. l. RS, št. 21/2013), ker naj bi storila kršitve pri postopku izdaje potrdila z dne 14. 5. 2012 o plačanih davkih in obveznih dajatvah davčnemu zavezancu, čeprav ta dne 14. 5. 2012 ni imel plačanih do 31. 12. 2011 v plačilo zapadlih davkov in obveznih dajatev. Tožnici je bilo očitano, da je dejansko vodila in koordinirala postopek izdaje lažnega potrdila ter pri tem kršila notranja pravila reševanja zadev in izdajanja potrdil ter opustila dolžno nadzorstvo pri izdaji, pregledu in predaji potrdila. Nadalje ji je bilo očitano, da je hkrati podrejenega uslužbenca C..C napeljevala k storitvi, podrejenega uslužbenca D.D. pa k pomoči oz. napeljevanju ter storitvi kaznivega dejanja po 1. alineji (pravilno prvem odstavku) 259. člena Kazenskega zakonika (KZ-1; Ur. l. RS, št. 55/2008 in nadalj.). Ta njena ravnanja so predstavljala hujšo kršitev pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja, ki so imela znake kaznivega dejanja po 1. odstavku 259. člena KZ-1 v povezavi z 20. oz. 36.a in 37. členom KZ-1 (izraba, vodenje oz. napeljevanje C.C. k storitvi kaznivega dejanja ponareditve ali uničenja uradne listine, knjige, spisa ali arhivskega gradiva; izraba, vodenje oz. napeljevanje D.D. k sostorilstvu oz. napeljevanju C.C. k storitvi zgoraj omenjenega kaznivega dejanja) in znake kaznivega dejanja po 258. členu KZ-1 (nevestno delo v službi). V izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi je bilo (poleg podrobnega opisa poteka postopka te odpovedi, ugotovljenega dejanskega stanja v zvezi z očitanimi kršitvami in pravne kvalifikacije teh kršitev) ugotovljeno in obrazloženo tudi, da ob upoštevanju okoliščin in interesov obeh pogodbenih strank ni bilo mogoče nadaljevanje delovnega razmerja tožnice pri toženi stranki niti do izteka odpovednega roka (1. odstavek 109. člena ZDR-1). Iz izvedenih dokazov nadalje izhaja, da je bila pritožba tožnice zoper navedeni sklep zavrnjena s sklepom Komisije za pritožbe iz delovnega razmerja pri Vladi RS z dne 14. 5. 2014 (A7).

10. Sodišče prve stopnje je po obširno in podrobno izvedenem dokaznem postopku, v okviru katerega je pregledalo, prebralo in dokazno ocenilo vso listinsko dokumentacijo, ki sta jo v spis vložili stranki, zaslišalo tožnico in 9 prič, ugotovilo, da je bila izpodbijana izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi pravočasna in da jo je podala pristojna oseba. Kot nesporno med strankama je bilo ugotovljeno, da je tožnica v kritičnem obdobju opravljala dela na delovnem mestu „namestnica direktorice Davčnega urada ...“, da jo je tožena stranka obvestila o nameravani izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi in jo vabila na zagovor. Zagovora se je tožnica udeležila in ta zagovor podala v pisni obliki. Sodišče prve stopnje pa je ugotovilo, da tožena stranka ni uspela dokazati, da je za zakonitost sporne izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi obstajal razlog iz prve alineje 1. odstavka 110. člena ZDR-1. Glede na navedeno je ugodilo tožničinemu tožbenemu zahtevku za ugotovitev nezakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, posledično pa je opisno ugodilo tudi njenemu reintegracijskemu in reparacijskemu zahtevku (razen za čas tožničine zaposlitve pri drugem delodajalcu). Zavrnilo je del tožničinega tožbenega zahtevka za izplačilo dela zakonskih zamudnih obresti od pripadajočih neto plač (zoper to odločitev se tožnica ni pritožila) in njen tožbeni zahtevek za izplačilo razlike v plači v času prepovedi opravljanja dela za obdobje od 14. 3. 2014 do 27. 5. 2014. Svojo odločitev je podrobno in natančno obrazložilo, odločilna dejstva, na katerih temelji izpodbijani del sodbe, pa je sodišče prve stopnje ugotovilo na podlagi ustrezne dokazne ocene izvedenih dokazov. S to dokazno oceno soglaša tudi pritožbeno sodišče, prav tako pa soglaša tudi z materialnopravnimi zaključki sodišča prve stopnje, ki se nanašajo na odločitev sodišča prve stopnje glede zakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi in na utemeljenost preostalega dela tožničinega tožbenega zahtevka, ki ga je uveljavljala v tem individualnem delovnem sporu (razen glede dela njenega tožbenega zahtevka, ki se je nanašal na plačilo razlike v plači za čas prepovedi opravljanja dela, kar bo pojasnjeno v nadaljevanju).

