Jedro

Zagovornik je navedel, da bi obramba pred vpogledom v listino morala imeti čas za pripravo na izvedbo tega dokaza, ni pa podal konkretne zahteve, da bi se obrambi po seznanitvi s prebranim delom listine omogočil dodaten čas za izjavo o njej ali za vpogled v listino oziroma seznanitev z njeno vsebino na kakšen drugačen ali poglobljen način, kot je to storilo sodišče z branjem listine na samem naroku. Z namenom priprave obrambe bi zagovornik lahko predlagal tudi prekinitev obravnave, vendar pa nobene od naštetih možnosti ni izkoristil. Nenazadnje pa bi zagovornik, ki kršitev pravice do primernega časa za pripravo obrambe povezuje tudi z napovedjo novih dokaznih predlogov, to možnost lahko izkoristil še v pritožbenem postopku. Če namreč zagovornik zatrjuje, da se z listino na naroku ni mogel podrobneje seznaniti in morebiti podati novega dokaznega predloga, pa bi takšen dokazni predlog lahko podal vsaj v pritožbi in s tem višjemu sodišču omogočil, da bi v okviru pritožbenih pooblastil in ob upoštevanju jamstev pravice do pravnega sredstva (25. člen Ustave) odpravilo primanjkljaje, ki jih zatrjuje obramba.

Izrek

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenka je dolžna plačati 1600,00 EUR sodne takse.

Obrazložitev

A. 1. Okrožno sodišče v Ljubljani je s sodbo V K 23741/2017 z dne 31. 5. 2022 obsojeno A. A. spoznalo za krivo storitve kaznivega dejanja goljufije po tretjem v zvezi s prvim odstavkom 211. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju: KZ-1) in kaznivega dejanja ponarejanja listin po prvem odstavku 251. člena KZ-1. Izreklo ji je pogojno obsodbo, v kateri ji je za kaznivo dejanje goljufije določilo kazen eno leto in devet mesecev zapora, za kaznivo dejanje ponarejanja listin pet mesecev zapora, nakar ji je na podlagi 53. člena KZ-1 določilo enotno kazen dve leti zapora. Ta ne bo izrečena, če obsojenka v preizkusni dobi treh let ne bo storila novega kaznivega dejanja in pod nadaljnjim posebnim pogojem, da oškodovanki B. B. v roku dveh let povrne škodo v višini 121.150,00 EUR. Na podlagi drugega odstavka 105. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju: ZKP) je odločilo, da je obsojenka dolžna oškodovanki B. B. plačati znesek 124.150,00 EUR, s presežkom pa je slednjo napotilo na pravdo. S celotnim priglašenim premoženjskopravnim zahtevkom je na pravdo napotilo tudi Edvarda Selesa. Na podlagi prvega odstavka 95. člena ZKP je obsojenki v plačilo naložilo stroške kazenskega postopka.

2. Višje sodišče v Ljubljani je s sodbo II Kp 23741/2017 z dne 7. 2. 2023 pritožbo obsojenkinega zagovornika zavrnilo kot neutemeljeno, delno pa je ugodilo pritožbama državne tožilke in oškodovankine pooblaščenke. Izpodbijano sodbo je v odločbah o kazenski sankciji in premoženjskopravnem zahtevku spremenilo tako, da je obsojenki izreklo enotno kazen dve leti zapora, obsojenka pa je po drugem odstavku 105. člena ZKP dolžna plačati oškodovanki B. B. še znesek 10.000,00 EUR. V preostalem je pritožbi zavrnilo kot neutemeljeni in v nespremenjenih delih potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, obsojenki pa v plačilo naložilo sodno takso.

3. Zoper pravnomočno sodbo je zahtevo za varstvo zakonitosti vložil obsojenkin zagovornik zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena ZKP in drugih kršitev določb kazenskega postopka, ki so vplivale na zakonitost sodbe, ter kršitev ustavnih in konvencijskih pravic. Vrhovnemu sodišču je predlagal, da zahtevi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje.