11. Neutemeljena je pritožbena navedba tožene stranke o tem, da je sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijane sodbe napačno ugotovilo, da sta se stranki strinjali, da je bil rok za licenciranje davčnega zavezanca X podaljšan do 31. 5. 2012, da je zato napačna ugotovitev sodišča prve stopnje, da je bil rok za predložitev dokumentacije X podaljšan do 31. 5. 2012 in da tega ne potrjuje niti izpovedba priče A.A.. Iz zapisnika prvega naroka za glavno obravnavo z dne 18. 12. 2014 namreč jasno izhaja, da je bilo med strankama kot nesporno ugotovljeno tudi dejstvo, da je bil rok za licenciranje davčnega zavezanca X podaljšan do 31. 5. 2012. To pa pomeni, da je sodišče prve stopnje glede na prvi odstavek 214. člena ZPP to nesporno ugotovljeno dejstvo štelo kot priznano dejstvo, ki ga strankam ni bilo treba še posebej dokazovati. Glede na navedeno je sodišče prve stopnje utemeljeno zaključilo, da je bil rok za predložitev dokumentacije X podaljšan do 31. 5. 2012. Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek tožene stranke, da tega dejstva ne potrjuje niti izpovedba priče A.A.. Iz A.A. izpovedbe, podane na naroku za glavno obravnavo dne 3. 3. 2015, izhaja, da jim je bil (X) rok za predložitev dokumentov, ki je bil določen za dan 15. 5. 2012, podaljšan (stran 8 zapisnika, stran 12 zapisnika) do 31. 5. 2012, kar izhaja tudi iz elektronskega sporočila z dne 14. 1. 2014 (A12).

12. Zgoraj ugotovljeno dejstvo pa posledično negira pritožbeno zatrjevanje tožene stranke, da naj bi bilo sporno potrdilo antidatirano zato, ker ga drugače licenčna komisija za pritožbe ne bi smela upoštevati, ker je bilo predloženo po izteku pritožbenega roka (enako kot ne bi smela upoštevati ostale dokumentacije, predložene po izteku pritožbenega roka). Glede na ugotovitev sodišča prve stopnje, da tožnica pri izdaji spornega potrdila ni imela bistvene oz. odločilne vloge (do tega zaključka je sodišče prve stopnje prišlo na podlagi izvedenih dokazov), so po stališču pritožbenega sodišča tudi iz tega razloga nebistvene pritožbene navedbe tožene stranke, ki se nanašajo na datum izdaje tega potrdila. Enako velja za pritožbene navedbe tožene stranke, ki se nanašajo na verodostojnost izpovedbe priče A.A., katerega interes naj bi bil antidatiranje potrdila prav iz razloga, ker naj davčnemu zavezancu rok za licenciranje oz. rok za predložitev dokumentacije ne bi bil podaljšan do 31. 5. 2012. Kot je bilo že zgoraj pojasnjeno, je bilo med strankama nesporno ugotovljeno, da je bil davčnemu zavezancu rok za licenciranje podaljšan do 31. 5. 2012. Po zaključku pritožbenega sodišča sodišče prve stopnje utemeljeno ni odreklo verodostojnosti izpovedbe priči A.A., ker se vseh dogodkov dne 29. 5. 2012 ni podrobno spominjal. A.A. je namreč prepričljivo pojasnil, da se zaradi obilice dela v zvezi s pripravo dokumentacije za komisijo vseh detajlov v zvezi z dogajanjem 29. 5. 2012 ni spominjal (kar je razumljivo tudi glede na oddaljenost spornih dogodkov).