4. Vrhovna državna tožilka Irena Kuzma je v odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti, podanem na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP, predlagala njeno zavrnitev.

5. Odgovor vrhovne državne tožilke je bil vročen zagovorniku, ki je v izjavi vztrajal pri svojih navedbah in predlogu iz zahteve. Vrhovno sodišče po več poskusih vročanja, na do tedaj znan naslov, obsojenki odgovora ni uspelo vročiti.

B.

_Glede sestave pritožbenega senata_

6. Vložnik uvodoma trdi, da je bila sestava pritožbenega senata Višjega sodišča v Ljubljani različno navedena v obvestilih o javni pritožbeni seji, na zapisniku o seji senata ter v odločbi pritožbenega sodišča, kar naj bi vzpostavljalo dvom v naravnega sodnika. S tem uveljavlja kršitve 377. in 378. člena ZKP, 23. člena Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju: Ustava) ter 6. člena Evropske konvencije o človekovih pravicah (v nadaljevanju: EKČP).

7. Podatki kazenskega spisa razkrivajo, da je bila na obvestilih o javni pritožbeni seji in sestavi senata, poslanih na sejo vabljenim strankam, kot predsednica senata navedena Barbara Črešnar Debeljak, kot poročevalka Stanka Živič in kot članica senata mag. Andreja Sedej Grčar. Na pritožbeni seji dne 7. 2. 2023 pa je senat nastopil v sestavi: mag. Andreja Sedej Grčar kot predsednica, Stanka Živič kot poročevalka in Barbara Črešnar Debeljak kot članica. Ugotoviti je torej, da so senat na pritožbeni seji sestavljale iste sodnice, ves čas je bila skladna navedba o sodnici poročevalki, pritrditi pa je vložniku, da je bil zapis o tem, katera od preostalih dveh sodnic je predsednica oziroma članica senata, v obvestilih o razpisu pritožbene seje drugačen. Vendar pa Vrhovno sodišče kot ključno ugotavlja, da je na pritožbeni seji, ki se je dne 7. 2. 2023 opravila v navzočnosti strank, predsednica senata takoj na začetku predstavila senat (tj. v sestavi mag. Andreja Sedej Grčar kot predsednica, Stanka Živič kot poročevalka in Barbara Črešnar Debeljak kot članica), pri čemer nobena od strank ni podala pripomb na sestavo senata, torej tudi ne obsojenka ali njen zagovornik, ki sta bila na seji in ob predstavitvi senata osebno navzoča. Pritožbeno sejo je ves čas vodila predsednica senata in je ustrezno navedena tudi na koncu zapisnika o opravljeni seji. V povsem isti sestavi, kot je opravil pritožbeno sejo, je senat nato sprejel odločitev in izdal sodbo. Glede na pojasnjeno je torej do drugačnega, očitno zmotnega zapisa o predsednici (in hkrati članici) senata prišlo zgolj na obvestilih o razpisu pritožbene seje. To je sicer v nasprotju z drugim odstavkom 377. člena ZKP, po katerem pritožbeno sejo na predlog sodnice poročevalke razpiše predsednica senata, kar pa ni vodilo v kršitev, ki bi imela vpliv na zakonitost ali pravilnost sodbe, še manj v kršitev zatrjevanih ustavnih pravic. Glede na nadaljnji potek pritožbenega postopka namreč dvom v naravnega sodnika, ki ga zatrjuje vložnik, ni bil podan.

_Glede izvedbe dokaza z listino o vzpostavitvi etažne lastnine_

8. Vložnik nadalje zatrjuje kršitev 22. in 29. člena Ustave in 6. člena EKČP, ki jo prepozna v postopanju prvostopenjskega sodišča ob izvajanju listinskega dokaza, to je sklepa o vzpostavitvi etažne lastnine na naroku za glavno obravnavo dne 31. 5. 2022. Svoje stališče utemeljuje z navedbami, da je prvostopenjsko sodišče vpogledalo v listino, za katero obramba ni vedela in je sodišče opozorila, da rabi čas za pripravo obrambe. Opozarja, da se obsojenec in njegov zagovornik z listino nista imela možnosti seznaniti, s čimer je bila obsojencu kršena pravica do izjave in obrambe. Nadalje pa trdi še, da sodišče te listine na glavni obravnavi niti ni prebralo, temveč je odredilo zgolj "lastno branje" na podlagi drugega odstavka 339. člena ZKP, česar pa ne bi smelo storiti, ker je zagovornik temu ugovarjal in ker obramba ni imela možnosti, da bi listino pred tem prebrala.

9. Takšna izvajanja vložnika niso utemeljena. Vrhovno sodišče najprej zavrača navedbe vložnika, da sodišče prve stopnje ni prebralo sklepa o vzpostavitvi etažne lastnine, temveč naj bi na podlagi drugega odstavka 339. člena ZKP odredilo "lastno branje" te listine. Iz zapisnika o glavni obravnavi z dne 31. 5. 2022 je namreč razvidno, da je predsednica senata navzoče na glavni obravnavi seznanila s prejetjem sklepa o vzpostavitvi etažne lastnine II N 308/2011 in prebrala del prejetega sklepa, katerega vsebina je zapisana tudi na zapisniku glavne obravnave. V nadaljevanju naroka sprejeta odredba sodnice, da se določena listinska dokumentacija ne prebere, saj se je senat z njeno vsebino seznanil, drugi pa so z razpoložljivostjo dokumentacije v spisu imeli možnost, da to storijo, pa se evidentno nanaša zgolj na tiste listine, ki so bile ob tem izrecno navedene in so v zapisniku naštete po alinejah ter glede katerih je sodišče že na predhodnem naroku dne 6. 5. 2022 napovedalo postopanje po drugem odstavku 339. člena ZKP. Sklepa o vzpostavitvi etažne lastnine ta odredba ne zajema.

10. Napačen je zato argument pritožbenega sodišča, da stranke niso podale ugovora zoper branje oziroma izvedbo dokaza na podlagi drugega odstavku 339. člena ZKP, saj sodišče prve stopnje tega dokaza ni izvedlo na podlagi citirane zakonske določbe. Posledično pa so neutemeljene in brez uspeha tudi vse vložnikove navedbe v delu, ki se nanaša na uporabo "instituta lastnega branja" v skladu z drugim odstavkom 339. člena ZKP oziroma na očitke sodišču, da glede te listine ne bi smelo odrediti lastnega branja.