13. V zvezi s pritožbeno navedbo tožene stranke, da je prepričana, da A.A. 29. 5. 2012 sploh ni bilo na oddelku za pravne osebe (kar naj bi potrjevale priče B.B., C.C. in D.D.) in da naj bi bil zato zaključek sodišča prve stopnje, da se je A.A. tega dne oglasil na oddelku za pravne osebe, nepravilen, pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje v zvezi z ugotovitvijo tega dejstva verjelo izpovedbama priče A.A. in tožnice. V njunih izpovedbah je imelo sodišče prve stopnje podlago za zaključek, da se je A.A. 29. 5. 2012 zglasil na oddelku za pravne osebe, priče B.B., C.C. in D.D. pa tega dejstva niso zanikale (iz njihovih izpovedb je razbrati, da se tega, verjetno tudi zaradi časovne oddaljenosti dogodkov, niso spominjale), s tem, da iz njihovih izpoved izhaja tudi, da A.A. niti niso poznale. Glede na navedeno pritožbeno sodišče kot pravilno sprejema ugotovitev sodišča prve stopnje, da se je A.A. 29. 5. 2012 zglasil na oddelku za pravne osebe. Dejstvo, da se je A.A. 29. 5. 2012 zglasil pri toženi stranki, pa potrjuje tudi izpovedba varnostnika H.H. in evidenca iz knjige vpisov (A9), ki jo je varnostnik vodil. 14. V zvezi s pritožbenim očitkom tožene stranke, da sodišče prve stopnje ni pojasnilo, od kje naj bi D.D. dobil bančna potrdila o plačilu dolga, če ne od tožnice, pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje na podlagi dokazne ocene izpovedbe D.D. in tožnice verjelo slednji in zaključilo, da ona teh bančnih potrdil D.D. ni izročila. Pri tem je obrazložilo tudi, zakaj priči D.D., ki je bremenila tožnico, ne verjame (po ugotovitvi sodišča prve stopnje je bila izpovedba te priče sicer v nasprotju z ostalimi dokazi - stran 12 obrazložitve izpodbijane sodbe). Ob tem pritožbeno sodišče dodaja, da tudi v primeru, če bi sodišče prve stopnje ugotovilo, da je sporna bančna potrdila D.D. izročila tožnica (kar ni bilo dokazano), to glede na preostale izvedene dokaze po oceni pritožbenega sodišča ne bi bistveno vplivalo na odločitev sodišča prve stopnje. Iz dokaznih zaključkov sodišča prve stopnje namreč izhaja, da tožnici ni mogoče očitati dejanskega vodenja in nadziranja postopka izdaje spornega potrdila, niti napeljevanja C.C. k storitvi kaznivega dejanja po 1. odstavku 259. člena KZ-1 oz. napeljevanja D.D. k sostorilstvu oz. napeljevanju C.C. k storitvi tega kaznivega dejanja. Prvostopenjsko sodišče je zaključilo, da je imela odločilno vlogo pri tem direktorica Davčnega urada .... To izhaja iz izpovedi prič A.A., E.E. in C.C., pa tudi iz tožničine izpovedbe. Tako je A.A. izrecno pojasnil, da se je za urejanje spornih zadev dogovoril z direktorico Davčnega urada .... Tudi E.E., ki je preverjal osvežitve podatkov o plačilih dne 29. 5. 2012 in ki je prejel kopije s strani davčnega zavezanca, ki jih je potrdila banka ter bančni izpis o izvedenih plačilih, je izrecno pojasnil, da je direktorica Davčnega urada (in ne tožnica) kontaktirala z njegovim šefom in ga prosila, naj E.E. tega dne sproti spremlja osvežitve podatkov plačil. To je priča tudi storila in o svojih ugotovitvah še istega dne (torej 29. 5. 2012) obvestila direktorico Davčnega urada ..., nato pa jo je naslednjega dne obvestila še s elektronskim sporočilom.