11. Sodišče prve stopnje je sklep o vzpostavitvi etažne lastnine prebralo na glavni obravnavi v (bistvenem) delu, ki se je nanašal na lastništvo oziroma prenos lastništva na delu stavbe št. 30 na naslovu ..., in s tem obrambo neposredno seznanilo z relevantno vsebino prejete listine. Izvedba tega dokaza za obrambo ni mogla predstavljati presenečenja, saj je sodišče že na prejšnjem naroku dne 6. 5. 2022 izvajalo dokaze s pregledom izpisov iz zemljiške knjige za navedeni del stavbe, pri čemer je bilo ugotovljeno, da iz zgodovinskega izpisa niso razvidni podatki pred dnem 1. 5. 2011. Kot ključno pa je ugotoviti, da sta obsojenka in njen zagovornik po izvedbi dokaza z branjem listine o vzpostavitvi etažne lastnine imela možnost, da se o njej izjavita in se opredelita do njenega pomena, kar je zagovornik z določenimi vsebinskimi pripombami tudi storil. Navedbo v zahtevi, da je zagovornik sodišče opozoril, da rabi čas za pripravo obrambe, pa Vrhovno sodišče ocenjuje kot netočno. Zagovornik je navedel zgolj, da bi obramba _pred vpogledom_ v listino morala imeti čas za pripravo na izvedbo tega dokaza, ni pa podal konkretne zahteve, da bi se obrambi po seznanitvi s prebranim delom listine omogočil dodaten čas za izjavo o njej ali za vpogled v listino oziroma seznanitev z njeno vsebino na kakšen drugačen ali poglobljen način, kot je to storilo sodišče z branjem listine na samem naroku. Z namenom priprave obrambe bi zagovornik lahko predlagal tudi prekinitev obravnave, vendar pa nobene od naštetih možnosti ni izkoristil. Nenazadnje pa bi zagovornik, ki kršitev pravice do primernega časa za pripravo obrambe povezuje tudi z napovedjo novih dokaznih predlogov, to možnost lahko izkoristil še v pritožbenem postopku. Če namreč zagovornik zatrjuje, da se z listino na naroku ni mogel podrobneje seznaniti in morebiti podati novega dokaznega predloga, pa bi takšen dokazni predlog lahko podal vsaj v pritožbi in s tem višjemu sodišču omogočil, da bi v okviru pritožbenih pooblastil in ob upoštevanju jamstev pravice do pravnega sredstva (25. člen Ustave) odpravilo primanjkljaje, ki jih zatrjuje obramba. Tudi te možnosti obramba ni izkoristila in je ostala pri zatrjevanju kršitve v postopku pred sodiščem prve stopnje. Prav tako morebitnega dokaznega predloga, ki ga povezuje s prebrano listino o vzpostavitvi etažne lastnine, ne konkretizira niti v zahtevi za varstvo zakonitosti.

12. Glede na pojasnjeno se je torej obramba neposredno na naroku seznanila z listino in se o njej tudi izjavila, zato nasprotne vložnikove navedbe niso utemeljene. Drugih možnosti, ki so ji po branju listine dane v smeri zahteve za pregled listine, dodatni čas za pripravo obrambe, tudi zaradi podajanja novih dokaznih predlogov v zvezi s prebrano listino, pa obramba ni izkoristila. Zatrjevana kršitev pravice do izjave in obrambe ni podana, prav tako v opisanem poteku postopka ni mogoče prepoznati (v zahtevi posplošeno nakazane) kršitve pravice obsojenke do učinkovitega posvetovanja s svojim zagovornikom.

13. Vložnik v tem delu zahteve uveljavlja še absolutno bistveno kršitev določb kazenskega postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP z utemeljitvijo, da se sodbe ne da preizkusiti, saj obstaja precejšnje nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih prvostopenjske in drugostopenjske sodbe o vsebini zapisnika z zadnje glavne obravnave, in med samim zapisnikom. Vložnik konkretneje ne obrazloži, v čem naj bi sodišči prve in druge stopnje v izpodbijano pravnomočno sodbo napačno povzeli vsebino zapisnika z glavne obravnave, zato tako pavšalno zatrjevane kršitve Vrhovno sodišče ni moglo preizkusiti.

14. Enako velja tudi za nadaljnji očitek pritožbenemu sodišču, da je povsem spregledalo pomembne pritožbene razloge in s tem kršilo prvi odstavek 395. člena ZKP, 371. člen ZKP, 22. člen Ustave in 6. člen EKČP. Zatrjevane kršitve vložnik ne konkretizira, saj ne pojasni, katerih navedb obrambe ni upoštevalo in na katere konkretne pritožbene očitke višje sodišče ni argumentirano odgovorilo, zato se takšnih (neobrazloženih) navedb ne da preizkusiti.

_Glede opisa kaznivega dejanja_

15. Vložnik kot problematično ocenjuje, da je organ pregona konkretni opis kaznivega dejanja zastavil izjemno široko, kar na nek način otežuje obrambo, na drug način pa jo lajša. Trditve v tem delu zahteve ostajajo na ravni posplošenega navajanja.

16. Smiselno zatrjevanje kršitve kazenskega zakona v zvezi z opisom kaznivega dejanja je v zahtevi mogoče prepoznati zgolj v vložnikovih navedbah, da je v konkretnem delu opisanega dejanja izostala navedba o izvoru visokih finančnih sredstev oškodovanke. Ta kršitev pa ni podana, saj izvor finančnih sredstev, ki jih je oškodovanka izročala obsojenki, ni zakonski znak očitanega kaznivega dejanja goljufije in njegova konkretizacija v opis kaznivega dejanja ne sodi.

_Glede zavrnjenih dokaznih predlogov obrambe_

17. V zvezi z dokaznim predlogom obrambe za postavitev izvedenca računalniške stroke je iz zahteve mogoče izluščiti naslednje vložnikove navedbe: i) da je obramba želela preizkusiti verodostojnost oškodovanke s postavitvijo izvedenca računalniške stroke v zvezi s tem, ali so njeni računalniški vpisi glede izročenega denarja nastali sukcesivno ali naenkrat, kar je prvostopenjsko sodišče zavrnilo, ii) da je zagovornik prepričan, da bi računalniški strokovnjak potrdil, da so vpisi nastali naenkrat in bi se pokazalo, da oškodovanka laže; iii) da je obrazložitev zavrnitve dokaznega predloga ostala na ravni pavšalnega argumentiranja.

18. Sodišče prve stopnje je dokazni predlog za postavitev izvedenca forenzične računalniške stroke (ki naj bi po navedbah obrambe pregledal oškodovankin računalnik v zvezi z njeno izpovedbo, da je seznam posojil nastajal sukcesivno) zavrnilo z utemeljitvijo, da glede na ostale izvedene dokaze to ne bi imelo pomembnega vpliva na razjasnitev dejanskega stanja ter da je ob izostanku konkretnejših navedb v dokaznem predlogu tudi brez izkazane možnosti izvedbe in verjetnosti uspeha takšnega dokazovanja na neznanem računalniku oškodovanke (6. stran prvostopenjske sodbe). Pritožbeno sodišče je tem razlogom v celoti pritrdilo in še dodalo, da samo dejstvo sukcesivnega ali enkratnega zapisa izročenih zneskov ne vzpostavlja in ne izpodbija navedb oškodovanke o dejanskih izročitvah zneskov, zato izvajanje takšnega dokaza ni potrebno (5. stran drugostopenjske sodbe).

19. Zavrnitev dokaznega predloga je torej v izpodbijani pravnomočni sodbi obrazložena z jasnimi in konkretnimi razlogi, zato očitek o "pavšalnem argumentiranju" ne vzdrži. Vložnik, ki v zahtevi zgolj ponavlja svojo oceno, da bi izvedenec ugotovil enkraten vpis in laganje oškodovanke, se z razlogi nižjih sodišč vsebinsko ne sooči in ne pojasni, katerih meril odločanja o dokaznem predlogu naj sodišče ne bi upoštevalo pri njegovi zavrnitvi. Takšnih navedb zato ni mogoče obravnavati kot kršitve pravice do obrambe.

20. Tudi druge navedbe v zvezi z zavrnjenimi dokaznimi predlogi so same zase premalo konkretizirane. Z navedbo, da bi sodišče lahko pridobilo podatke od zavarovalnice, kot je to predlagal zagovornik, vložnik zavrnitvi tega dokaznega predloga konkretizirano ne nasprotuje. Prav tako tudi glede dokaznega predloga za postavitev izvedenca finančne stroke vložnik v zahtevi izraža kvečjemu nestrinjanje z njegovo zavrnitvijo in predlaga napotek sodišču prve stopnje, da bi v novem sojenju ta dokaz izvedlo, vendar pa v smeri izpodbijanja zavrnitve tega dokaznega predloga ne navede dovolj določnih razlogov. Vrhovno sodišče se zato do takšne nesubstancirane graje podrobneje ne opredeljuje. Očitka vložnika, da se je sodišče do zavrnitve dokaznega predloga za postavitev izvedenca finančne stroke opredelilo povsem pavšalno, pa Vrhovno sodišče ne sprejema, saj je prvostopenjsko sodišče svojo odločitev argumentirano pojasnilo v 4. točki (stran 6) izpodbijane sodbe.