15. Tožena stranka sicer v pritožbi utemeljeno navaja, da postopek izdaje spornega potrdila ni bil v skladu s predpisi in ustaljenim postopkom (kar sicer izhaja tudi iz ugotovitev prvostopenjskega sodišča), vendar pa ta pritožbena navedba ni odločilnega pomena, saj je sodišče prve stopnje ugotovilo, da tožnica tega postopka ni niti vodila niti koordinirala, prav tako pa v njenem ravnanju ni ugotovilo znakov kaznivih dejanj, ki so ji bila očitana v izpodbijani izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi. S temi ugotovitvami soglaša tudi pritožbeno sodišče. 16. Tudi preostale pritožbene navedbe tožene stranke, s katerimi izpodbija pravilnost odločitve sodišča prve stopnje o ugotovljeni nezakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, pomenijo nestrinjanje z dokazno oceno izvedenih dokazov, ki jo je sprejelo sodišče prve stopnje in z njegovimi dejanskimi zaključki. Tudi te navedbe pa pravilnosti ugotovljenega dejanskega stanja ne morejo omajati. Opis oz. potek dogodkov dne 14. 5. 2012 in 29. 5. 2012, ki ga tožena stranka podaja v pritožbi, temelji na njenih dokaznih zaključkih, ki so različni od dokaznih zaključkov sodišča prve stopnje, vendar pa ti dokazni zaključki tožene stranke nimajo podlage v izvedenih dokazih. V zvezi s pritožbeno navedbo tožene stranke, da je E.E. v sodnem postopku izpovedoval drugače, kot pa je navajal v postopku pri toženi stranki (A11, B4) in česar naj sodišče prve stopnje ne bi ustrezno ocenilo, pritožbeno sodišče ugotavlja, da je bil E.E. pred svojo izpovedbo v postopku pred sodiščem prve stopnje opozorjen na govorjenje resnice (drugi odstavek 238. člena ZPP) in da tožena stranka na to izpovedbo ni imela pripomb. Ker tožena stranka prav tako v izvedbo ni predlagala dokazov v zvezi z razlogi za ugotavljanje razlike med E.E. izpovedbo in njegovo izjavo (A11, B4) oziroma glede tega podala konkretnih navedb, je sodišče prve stopnje utemeljeno sledilo E.E. izpovedbi, podani na naroku za glavno obravnavo dne 3. 3. 2015. 17. Neutemeljeno je tudi pritožbeno zatrjevanje tožene stranke, da kasnejše spreminjanje izjav delavcev ne more biti v škodo toženi stranki in da ob dopuščanju sprememb teh izjav ne bi obstala v veljavi nobena izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki jo delodajalec poda delavcu. Sodišče v sodnem postopku presoja zakonitost podaje izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Odločilna dejstva v zvezi s takšno odpovedjo ugotavlja na podlagi dokazov, ki jih predlagajo stranke (z izjemo primera iz prvega odstavka 34. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih; ZDSS-1; Ur. l. RS, št. 2/2004 in nadalj.), tudi upoštevaje 2. odstavek 84. člena ZDR-1. Pri ugotavljanju dejanskega stanja ni vezano na dejansko stanje, ki je nudilo delodajalcu podlago za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Če v sodnem postopku ugotovi drugačno dejansko stanje od tistega, ki ga je v postopku izdaje sporne izredne odpovedi ugotovil delodajalec in če na podlagi tako ugotovljenega dejanskega stanja zaključi, da delodajalec ni dokazal obstoja razloga iz 1. odstavka 110. člena ZDR-1, ugotovi nezakonitost takšne odpovedi (kar je bilo tudi v konkretnem primeru). Sodišče torej pri presoji zakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi ni vezano na ugotovitve in dokazne zaključke delodajalca, temveč presoja njihovo pravilnost in utemeljenost. 18. Pritožbene navedbe tožene stranke, ki se nanašajo na odločitev sodišča prve stopnje v zvezi z tožničinim reintegracijskim (in posledično reparacijskim) zahtevkom, so pritožbene novote, saj jih je tožena stranka prvič konkretizirala šele v pritožbi. Ker ni izkazala, da teh dejstev brez svoje krivde ni mogla navajati do prvega naroka za glavno obravnavo oz. do konca glavne obravnave (ob izpolnjenih pogojih iz četrtega odstavka 286. člena ZPP), teh pritožbenih navedb pritožbeno sodišče ni moglo upoštevati (prvi odstavek 337. člena ZPP). Tožena stranka v pritožbi nadalje navaja, da bi bilo treba tudi v primeru, če bi pritožbeno sodišče ugotovilo, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita, upoštevati, da je bilo po mnenju tožene stranke porušeno razmerje zaupanja med strankama (spreminjanje izjave tožnice, medijska odmevnost zadeve, …), s čimer smiselno uveljavlja okoliščine in interese obeh strank pogodbe o zaposlitvi, zaradi katerih nadaljevanje delovnega razmerja ne bi bilo več mogoče. Tudi te pritožbene navedbe so pritožbena novota, razen tega pa iz podatkov spisa ne izhaja, da bi katera od strank glede na 118. člen ZDR-1 predlagala sodno razvezo pogodbe o zaposlitvi. V skladu s 118. členom ZDR-1 namreč lahko pride do sodne razveze pogodbe o zaposlitvi (ob izpolnjevanju pogojev iz citirane določbe) le v primeru, da takšno odločitev predlaga bodisi delavec bodisi delodajalec.