_Glede izvajanja dokazov po uradni dolžnosti_

21. Vložnik v zahtevi zavzema stališče, da je sodišče prve stopnje s tem, ko je po uradni dolžnosti izvajalo dokaze, ki sta jim nasprotovala tudi tožilstvo in oškodovanka, ravnalo pristransko in prevzelo tožilsko funkcijo. Obsojenec in njegov zagovornik zato v obravnavanem postopku nista imela enakopravnega položaja. Izpostavlja, da je dokazno breme na tožilstvu in da je sodišče s takšnim postopanjem kršilo načelo enakosti orožij in poštenega sojenja ter s tem pravice iz 22., 23. in 29. člena Ustave in 6. člena EKČP. 22. Glede na vsebino zahteve se očitki nanašajo na dokaze, ki jih je sprva predlagala obramba in so bili usmerjeni v preverjanje verodostojnosti zaslišanih prič glede virov sredstev oškodovanke oziroma finančne zmožnosti oškodovanke in njene družine. Njihovi izvedbi sta nasprotovala tako tožilstvo kot pooblaščenka oškodovanke. Obramba je te dokazne predloge naknadno umaknila, sodišče pa jih je v nadaljevanju izvedlo po uradni dolžnosti (in razloge za to podalo v 4. točki prvostopenjske sodbe). Navedbam vložnika, da je s takšnim postopanjem zagrešilo uveljavljane kršitve, ni mogoče pritrditi. Sodišče sme namreč tudi po uradni dolžnosti ugotavljati resnico o zatrjevanih dejstvih in v skladu s petim odstavkom 329. člena ZKP izvajati dokaze, ki niso bili predlagani ali jih je predlagatelj umaknil. Pooblastilo sodišču, da lahko izvaja dokaze po uradni dolžnosti, izhaja iz temeljnega načela, da je sodišče dolžno iskati materialno resnico (prvi odstavek 17. člena ZKP). Posledično je sodišče prve stopnje tudi v konkretni zadevi lahko izvedlo dokaze po uradni dolžnosti. Poleg tega pa sta sodišči prve in druge stopnje pravilno pojasnili, da noben dokaz, pridobljen na ta način, v času zaprosila zanj ni bil vnaprej izveden v domnevno škodo obsojenke oziroma v korist tožilstva. Odločitev za izvedbo teh dokazov je bila vrednostno nevtralna, saj bi lahko njihova izvedba privedla tudi do rezultata, ki bi bil za obsojenko ugodnejši. Nenazadnje je izvedbo teh dokazov prvotno predlagala prav obramba, ob tem pa ni mogoče spregledati niti zagovornikove navedbe na naroku dne 9. 3. 2022, ko je sicer dokazne predloge umaknil, ob tem pa dodal, da obramba ne bo nasprotovala, če bo katerega izmed umaknjenih dokazov sodišče izvedlo po uradni dolžnosti in s preiskovalnim načelom. Vložnikove sedanje navedbe, da je sodišče z izvedbo teh dokazov preiskovalo tožilsko tezo, ki se je že izkazala za nedokazano, pa izražajo izključno njegovo lastno dokazno oceno, ki je na podlagi razlogov izpodbijane pravnomočne sodbe ni mogoče sprejeti. Glede na navedene okoliščine ni mogoče pritrditi vložniku, da je prvostopenjsko sodišče prevzelo funkcijo kazenskega pregona. Po presoji Vrhovnega sodišča je ravnalo izključno v skladu s postopkovnimi pooblastili in instrukcijsko maksimo, ki jo je uporabilo ustavno skladno, zato se nasprotne vložnikove navedbe izkažejo za neutemeljene. Prav tako tudi navedbe, da je ravnalo pristransko in prekršilo načelo enakega obravnavanja strank.

_Glede dokaznega standarda za izrek obsodilne sodbe_

23. Vložnik zatrjuje, da za obsodilno sodbo ni dovolj le izpovedba oškodovanke, ki ni prepričljiva in ki je ni mogoče potrditi z drugimi dokazi. Obširno pojasnjuje, da oškodovanka ni bila verodostojna, da obtožbenih očitkov niso potrdile niti zaslišane priče, posebej opozarja, da sta bili v nasprotju z izpovedbo oškodovanke tudi izpovedbi njene mame in brata ter da obstoj zadostnih finančnih sredstev oškodovanke ni izkazan. S takšnimi navedbami utemeljuje stališče, da dokazni standard gotovosti, ki se zahteva za izrek obsodilne sodbe, ni bil dosežen.

24. Ugotavljanje izpolnjenosti dokaznega standarda gotovosti oziroma subjektivne prepričanosti Vrhovno sodišče presoja skozi razloge, ki sta jih za svojo odločitev izoblikovali sodišči prve in druge stopnje. Pri tem je vezano na dejansko stanje, ki izhaja iz izpodbijane pravnomočne sodbe, in se ne more spuščati v ponovno tehtanje kvalitete in kvantitete izvedenih dokazov ter presojo logičnosti in pravilnosti argumentacije dokazne ocene, saj je takšna presoja pridržana sodišču, ki neposredno izvede dokaze in jih v nadaljevanju ovrednoti tako v logičnem kot tudi v psihološkem smislu.1 Naloga sodišč, tudi Vrhovnega, pa je zagotoviti dejansko in učinkovito pravno varstvo temeljnih procesnih jamstev. Brez poseganja v dokazno oceno nižjih sodišč je mogoče varstvo _in dubio pro reo_ učinkovito in dejansko zagotoviti s presojo, ali je sodišče v izpodbijani sodbi sledilo pravno zapovedanemu razlikovanju med verjetnostjo krivde (ki za obsodbo ne more zadoščati) in prepričanostjo v krivdo (ki dopušča izrek obsodilne sodbe). Predmet te presoje so razlogi, ki jih ponudi sodišče v obsodilni sodbi. Spoštovanje zapovedanega razlikovanja med verjetnostjo krivde in prepričanjem v krivdo mora biti določno prepoznavno v razlogih sodbe in dokazni oceni, ki jo ti razkrivajo. Šele takšni razlogi prepričljivo sporočajo, da sodišče k odločanju ni pristopilo s predhodno oblikovanim stališčem o krivdi obdolženca, tj. z domnevanjem njegove krivde, in da je odločitev sprejelo ob upoštevanju zahtevanega dokaznega standarda.2

25. Vrhovno sodišče je po pregledu razlogov sodb sodišča prve in druge stopnje ugotovilo, da sta sodišči izpovedbo oškodovanke, ki je ključni, ne pa edini dokaz, vsestransko dokazno ocenili, ne zgolj samo zase, temveč v povezavi z izpovedbami ostalih prič, z vsebino listinskih dokazov, nenazadnje tudi s presojo pridobljene medsebojne komunikacije med oškodovanko in obsojenko, ter jo na podlagi vsega opisanega sprejeli kot verodostojno. Prav tako sta se istočasno opredelili tudi do (ne)prepričljivosti obsojenkinega zagovora. Iz izpodbijane sodbe izhaja, da sta sodišči pretehtali vse izvedene dokaze in svojo presojo utemeljili z razumnimi razlogi, po katerih ni zaznati, da bi zašli v položaj, ki bi zahteval uporabo pravila _in dubio pro reo_ kot enega izmed osrednjih elementov domneve nedolžnosti iz 27. člena Ustave. Vložnik zato neutemeljeno zatrjuje kršitve zakona ter ustavnih pravic, pri čemer pa skuša v tem delu uveljaviti predvsem lastne dokazne zaključke.

26. Tako z obširnimi navedbami o tem: - da ni dokazov, da naj bi obsojenka storila kaznivo dejanje, - da oškodovanka ni predstavila izvora finančnih sredstev, ki naj bi jih izročala obsojenki, - da je elektronska komunikacija siromašna in instrumentalizirana, saj je nastala tik pred podajo kazenske ovadbe, - da je oškodovanka sodelovala pri kaznivem dejanju ponareditve listine in da je obsojenko izsiljevala za polovico sredstev, pa je tožilstvo za to ni procesiralo, - da oškodovanka ni vložila civilne tožbe za vračilo denarja; četudi pa bi jo vložila, z njo ne bi uspela, saj je glede na sodno prakso v primeru izostanka pisnega potrdila o izročitvi denarja treba dokazati oziroma identificirati finančna sredstva, - da iz izpovedb prič Janež in Seles izhaja, da je obsojenka za izposojeni denar izdajala pisna potrdila in da obsojenka dolgu nikoli ni nasprotovala, - da so bile izpovedbe prič iz sfere oškodovanke neprepričljive, tako oškodovankina mama o posojilih ni vedela ničesar konkretnega in je bila njena izpovedba vsebinsko prazna, - da tudi oškodovankin brat ni vedel ničesar o okoliščinah posojila, da je spreminjal izpovedbo glede zneskov in da potrdil o posojenih zneskih nima, prav tako ni vedel za nakup oškodovankinega stanovanja, - da bi sodišče moralo ugotoviti, da ne oškodovanka ne njeni družinski člani niso imeli na razpolago finančnih sredstev, ki naj bi jih oškodovanka izročala obsojenki, saj da so bila njena finančna sredstva sorazmerno šibka, - da oškodovanki ni mogoče verjeti na besedo, da je obsojenki izročila denar, - da glede ugotovitve sodišča, da ni nič čudnega, če ima nekdo doma visoka gotovinska sredstva, ni navezave na konkretni primer, torej koliko finančnih sredstev je imel nekdo, iz katerega vira, komu jih je dal, kdaj in zakaj, vložnik izraža nestrinjanje z dokazno oceno sodišč in ne preseže uveljavljanja razloga zmotno oziroma nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, ki ne more biti predmet preizkusa z zahtevo za varstvo zakonitosti (drugi odstavek 420. člena ZKP).

C.

27. Vrhovno sodišče je ugotovilo, da v zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavljane kršitve niso podane, zahteva pa je bila deloma vložena tudi v nasprotju z drugim odstavkom 420. člena ZKP, zato jo je v skladu s 425. členom ZKP zavrnilo.

28. Izrek o stroških temelji na določbi 98.a člena ZKP v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP ter na podlagi Zakona o sodnih taksah (ZST-1) po tar. št. 7113 in 7152 ter prilogi 1 v zvezi s 16. členom. Vrhovno sodišče je sodno takso ob upoštevanju pravnomočno izrečene kazenske sankcije in odločbe o premoženjskopravnem zahtevku, stopnje zahtevnosti zadeve in obsojenkinih premoženjskih razmer, ki so razvidne iz sodbe sodišča prve stopnje, odmerilo na 1600,00 EUR.

29. Odločitev je bila sprejeta soglasno.

1 Sodba Vrhovnega sodišča I Ips 48043/2016 z dne 7. 11. 2019. 2 Glej npr. sodbo Vrhovnega sodišča I Ips 50057/2014 z dne 14. 4. 2022.