19. Ker v zvezi z odločitvijo sodišča prve stopnje o delu tožničinega tožbenega zahtevka, ki jo s pritožbo izpodbija tožena stranka, niso podani niti s pritožbo tožene stranke uveljavljani pritožbeni razlogi in ne razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno in v tem delu potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

- K pritožbi tožnice

20. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožničin tožbeni zahtevek za plačilo razlike v plači med plačo, ki bi jo v obdobju od 14. 3. 2014 do 27. 5. 2014 prejela, če ji tožena stranka na podlagi 3. odstavka 110. člena ZDR-1 ne bi prepovedala opravljati delo, in nadomestilom plače, ki ga je v tem obdobju prejela. Po 3. odstavku 110. člena ZDR-1 lahko delodajalec tudi v primeru iz prve alineje 1. odstavka 110. člena ZDR-1 ob uvedbi postopka izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi delavcu prepove opravljati delo za čas trajanja postopka te odpovedi. V takšnem primeru (torej v času prepovedi opravljanja dela) ima delavec pravico do nadomestila plače v višini polovice njegove povprečne plače v zadnjih treh mesecih pred uvedbo postopka odpovedi. Sodišče prve stopnje je v tem delu tožbeni zahtevek tožnice ob upoštevanju dela dosedanje sodne prakse (npr. sodba in sklep VDSS, opr. št. Pdp 1079/2011) zavrnilo zato, ker je ugotovilo, da se zoper sklep o prepovedi opravljanja dela (A31) tožnica ni pritožila oz. da ni uveljavljala nezakonitosti prepovedi opravljanja dela. Takšno materialnopravno stališče prvostopenjskega sodišča pa po zaključku pritožbenega sodišča glede na okoliščine primera ni pravilno. Tožena stranka, ki je tožnici prepovedala opravljanje dela po 3. odstavku 110. člena ZDR-1, ni dokazala obstoja odpovednega razloga po prvi alineji 1. odstavka 110. člena ZDR-1, zato je bila izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita. Kot posledica uvedbe postopka sicer nezakonite izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi pa je bilo tudi tožničino prikrajšanje pri plači za čas prepovedi opravljanja dela. Ker tožnica v času prepovedi opravljanja dela torej ni delala iz razlogov na strani tožene stranke, ima na podlagi 137. člena ZDR-1 pravico do razlike v plači med plačo, ki bi jo prejela, če bi delala, in dejansko izplačanim nadomestilom plače, ki ga je prejela v času prepovedi opravljanja dela (tako npr. sodba VDSS, opr. št. Pdp 1276/2014 z dne 6. 8. 2015). Z ozirom na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbi tožnice ugodilo in v tem delu izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je ugodilo njenemu tožbenemu zahtevku za izplačilo vtoževane razlike v plači (peta alineja prvega odstavka 358. člena ZPP).

21. Odločitev o pritožbenih stroških obeh strank temelji na prvem in drugem odstavku 165. člena ZPP. Ker se spor za ugotovitev nezakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi uvršča med spore o obstoju ali prenehanju delovnega razmerja, tožena stranka glede na peti odstavek 41. člena ZDSS-1 sama krije svoje stroške pritožbenega postopka (enako, kot je sama krila svoje stroške postopka na prvi stopnji). Ker je tožnica s pritožbo uspela, ji je dolžna tožena stranka povrniti njene pritožbene stroške. Glede na drugi odstavek 22. člena Zakona o odvetniški tarifi (ZOdvT; Ur. l. RS, št. 67/2008 in nadalj.) pritožbeno sodišče ugotavlja, da je tožnica upravičena do nagrade za postopek po tar. št. 3210 ZOdvT v višini 254,40 EUR, do pavšalnega zneska za plačilo poštnih in telekomunikacijskih storitev v višini 20,00 EUR (tar. št. 6002) in do plačila DDV (tar. št. 6007), kar znese skupaj 334,77 EUR. Te stroške mora tožena stranka povrniti tožnici v 15 dneh od prejema sodbe, v primeru zamude pa skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi dalje do plačila. Pritožbeno sodišče tožnici preostalih, višje priglašenih pritožbenih stroškov ni priznalo, ker so bili priglašeni v nasprotju z določbami ZOdvT, materialnih stroškov po tar. št. 6000 ZOdvT pa tožnica ni izkazala. Ker so bili tožnici v postopku pred sodiščem prve stopnje priznani vsi priglašeni pravdni stroški (kljub temu, da z delom tožbenega zahtevka, ki se je nanašal na razliko v plači za čas prepovedi opravljanja dela, tožnica ni uspela), pritožbeno sodišče v odločitev sodišča prve stopnje o pravdnih stroških postopka na prvi stopnji ni poseglo.

22. Ker odgovora na pritožbo obeh pravdnih strank nista pripomogla k rešitvi tega individualnega delovnega spora, vsaka stranka sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo.